Bojan Radej *
Uspešen poizkus demokratičnega zapiranja varčevalne vrzeli pozna tudi denarna zgodovina države, kjer je monetarizem doma, ZDA. Že sam boj za neodvisnost od angleške krone je bil v veliki meri povezan ravno z zahtevo kolonistov po suvereni pravici izdajanja lastnega denarja. V tem duhu je pokrajinska vlada Pennsylvanije v prvi polovici osemnajstega stoletja oblikovala vzporeden bančni model. Ustanovila je javno banko, ki so jo vodili javni uslužbenci, in je kmetom posojala denar pod zelo ugodnimi pogoji. Iz obresti je zbrala dovolj prihodkov za delovanje vlade, tako da davki sploh niso bili potrebni.
Demokratične denarne ureditve danes niti niso tako redke, le da jih v Sloveniji še slabo poznamo. Sodoben primer denarne ureditve, ki je komplementaren obstoječi, je sistem lokalne menjave (angl. Local Exchange and Trading System - LETS). To je brezobrestna shema vzajemnega kreditiranja sodelujočih. Temelji na uporabi komplementarne valute, kakršen je bil že wörglski šiling, in je pogosto določena v enotah, ki so ekvivalentne uradni valuti. Velja le lokalno, pomembna pa je za urejanje lokalnih zadev. Komplementarna valuta ne zahteva odprave obrestnega denarja niti ni mogoče nikogar prisiliti, da jo sprejme. Namenjena je spodbujanju menjav blaga in storitev dodatno k že obstoječim. Nekdanji centralni bančnik Bernard Lietaer, ki je pomagal pri načrtovanju uvajanja evra, sicer pa temeljni avtor s področja komplementarnih valut, vidi njihovo nalogo predvsem v tem, da »zaposlijo sicer še neuporabljena bogastva za zadovoljitev sicer še nepotešenih potreb«.
Na omenjeni sistem lokalne menjave LETS pogosto leti kritika, da ga spodbuja predvsem izogibanje državnim davkom, ker država ne more zaznati niti obdavčiti transakcij, opravljenih z lokalnim denarjem. A očitek ni utemeljen. Kot kaže wörglski primer, je lokalni denar celo pospešil plačilo lokalnih davkov. Če bi bilo dovoljeno plačevati državne davke v lokalni valuti, bi lahko izboljšali tudi pobiranje državnih davkov. Poleg tega komplementarne valute pogosto opravljajo transakcije v osebni sferi, kot so prostočasne dejavnosti in v družbeni sferi za dejavnosti, ki se drugače ne izvajajo. Tako mnoge transakcije, ki jih plačamo s komplementarno valuto niti doslej niso bile zajete v davčni sistem.
Odprava obrestovanega denarja?
Davčna obveznost nastane šele, ko LETS posreduje v menjavah med profesionalci v njihovih poslovnih zadevah; taki primeri sicer ne izključujejo uporabe komplementarne valute, le da je takrat transakcije treba opraviti delno v LETS in delno z uradnim denarjem, ki nato omogoči plačilo davkov državi v njenem denarju. A tudi v tem primeru bi lahko imeli velike izjeme, ki bi bile v prid uporabi LETS. Država pobira davke zato, da z njimi financira javne dobrine, ki jih ne preskrbuje zasebni kapital v zasebnih transkacijah na trgu. V primeru komplementarnih valut pa gre pogosto za preskrbo javnih dobrin, ki jih državi sami ne uspe zagotoviti ampak jih ustvarijo udeleženci socialni projektov, uporabniki komplementarne valute. V takih primerih je denar nastal šele kot posledica ustvarjanja javnih dobrin, torej udeleženci LETS davčno državi ne dolgujejo ničesar, prej obratno.
