Medtem ko so se člani vlade s predsednikom Borutom Pahorjem na čelu včeraj (spet) kolektivno presenečeni javno zgražali nad milijonsko nagrado, ki jo je za ‘uspešno poslovanje’ pretežno državne NLB dobil izplačano bivši predsednik njene uprave Marjan Kramar, jih je nemara še bolj ‘nemilo’ presenetila (in koga izmed njih tudi razkačila) novica (piše Dnevnik), da je državna banka pod novim vodstvom odobrila še eno kratkoročno reprogramiranje ‘tajkunskega’ posojila. Manj kot mesec dni po reprogramiranju posojila NFD, finančni družbi, ki je do vratu vpletena v Istrabenz, je NLB z Draškom Veselinovičem kot prvim človekom reprogramirala še dvakrat višje posojilo, 130 milijonov evrov, Infondu Holdingu, verjetno ključni ‘domini’ v laški piramidni shemi.
Časovna hkratnost dogodkov – poziv vlade Kramarju, naj vrne nagrado in še eno reprogramiranje velikega posojila, ki ga je NLB pod njegovim vodstvom odobrila bolj ali manj brez zavarovanja – ne kaže le na to, da o poslovanju državne banke v minulih petih letih še zdaleč ne vemo vsega, temveč pomeni tudi, da je nova uprava NLB dokončno zamudila priložnost, da ‘počisti bilanco’. Nasprotno, z novim reprogramiranjem je Veselinovič na določen način razbremenil Kramarja in prevzel (so)odgovornost za vse, kar NLB še čaka, še drugače, ‘tajkune’ prejšnje vlade je spremenil v ‘izvirni’ problem sedanje.
Seveda, bančniki imajo vselej interes, da dolžnik ne pogine oziroma da dobijo od njega povrnjene vse obveznosti, četudi morajo na to čakati dalj časa, ko je pisalo v prvotni pogodbi. Na ta način se tudi, vsaj začasno, izognejo oblikovanju rezervacij, ki bi bilanco, v tem primeru NLB, lahko iz pozitivne takoj spremenile v negativno in morda tudi prinesle kapitalsko neustreznost (in potrebo po dokapitalizaciji). S stališča banke je, z drugimi besedami, (tudi) Infond Holding preprosto prevelik, da bi ga (kar tako) pustila potoniti, še zlasti, ker zanesljivo ne bi šel pod vodo sam. Slednje pa bi bil že ‘narodnogospodarski problem’ tako s stališča podjetij iz laške skupine, ki jim Infond še trdneje visi okrog vratu kot Istrabenz svojim kot tudi s stališča največje banke, ki do svežega kapitala že zdaj prihaja zgolj s poroštvi države.
Brez milosti, je dejal Pahor nedavno, ko je obiskal ‘mesto spočetja’ prihodnjega nacionalnega preiskovalnega urada. Kakšnega posebnega razloga, da to geslo ne bi veljalo že zdaj, ni videti, a očitno v tej državi vse preveč ljudi vse preveč verjame, da se da določiti datume in institucije, o katerih nam je dovoljeno sanjati, da bodo prinesle nov dan. Od jutri, no, od 1. januarja brez milosti, a kaj do takrat?
A prav zato bi od finančnega ministra Francija Križaniča veliko prej kot zahtevo za sklic nadzornega sveta NLB zaradi nagrade Kramarju pričakoval (vsaj) zahtevo za poročilo nadzornikov o tem, kaj počne sedanja uprava NLB. Populistično zaletavanje z napovedmi ekscesnih obdavčitev ekscesnih nagrad (kar Kramarja itak ne more prizadeti, razen če država ne misli reformirati načel rimskega prava) je samo nadaljevanje ‘politike čudenja’ nad dogodki, ki presenečajo vlado, državljane pa bolj kot to spravljajo v bes. Je nekaj takšnega, kot premierovo plačevanje kave iz lastnega žepa kot varčevalni ukrep’z zgledom’ (za katerega je Pahor prepričan, kot je včeraj ponovno izjavil na tiskovni konferenci, da mu nihče ne posmehuje več), kajti vlada lovi milijon evrov, medtem ko v največji banki žonglirajo s stotinami milijonov, ki se znajo že jutri razbliniti.
V tem kontekstu bo nedvomno zanimivo spremljati, kaj se bo dogajalo z Bawagovim predlogom za stečaj Istrabenza. Vložena je bila še pravočasno, da lahko veliko tega, skoraj vse, kar smo videli v minulem mesecu, postavi na glavo. Vključno z bančnimi zasegi Istrabenzovih delnic, s katerimi je začela Unicredit, za zdaj končala pa – NLB. Možen – a seveda ne zanesljiv in še manj nujen – razplet te zahteve bi bil tudi, da se zasežene delnice vrnejo v Istrabenzove stečajno maso. Zmešnjava bi bila precejšnja, kajti to bi lahko pomenilo, med drugim, tudi, da NLB delnic Petrola, odsvojenih Istrabenzu, ni parkirala pri Mercatorju, ta pa ni bil lastnik glasov, s katerimi je državi ‘pomagal obvarovati‘ Petrol.
Ne vem, kdo v vladi ima pregled nad klobčičem bančno-’tajkunskih’ povezav in kdo bi se morda lahko zavedal, v kako nevarno obdobje stopa slovenska piramidna shema. Finančni minister Križanič gotovo ne, v premierovem kabinetu pa niti človeka za to ni, potem ko se je ‘nominirani’ Anton Žunič spotaknil na njegovem pragu ob Kramarjevo nagrado (je pa Pahor ponosen, da je za zgled ministrom in vsemu svetu tudi z majhnim kabinetom). Ne vem, kdo je od koga povzel, a vladna ‘klop’ zgleda nekako tako kot ona nogometna, na kateri sedi večni optimist Matjaž Kek: Ni še za obupati, še se lahko kvaliciramo za boljšo prihodnost, imamo strategijo tretjega soglasja, a ne pričakujte od vlade, da bo tudi ukrepala.
