Klakerjev danes več ni, to so bili še v 19. stoletju najeti ploskači v teatru. Vsi so vedeli, da so najeti, jasno je bilo, kakšna je njihova vloga, danes pa igrajo njihovo vlogo komentatorji, ob tem pa se javnosti predstavljajo kot nekakšni neodvisni analitiki. To je žalitev razuma, da običajno vnaprej vem, za katero politično opcijo se bo neki analitik zavzel. Zdi se mi bizarno, da vem, da bo tak “politični analitik” vsak fenomen v družbi interpretiral tako, da bo interpretacija kompatibilna s stališčem tiste opcije, ki ji je bolj naklonjen, tudi če mora argumente potegniti iz petnih žil. Opravljati bi morali ravno obratno vlogo, secirati dogajanje v družbi ne glede na politične opcije in s tem držati zrcalo politiki, ustvarjati distanco do nje. Ustvarjati in učiti to distanco ljudi, državljane, volilce, namesto tega pa celo pomagajo k temu, da ljudje zgubljajo sleherno distanco do politike, ki je zaznamovana z nekritičnim navijaštvom.
/…/
Lastništvo in upravljanje medijev se bo moralo vzpostaviti na odgovornejši način, kajti dokler so mediji, kapital in politika zvezani skupaj, ni realno pričakovati, da se bo prostor kritične razprave širil. Zakaj bi ti igralci, ki isti sedijo za mizo že dvajset let, zraven spustili druge? Saj jim gre vendar dobro in lepo parazitirajo drug na drugem. Eni ustvarjajo demone iz drugih, drugi iz prvih, v bistvu pa drugi drugim prav lepo pašejo. Mogoče se je politična kontrola medijev vendarle nekoliko zrahljala, medtem pa je v ospredje stopila zmedenost lastnikov medijev. Ker so zmedeni, gledajo predvsem na to, kako bi krčili stroške in potegnili največji možni dobiček iz upravljanja, hkrati pa se jasno vidi, da nimajo vizije, kaj naj bi z njimi počeli na dolgi rok in kakšno vlogo bi morali mediji igrati.
/…/
Problem je v strukturi lastništva in upravljanja medija. Če bi bilo to lastništvo odgovorno, bi imeli novinarji krite hrbte in bi lažje opravljali svojo nalogo. Pritisk na novinarje se ne dogaja na način, da nekdo pride in reče, tega pa ne boš napisal. Še komunisti niso bili tako neumni, da bi delali na tak način. Ti so se najprej pobrigali, ali mladi novinar potrebuje stanovanje ali kako drugo ugodnost, potem pa so mu postopoma mnenje v članku nekoliko omilili, spet drugič so mu članek za teden dni umaknili in kasneje rekli, da je zadeva že mimo.
Mitja Čander, literarni urednik in esejist, v Dnevnikovem Objektivu