Torej, s svojo lastno vzporedno valuto si lokalna skupnost povrne moč odločanja o sebi. Obenem pa zgradi obrambni nasip pred globalistično prisilo k poenotenju, monopolih in korporativizmu, saj bi lokalna bogastva in denar v večji meri krožila v lokalnih okvirih. To ni nikakršno pohlevno upanje, saj se vse to že dogaja, pravi Lietaer in bo enkrat, ko se rešimo oklepa plenilskega monetarizma, za vedno odpravilo sedanjo nevzdržno prisilo denarja nad ljudmi in nad skupnostmi. Zasnovo pravične denarne ureditve vsebujejo celo temeljne določbe, s katerimi je bil ustanovljen enotni evropski denarni sistem in na čemer počiva evro – namreč določba o tem, da se denar uporablja v svetu, ki mu vladajo vrednote harmoničnega razvoja, kakovosti življenja, družbene solidarnosti in kohezije.
Tako na koncu pridemo do točke, ko se vsili vprašanje: zakaj ne bi zahtevali izvedbe radikalne denarne reforme, ki bi enkrat za vselej odpravila obrestovani denar? Ker ima dolg družbeno vlogo, mora živeti v družbenem kontekstu, ki disciplinira njegovo rabo. Denar in kredit bi morali obravnavati kot zrak in vodo, kot skupne javne dobrine človeštva. Zato mora biti centralna banka ustanovljena kot javno odgovorna ustanova, ki denar izdaja brezobrestno. Javna centralna banka mora javnost oskrbeti z denarjem, ki je prost obresti in dolgov tako, da denar ne pomeni več nepremagljive prepreke financiranju nizko donosnih javnih projektov. V to smer radikalne reforme gredo zavzemanja Ameriškega denarnega inštituta iz Chicaga, oziroma njegovega direktorja.
Direktor Stephen Zarlenga ne zahteva nič manj kot stoodstotne bančne rezerve oziroma popolno pokritje danih bančnih posojil z vlogami varčevalcev: po njegovem bi banke ostale samo še denarna skladišča, ki bi svojim strankam zaračunavala manipulativne stroške, ne bi pa mogle več s posojili strankam izdajati tako imenovanega ‘knjižnega’ ali negotovinskega denarja. Večina denarja v obtoku namreč niso bankovci in kovanci ampak t.i. ‘knjižni denar’. Ta pa nastane v bilancah poslovnih bank.
S potezo peresa
Nepoznavalcem je težko dojeti, da nekaj tako pomembnega, tako nepogrešljivega večinoma nastane dobesedno iz nič! V bilancah poslovnih bank se pojavi, ker banke večji delež tega, kar jim je uspelo zbrati denarja v obliki varčevanja, ne potrebujejo kot rezervo za dnevno poslovanje s svojimi varčevalci, zato likvidni presežek posodijo. To pa storijo tako, da povečajo stanje na računih svojih komitentov – in s tem računovodsko ustvarijo denar na računih. Ne vzamejo ga z nikogaršnjega računa, predhodno ga nihče ni banki vplačal, denar preprosto nastane, kakor se je na začetku XX: stoletja izrazil Josiah Stamp, takratni direktor angleške centralne banke, ’s potezo peresa’.
Omenjeni Lietaer v svoji novi knjigi Prihodnost denarja sicer resno podvomi v izvedljivost radikalne denarne reforme, ki bi odpravila obrestni denar. Povezave med politiko, zakonodajo, bankami in mednarodnim denarnim sistemom so po njegovem poznavanju centralnega bančništva tako čvrste, da jih ni mogoče zlomiti niti kadar predloge podajo najbolj vplivni ekonomisti niti kadar jih zahteva široka javnost. Pogorel je najprej Gessel, pozneje pa tudi Keynes z idejo, da bi v mednarodnih financah uvedli enotno svetovno obračunsko valuto bancor, ki bi preprečila nastanek dolarskega imperija, ki zdaj izsiljuje svet. Lietaer zagotavlja, da njegov predlog komplementarnih valut sploh ni namenjen oblikovanju idealnega denarnega sistema, ampak daje samo možnost zapustiti njegove prisilne okvire in nepravičnost. Kdor pa hoče sam popolnoma nadomestiti obrestovani denar s komplementarno valuto, to vsaj načeloma tudi lahko izvede sam zase.
