Da nihče ne problematizira načina, na katerega je vlada državna banka NLB ‘rešila‘ domnevni interes države v Petrolu, me navzlic vsemu zmerno preseneča. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker so se ‘tajkuni’, ko so se šli izigravanje prevzemne zakonodaje in podobne igrice preko ‘delniških parkirišč’, očitkom praviloma vsaj potrudili ugovarjati. Vladi NLB se to ne zdi potrebno, medijem in širši javnosti – in kar je v tem okviru še posebej nenavadno – ter opoziciji pa ne zahtevati razlago. Če ima slednja svoje ’specifične razloge’ za molk, si je medijsko neproblematiziranje transakcije s Petrolovimi delnicami med NLB in Mercatorjem, po katerem so se za Istrabenz in NFD zaprla vrata v nadzorni svet naftnega trgovca, mogoče razlagati bodisi z nerazumevanjem in površnostjo bodisi z nekritičnim sprejemanjem ne-me-citirati uradnih razlag.
Igor Bavčar in Stane Valant gotovo nista tista, za katera bi človek navijal, ker sta bila prelisičena na podoben način, kot sta dolga leta uporabljala sama, Petrol pa ni podjetje, v katerem bi bilo ‘pametno’, da imata Istrabenz in NFD svoja predstavnika, ki bi ’skrbela za interese vseh delničarjev’. Pa je zato že treba brez pomislekov sprejeti način, na katerega je bil Petrol menda v zadnjem hipu ‘obvarovan’ pred Bavčarjem in Valantom? Kaj je na in v Petrolu tako ‘pomembnega’, da so za njegovo zaščito dovoljena ‘vsa sredstva’? Bogokletno vprašanje, vem, še zlasti, ko država rešuje domnevno strateško podjetje pred ‘tajkuni’ in nevarnostjo izčrpavanja – toda, je zaradi Petrola, trgovske družbe, državi res dovoljeno uporabiti ‘tajkunska’ sredstva? Kaj ‘legalizacija’ takšne prakse – v časih vsesplošne ‘priljubljenosti’ države, da ne omenjam ‘revitalizacije’ nacionalnega interesa v duhu ’socialne pravičnosti’ solidarnostnih apelov – napoveduje za ‘dan pozneje’?
Morda je treba za koga navijati, nemara je treba nekoga imeti rad, pa čeprav državo. Meni se to ne da, vedno doslej se je v takšnih primerih izkazalo, da se je država, ta in katera koli druga, ki jih ni dobila pravočasno po prstih, če se ni držala pravil, spremenila v Državo. Kaj je nastalo iz države pod krinko 9/11 menda vsi vemo, saj smo odtlej vsi sumljivi, vsi potencialni teroristi; ko je ta (v mnogočem teroristična) Država nastajala, se je vse premalo ljudi spraševalo, ali tukaj nekdo ne izkorišča ‘trenutka’ za ‘nekaj drugega’ in tudi če ga ne, v zarote načeloma ne verjamem, kam nas bo ‘na koncu’ pripeljala lastna dinamika enkrat sproženega procesa. Zdaj živimo v podobno ‘nevarnih časih’, ko je poseganje države v gospodarstvo malodane tako aklamativno zaželeno kot ‘iztrebljenje’ pohlepnih bančnikov ali pač ‘tajkunov’ in se ‘nimamo časa’ spraševati, ali se ne bo na koncu v ‘pohlepnega Tajkuna’ spremenila država.
S tega stališča je razumljivo, da mešetarjenje NLB z Istrabenzovimi Petrolovimi delnicami priteguje pozornost kvečjemu na točki, ko se v njem pojavlja (zasebno podjetje) Mercator (in v njegovem ozadju senca drugega ‘tajkuna’ Boška Šrota). Verjetno je ‘nekaj’ v ozadju parkiranja prav tam (po neznanem postopku maksimiranja cene), a vse skupaj bi bilo s stališča etike (in mislim da tudi zakona) enako, če bi NLB Petrol ‘parkirala’ pri NKBM ali Holdingu slovenskih elektrarn. Ali pri kateri koli drugi ‘prijateljski’, državi, vladi, določenim strankam ali posameznim političnim mogočnežem prijateljski družbi. In na koncu vselej pridemo do slednjih, tudi takrat, ko se, denimo, čudimo, kako je mogoče, da prav Matic Tasič postane prvi železničar ali da državni bančniki, ki so odobravali posojila ‘tajkunom’, mirno končujejo mandat ali ga končajo in odidejo z nagrado.
V Sloveniji očitno in na žalost ne gre drugače, ne glede na to, katere stranke tvorijo trenutno oblastno koalicijo. Zato tudi ne pričakujte, da bosta urad za varstvo konkurence ali agencija za trg vrednostnih papirjev preiskala posel med NLB in Mercatorjem, katerega očitni namen je bil zagotoviti državi odločilno besedo pri imenovanju članov nadzornega sveta Petrola. (Ali je bil to tudi edini namen, bomo izvedeli najkasneje takrat, ko se bo Mercator tega svežnja Petrola znebil.) In ne pričakujte, da bo največja opozicijska stranka zaradi tega posla povzdignila svoj glas. Na njihovi spletni strani resda teče števec kadrovskih zamenjav, toda ta je zgolj za zabavo volivcem. SDS ne more verodostojno problematizirati nobene kadrovske zamenjave in nobenega dvomljive prakse sedanje vlade v podjetjih, v katerih je prejšnja štiri leta svinjala sama in po katerih bo, kot očitno upa, najkasneje po sedanjih štirih letih spet.
Če se bo to res zgodilo, nadaljevanje že veste – tudi sedanje vladne stranke bodo takrat kot opozicijske lahko samo vrtele svoje števce. Tretje razvojno soglasje, ki se je menda včeraj uradno začelo iskati, smo pravzaprav že zdavnaj našli.
pravi užitek je bilo tole prebrati.