Plačna reforma namreč pomeni tako tekoče poviševanje plač kot poplačila za nazaj. Sami že dlje časa opozarjamo, da je v obdobju po letu 1995 zaposlenost v državnem sektorju neprestano naraščala z dveodstotno stopnjo. Zgolj v času ministra Gregorja Viranta, ko smo izvajali strogo politiko zaposlovanja, se je ta stopnja znižala pod odstotek, in še to le za kratek čas. V Sloveniji sta tako dva problema: prvi je razmeroma visok delež zaposlenosti v javnem sektorju, drugi pa visoka raven povprečnih plač v javnem sektorju v primerjavi s povprečnimi plačami v zasebnem sektorju. Povprečna plača javnega uslužbenca je bila za 30 in več odstotkov višja od povprečne plače v gospodarstvu. Med reformo so sicer javni uslužbenci “izgubili” okoli osem odstotnih točk “prednosti”, zdaj pa to po zakonu upravičeno hočejo nazaj.
Razlike se bodo še okrepile. Najprej se bo povečal delež zaposlenih v javnem sektorju, saj je v gospodarstvu desettisoče novih brezposelnih ob nespremenjeni zaposlenosti v javnem sektorju, pa tudi plače v zasebnem sektorju nazadujejo, medtem ko v javnem še naprej rastejo.
Ob že več kot očitni gospodarski krizi se je zaposlenost v javnem sektorju v četrtem četrtletju lani povečala za 1,4 odstotka. Med visoko gospodarsko rastjo se je izdatek za zaposlene v javnem sektorju močno zmanjšal, zdaj pa je pričakovati ravno nasprotno, saj so ti izdatki izrazito prociklično naravnani. Če bi striktno izvajali reformo, bi se plače tudi zaradi minulih poplačil zvišale celo za 30 odstotkov, izdatki bi pa tako v času recesije poleteli v nebo.
/…/
V letu 2008 bi to /10-odstotno znižanje plač javnih uslužbencev/ po zelo splošni oceni pomenilo prihranek v višini odstotka BDP (okoli 370 milijonov evrov, op. p.). Ključni problem so razmeroma visoke plače v javnem sektorju v primerjavi z zasebnim sektorjem, čeprav bi zrcalno lahko rekli, da so primarni problem prenizke plače v zasebnem sektorju. Vendar je to že problem strukture gospodarstva, ki v veliki meri temelji na nizkih plačah. Paradoks je, da so ta razmerja danes enaka tistim ob osamosvojitvi, torej taka, kot so bila v prejšnjem sistemu. Tukaj se ni nič spremenilo.
Andrej Flajs, vodja sektorja za nacionalne račune SURS, za Dnevnik
Navedba, da je povprečna plača javnega uslužbenca za 30 in več odstotkov višja od povprečne plače v gospodarstvu je nepopolna, če ne upoštevamo izobrazbene strukture. Ta je v gospodarstvu povprečno nižja kot v negospodarstvu.
Vprašanje je, ali v negospodarstvu res potrebujemo visoko izobražene kadre na posameznih delovnih mestih. Obstajajo delovna mesta, kjer bi zaposleni s srednješolsko izobrazbo opravljali delo enako, kot ga sedaj zaposleni z višješolsko ali celo visokošolsko izobrazbo.
Drugo vprašanje je, ali potrebujemo toliko zaposlenih v javnem sektorju. Verjetno ne. Za to pa niso odgovorni delavci temveč posamezni vodilni, ki ne zanjo in ne zmorejo bolje organizirati dela. Veliko k temu prispeva tudi njihova nesposobnost. Ministri pri tem niso izjema.
Reševanje problema povprek, z vsesplošnim zniževanjem plač ne bo učinkovito in bo prej pripeljalo do še večjih problemov. Za rešitev potrebujemo sposobne vodilne delavce. Verjetno pa se ne bo mogoče izogniti tudi odpuščanje, žal.