Ne glede na izražene razlike alternativni denarni sistemi ne omejijo ali celo docela odpravijo samo obrestne ekonomije, ampak pogosto zadoščajo tudi za znižanje ali celo odpravo davkov. Mnogi avtorji, tudi Zarlenga, gredo še korak dlje. Najprej nas osvobodi bremen obresti, nato še bremen davkov in na koncu zahteva del prihodkov denarne ekonomije enakomerno vrniti kot dividendo ali univerzalni temeljni dohodek vsem osebam s stalnim prebivališčem v konkretni državi. Državljanska dividenda je letni prejemek vsakega prebivalca iz naslova upravljanja nacionalnega premoženja. Ideja je v nekaterih državah tudi že uresničena. Zamisel izvira še iz časov francoskega utopičnega socialista Charlesa Fouriera, idejo pa danes najbolj uspešno promovira Philippe Van Parijs, belgijski politični teoretik.
Nedavno je založba Krt izdala prevod njegove knjige v slovenščino. V njej Robert Solow, l. 1987 za svoj model gospodarske rasti dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo, navede dva razloga za državljansko dividendo: delniški in likvidni. Delniški del pojmuje zemljo in naravne vire na ozemlju neke družbe za dediščino celotne skupine, do katerih so enako upravičeni vsi; dohodek, ki ga prinaša naravni kapital, lahko obravnavamo kot ekonomsko podlago socialne dividende. Likvidni del pa izhaja iz tega, da je letni proizvod nacionalnega gospodarstva v veliki meri odvisen od družbenih interakcij, in ne samo od prizadevanja podjetnikov in njihove lastnine. Ta skupni del bi moral biti na razpolago za skupne cilje!
Lokalna stabilnost proti globalni nestabilnosti
Po manj radikalnem načrtu bi državna zakladnica, ki upravlja z javnim premoženjem, vsakemu državljanu izdala vavčerje oziroma bone, s katerimi bi lahko plačevali za osnovne dobrine in storitve. Dokler jih ne bi porabili, bi ležali v krajevni hranilnici v zameno za manjši trajni brezobrestni depozit, ki bi omogočal brezobrestno kreditiranje lokalnih projektov. Vavčer je neke vrste obveznica, izražena v denarni protivrednosti, ki jo imetnik lahko potroši le za določen namen, vzemimo za plačilo stanarine, hrane, potovanja ali izobraževanja. Delavske bone je kot obliko plače delavcev na začetku XIX. stoletja predlagal Robert Owen za uravnavanje povpraševanja v socializmu, kjer ta odločitev ni prepuščena trgu; kasneje pa je idejo zagovarjal Marx. Neobdavčeni boni za hrano so poznani in se uporabljajo marsikje, npr. sredi prejšnjega stoletja v Veliki Britaniji z namenom, da bi čim bolj znižali ceno kosil ne samo za revne ampak tudi za vse zaposlene. Leta 2009 je Tajvan uvedel potrošniške bone v protivrednosti okoli 110 evrov, ki pripadajo vsakemu prebivalcu države, da bi kot inštrument premoščanja gospodarske krize vzpodbudil široko porabo gospodinjstev.
Posebej dragocena prednost alternativnih denarnih ureditev v razmerah globalne nestabilnosti je, da so močna opora lokalnim gospodarstvom in omogočijo ekonomski razcvet na področjih napredka, ki so bila doslej zadušena. Osvobojena služenja državnemu denarju, bremena obresti ter plenilskih odnosov, bo lahko zrasla lokalna ekonomija, temelječa na sodelovanju in ustvarjalnosti pri upravljanju z lokalnimi bogastvi. Šele tako bo moč osnovne človekove pravice uresničiti ne le v abstraktnem pravnem pomenu kot zdaj, ampak tudi ekonomsko.
Lokalna stabilnost lahko postane protiutež nestabilnosti, povezani z globalizacijo. Danes ne obstajajo niti ni doglednih obetov za oblikovanje nove mednarodne ureditve, ki bi bila tem procesom sploh kos. Zato ni tvegano napovedati, da se bo globalna nestabilnost nadaljevala. Za izstop iz igralniške ekonomije za pomoč in razumevanje ni mogoče prositi ekonomskih in političnih elit, ki so že preveč vpletene v narkotične igre globalnih financ. V soočenju s trajno negotovostjo teh razmer morajo običajni ljudje denarne zadeve preurediti sami, od spodaj navzgor in v lokalnem merilu. To bo odločilen dejavnik decentralizacije pogojev kolektivnega življenja in vračanja neposrednih odnosov na vseh področjih komunalnega pomena. Gre za širšo zamisel samostojnega urejanja lastnih stvari v lokalnem okolju. To pa poleg lokalnega izdajanja denarja zajema tudi vse druge pogoje dostojnega življenja, od energetske samozadostnosti, kakovosti bivanja in varnosti.
Ruševine berlinskega zidu in Wall Streeta so ruševine elit dvajsetega stoletja. Na začetku XXI. stoletja zato prevarani ne zahtevajo več pravice, ne terjajo izpolnitve prelomljenih obljub, in še manj vrnitve stare pravde. Zdaj je pomembno le še prelomiti s tem, kar se počne v našem imenu. To je pravzaprav že zahteva iz davnega leta 1867, ko je bila prvič izrečena na kongresu I. Internacionale s temi besedami: “Predolgo smo bili priklenjeni na vlačilec diplomiranih markizov in princev znanosti. Skrbimo za svoje stvari sami, in naj bomo še tako nevešči, nikoli jih ne bomo opravili slabše, kot so bile opravljene v našem imenu,” predvsem z manjšimi nepopravljivimi škodami zase ter za svoje okolje. To misel so povzeli anarhisti v ‘68 (kot Raoul Vaneigem v Gospodarjih brez sužnjev, ki je sicer ena osrednjih osebnosti gibanja situacionistov – veje anarhistov, ki so sprožili študentske nemire 1968) in spet pride zelo prav danes, ko je ureditev, vzpostavljena po drugi svetovni vojni v razsulu in smo se vsi naenkrat, vede ali ne, še manj hote ali ne, prelevili v radikalce in nepomirljive kritike vladajočega ekonomskega reda.
___
Seznam uporabljene literature in podrobnejše opombe pod črto so na voljo na spletnem naslovu http://www.sdeval.si/Objave/Ukradena-blaginja-nadaljevanka.html
* avtor podpira razvoj razgledi.net
Bojan, sem te sumil, da boš svojo zanimivo pripoved zaključil s socialističnim UTD;)
Pustiva šalo, toda ne opažaš tudi sam, da so vse te denarne in zastonjske zamisli zgrajene na napačni predpostavki, da človekove pravice do česarkoli izvirajo iz tega, ker je, ne pa iz tega, ker ima.
Temelj problema tako ne leži v napačni ekonomiji, pač pa v napačni filozofiji, da ima človek zato, ker je človek, neke večje pravice od ostalih živih bitij, ki tudi so, torej bivajo.
Da je groza še večja, se pozablja, da temeljne človekove pravice urejajo samo odnose med ljudmi samimi, ne pa človeka do narave.
Toda, UTD ideja se utemeljuje z osnovno pravico vsakega človeka do življenja, celo dostojnega, kar pa ima za posledico nujo po neskončnem izčrpavanju naravnih resursov, kajti po normativu te pravice, je prebivalstva na Zemlji ekonomsko vsaj desetkrat več, kot številčno.
Motor tega nebrzdanega ekonomskega naraščanja prebivalstva pa je kapitalistično nikogaršnja država, ki omogoča teoretično neomejene razlike med prihodki državljanov in s tem potrošnjo, ki nima s pravico do življenja več nobene zveze, ampak postaja vsak dan večja grožnja življenju samemu.
Sedaj si pa zamisli vsezemeljski UTD po normativu Američanov, ki jih bo od silne potrošnje vsak čas razneslo.
Da bi pa takšno razdelitev izvedel tako, da bi vsem prihodke zmanjšal na polovico in to vsoto pričel deliti vsem enako, bi moral biti najmanj bog, ne človek.
Takšne zamisli niso samo utopije, ampak nevarne utopije, ker bi kakšnemu obami lahko kaj takega res padlo v glavo in bi pričel z eksperimentom.
Torej, bodimo realni in naredimo to, kar je možno in izhaja iz dejstva, da je človek bitje, ki je in ima, sicer ga ni.
In, kaj je tisto, kar ima vsak?
Vsak ima samo državo, delež v kapitalu podjetja, ki je v enaki, skupni in neprenosljivi lasti vseh državljanov, torej ima vsak tudi pravico na dividendo iz dobička tega podjetja.
To logiko bo razumel vsak najbolj okorel kapitalistični neoliberalist, pa tudi vsak najbolj zagrizen socialist, kajti dobiček ni izmišljena kategorija, pač pa seme družbene reprodukcije, izražen v denarju.
Vsako življenje se reproducira preko semena, tudi človeško, ki pa ne biva samo v spermi, ampak tudi v dobičku.
Poskušam, ampak preprosto ne morem razumeti, kako bi ta svet naj deloval. Poraja se mi cel kup praktičnih vprašanj. Pa da navedem samo nekatera:
1. “Delniški del pojmuje zemljo in naravne vire na ozemlju neke družbe za dediščino celotne skupine, do katerih so enako upravičeni vsi”
Ali to pomeni odpravo zasebne lastnine? Če sem enako upravičen do parcele, na kateri stoji moja hiša, kot vsi drugi, potem ta parcela ni moja. Pravzaprav ni od nikogar. Kdo bo odločal o tem, ali si lahko za hišo postavim vrtno uto? Kdo bo preprečil Strojanovim, da se za stalno naselijo pod mojim oknom?
2. “Ne glede na izražene razlike alternativni denarni sistemi ne omejijo ali celo docela odpravijo samo obrestne ekonomije, ampak pogosto zadoščajo tudi za znižanje ali celo odpravo davkov.”
Odprava davkov? Samo kot posledica alternativnega senarnega sistem? Kako? Upam, da ideja ni v tem, da bi centralna banka natisnila toliko denarja kot ga država potrebuje. Piše, da pogosto zadoščajo… ali se to kje dejansko dogaja? Lahko avtor predloži kak case study?
3. “Denar in kredit bi morali obravnavati kot zrak in vodo, kot skupne javne dobrine človeštva.”
Ali to pomeni, da ima vsak neomejen dostop do denarja? Kako bi se izognili hiperinflaciji? Kdo odloča, kdo dobi kredit in kdo ne?
4. “zakaj ne bi zahtevali izvedbe radikalne denarne reforme, ki bi enkrat za vselej odpravila obrestovani denar?”
Imam krasno poslovno idejo. Imam tudi nekaj kapitala, vendar ne dovolj. Ali lahko dobim posojilo? Kako? Od koga? Brez obresti nihče ne bo posojal tveganim projektom. Obenem pa se bodo centralne banke financirale “nizko donosne javne projekte”? Je to res svet, v katerem bi si želeli živeti?
Zavedam se, da verjetno kažem temeljno nerazumevanje prikazanih idej, morda za koga celo idiotizem. A samo zato, ker resnično ne razumem. Vidim samo idejo nekakšnega lokalnega samoupravljanja, ki v realnem svetu dokazano ne deluje. Kolikor poznam ekonomsko zgodovino, so ljudje v državah z delujočim prostim trgom brez izjeme na boljšem kot pa tam, kjer so v članku prikazane ideje izvajali v praksi. Delujoč trg pa zahteva zasebno lastnino in odgovornost posameznika. Kolikor razumem zgornji članek, bi avtor odpravil eno in drugo. Se morda motim?
Komplementarna valuta ima verjetno svoj smisel v določenih razmerah. Če pa bi zaživele ostale ideje, se pri priči izselim iz države.
države z delujočim prostim trgom? A ta utopija dejansko obstaja? države torej, kjer je realni sistem po določenih kriterijih bižje delovanju le-tega?
Stane je dobil podobno prvo impresijo in me je prehitel.
Citat: Torej, s svojo lastno vzporedno valuto si lokalna skupnost povrne moč odločanja o sebi. Obenem pa zgradi obrambni nasip pred globalistično prisilo k poenotenju, monopolih in korporativizmu, saj bi lokalna bogastva in denar v večji meri krožila v lokalnih okvirih. – konec citata.
Plemenska ureditev, če prav razumem. Se bojim, da bi lokalne valute kmalu devalvirale v karte za osnovna živila. Na koncu bi v lokalnem gospodarstvu krožile le še te. Lokalni veljaki bi lahko potem stopili v kontakt s Karitasom, Rdečim križem in podobnimi s čimer bi nekako izboljšali položaj plemenske skupnosti v tej kruti globalistični kataklizmi, ki drvi samo navzdol in navzdol.
Poskušam si predstavljati, kako bi ta finančni sistem lokalne skupnosti lahko udejanjili. Lokalni tiskar bi natisnil bankovce, kovač pa skoval kovance. Njihovo vrednost bi seveda prilagodili lokalnim potrebam. Ta denar bi krožil med ljudmi in blagodejno deloval. Dalo bi se ga tudi zamenjati za lokelne valute skupnosti, ki imajo nafto in si kupiti nekaj nafte. Tako bi si lahko pogreli konzerve, ki so jih pripeljale dobrodelne organizacije.
Vedno v zgodovini je denar emitiral lastnik države in to tako, da je z njim nekaj plačal, ne pa, da bi ga komu poklonil.
Če so lastniki države državljani, bi morala primarna emisija začeti pri njih.
Emisijska banka bi morala vsako novo emisijo razdeliti državljanom, ne pa je posoditi bankam.
Ker pa denarna masa ne sme biti niti večja, niti manjša od vrednosti blaga na trgu, smo računovodsko zopet pri dobičku države in njegovi delitvi lastnikom.
Torej, denarna masa bi se lahko večala samo skladno z delitvijo dividend na delnico države in bi do cikličnih kriz zaradi koncentracije tako denarja, kot blaga v rokah manjšine, sploh ne moglo priti.
Seveda bi pa morala tudi stopnjo davka na dobiček neodvisno določati centralna banka, ne vladni politiki.
Če se nisem dovolj jasno izrazil, naj me, prosim, kdo popravi.
malo zamujam z odgovori; nikar misliti, da so krivi prazniki;
Stanetu – govorim o UTD iz navade, seveda mislim tudi na državljansko dividendo; med njima je razlika, ki jo dobro povzame Solow, z ločitvijo med delniškim in likvidnim upravičenjem do UTD;
glede antropocentrizma – mislim, da to ne izključuje enakih pravic narave, vsaj dokler obstaja en človek kot Stane, ki pravi, da so pravice ljudi in drugih bitij enake; utd ne zahteva neskončne rasti, ker nihče utd ne povezuje s povprečno ameriško plačo ampak z nivojem materialnih dobrin, ki so potrebne za osnovno preživetje; ta znesek bi bil močno različen po državah, ker so tudi cene (nemenjalne) višje/nižje;
po moje ni smiselno o utd/dd razmišljati planetarno; v afriki že imajo utd, vsaj tam, kjer še niso razsuli tradicionalnega življenja; afrika bolj kot utd potrebuje infrastrukturo in javne stroritve;
Gregorju – kako opustiti davke, če pa ne pobiramo obresti na kredite; v bistvu imate prav, nerodno sem zapisal; denar se emitira brezobrestno, vendar pa se posoja pod nizkimi obrestmi; primer je naveden članku, Pennsilvania v zgodnjem XIX stoletju; na prvo vpr. že dobro odgovori Stane; ad 4 pa le to, da lokalni projekti delujejo mnogokje, poglejmo si sever evrope; lokalna dinamika je lahko edino ravnovesje globalni dinamiki; imate čisto prav, ko omenjate idejo lokalnega samoupravljanja, točno za to gre, naj se vsak, ki se lahko upravlja sam pač upravlja sam; ali ni to najbolj liberalna ideja? zame vaše vprasanje nikakor ni idiotizem – po mojem razumevanju je težava vzlasti v tem, da se spreminja način razmišljanja in dokler razmišljamo ‘po starem’, belo-črno (odgovor GorazduM), družbenih inovacij ne bo mogoče razumeti in še manj uresničiti; to pa je nujno, da ljudje dobijo v svoje roke orodja, s katerimi bodo lahko skrbeli sami zase in za svojo prihodnost; intenca mojega članka ni dajati v nič trg in kredit ampak centralno-bančno dogmo obresti;
29.aprila bom to temo predstavil v klubu sot 24,5 v mestu metelkova (ljubljana) ob 20h – lahko tudi tam še rečemo kakšno; na vsak način pa lepa hvala vsem, ki so pokazali zanimanje in vložili napor v komentiranje;
Bojan, mislim, da o UTD sploh nima smisla razmišljati, niti o planetarnem, niti lokalnem, na način, da ima kdorkoli pravico do življenja samo zato, ker se je rodil kot človek, torej je.
To pravico mu mora nekdo zagotavljati, če si je sam ni zmožen, sicer je popolnoma na istem, kot vsa druga bitja.
Če si hrane ne priborijo v tekmi z drugimi, pač umrejo.
To pravico si lahko ljudje zagotavljajo samo medsebojno in to samo zato, ker znajo kolektivno proizvajati več, kot individualno potrebujejo.
Toda, kaj naj prisili kolektiv, da bo res vedno deloval po principu, vsi za enega, eden za vse?
Kot praviš, afriška plemena to delajo, toda to delajo tudi čebele, dokler jim panja ne zasežejo druge.
Modernemu človeku lahko pravico do življenja, ali UTD po tvoje, zagotavlja samo država.
In to ne katerakoli, pač pa samo njegova in to takšna, v kateri ne bo mogla niti manjšina, niti večina odločati o tej pravici, pač pa bo ta pravica vgrajena v ekonomski sistem.
Tak ekonomoski sistem pa lahko zagotavlja samo neprenosljiva delnica države, ki jo ob rojstvu vsak državljan dobi in ob smrti izgubi.
Da pa bo dividenda na delnico države dovolj visoka za pokrivanje minimalnih stroškov preživetja, morajo biti enako zainteresirani vsi, tako lastniki, kot delavci in politiki.
Torej, o višini dividende ne sme odločati politično nihče, ta mora biti tolikšna, kolikor se zbere davka na dobiček vseh podjetij, davčno stopnjo pa mora določati neodvisen organ po principu strokovnosti, ne politike.
Tak organ je neodvisna emisijska banka, pri nas BS.
Bojan, da pa si ne bomo preveč razbijali glave, delnica države je temelj upravljanja vsake demokratične države, pri nas jo imaš v 3. členu ustave.
Ne prosi torej politikov, naj že enkrat solidarno uslišijo lačne državljane s kosilom zastonj, ampak zahtevaj od njih uresničitev Ustave, na katero vsi tako radi prisegajo.
Trenutek je idealen in nujen za miren začetek razpletanja aktualne krize.
Morda pridem z DD na Metelkovo;)
http://www.zdravasol.com/Delnica-Drzave.html
Glede na to, da je Država d.d. najsiromašnejša pravna oseba v Sloveniji, mi ni jasno od kod bi prišla dividenda. Pa tudi če bi na silo želeli ustvariti višek, bi ga seveda lahko samo z davki, kar pa bi na koncu pod črto pomenilo zopet prerazdeljevanje, saj bi premožnejši plačevali višje davke in s tem zagotavljali sredstva za dividendo vsem lastnikom delnice. Težko si tudi predstavljam, da bi lastniki Države d.d na ljubljanskem koncu podpirali Univerzijado v MB in Štajerce, da bi podprli gradnjo nove NUK v LJ…oboje bi namreč sklatilo dividendo oz. cash flow iz katerega je sploh moč karkoli izplačevati…
Zame je veliko vprašanje koliko je še moč raztegniti zakone Serengetija ob upoštevanju psihologije Homo sapiensa…
DS, izdelaj bilanco stanja Država dd, med katero moraš seveda šteti tudi 20% tiho naložbo v kapitalu vseh podjetij, na osnovi česar država pobira prednostne dividende v obliki davka na dobiček in jih ne deli svojim lastnikom, pa boš videl, da se motiš.
Nič pa ni potrebno početi na silo, posebej ne z višanjem davkov, saj bi ti zmanjševali dobiček gospodarstva in s tem tudi DD dividendo, s čimer se lastniki države gotovo ne bi strinjali kar tako, ampak bi hitro zamenjali vlado, ki bi počela takšne neumnosti.
Vladi v državi z znanim lastnikom ne bo preostalo čisto nič drugega, kot racionalizirati stroške, dobiček pa produktivno nalagati, ne razmetavati ali poklanjati.
Če pa šteješ trenutne ukrepe za znižanje plač in nagrad za ukrepe na silo, ne pa med racionalizacijo nepotrebnih stroškov, pa tako razmišljaš samo zato, ker še nisi lastnik podjetja država.
Država mora postati dober gospodar, sicer jo bo doletel bankrot.
Odgovor Stanetu
»ker še nisi lastnik podjetja država« – Ni res, Stane, državljani Slovenije smo že lastniki države Slovenije (Ustava RS, 3.člen: Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov.) A menim, da je točen tvoj zadnji stavek »Država mora postati dober gospodar, sicer jo bo doletel bankrot«, kot so po mojem točni tudi vsi ostali stavki, razen omenjenega.
Ker vse izkušnje kažejo, da pri odločujoči večini izbrancev, tistih, ki jih izvolimo za upravljavce naše lastnine, države, vedno prevlada Darwinov sindrom (najprej poskrbeti zase, za svoje pleme, za tiste, ki so ti pomagali pri izvolitvi), bo vedno nastal tak piramidalen princip kot ga opisuje Bojan Radej, razen če – sam osebno vidim edino šanso (in jo na različne načine preizkušam že petnajst let) v nadaljevanju besedila iz 3.člena Ustave: V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in – (v nadaljevanju stavka je opisana še druga varianta izvrševanja oblasti, ki jo nočem zapisati, ker pelje v opisano prevlado Darwinovega sindroma).
Na internetu je zaslediti marsikak poziv k preizkusu kako ojačati oz. izvajati to neposredno obliko oblasti. Za primer navajam nedavnega iz Anglije:
10 Apr 09, 8:35am (8 minutes ago): Mass society remains an ENVIRONMENT, that individuals seek to exploit to their own (and their family’s) advantage, and no amount of national, socialist or Christian ideology, imposed from above, will change it. It has to come from below, from the individual, who is aware of his Darwinian nature and the limitations it imposes (which will vary from individual to individual), and is free to admit it, to himself and publicly, instead of being coerced by the state, public opinion, or ideology, into denying it and pretending that he cares about everyone (every fellow citizen/comrade, every human being), for the sake of national or ideological unity, which is then used to control and facilitate our exploitation, in the name of the state (e.g. Britain), God, socialism, or whatever. With this perspective and understanding (elaborated somewhat), once we are free to be honest with ourselves and with others, we can begin to organise OURSELVES peacefully, legally and grassroots-democratically, from the bottom up – instead of continuing to allow the state, capital, ideologues, or whatever, to do it for us.
Ker po mojem drži osnovna Bojanova misel, ki se vleče skozi vse štiri prispevke: najti alternativo piramidalnemu principu (morda res z lokalnim denarjem, ali pa vsaj z obvezno nalepko pri prodaji kitajskih jopic v Sloveniji: Ta izdelek so stkale roke delavke, ki zasluži manj kot 10 centov na uro), si moramo izboriti preizkus kot pravi angleški komentar: from the bottom up..
Prvi denar je bila sol in lastnik soli je bila prva država, ki je bila v lasti plemena, ki jo je znalo pridobivati in uporabljati.
Danes je denar sveta vladar, torej je vladar tisti, čigar je denar.
Denar je v lasti države, čigava je pa država?
To je temeljno vprašanje, odgovor na to vprašanje pa že dolgo leži v ustavah vseh demokratičnih držav, tudi naše.
In zopet smo pri neprenosljivi delnici države, ki je v našem primeru samo operacionalizacija 3. člena ustave.
Kapitalizem je potrebno samo izvesti do konca, ne ga pa rušiti, kajti ukiniti se ga preprosto ne da, ker je kopija naravnega zakona človekovega življenja, ki temelji na biti in imeti.
Sem, ker imam.
Vsi ljudje pa imamo samo vsak svojo državo in čisto nič drugega.
Stane, če staviš na dividendo iz naslova davka od dobička pravnih oseb, ne pozabi, da tudi ta denar polni državni proračun (ni ga sicer veliko, od letos ga po menda še polovico manj) in ga bo treba nadomestiti drugje, seveda s starimi davki, a z novimi imeni zanje. V kolikor bi se zgodil čudež in bi država nekaj proračuna “prišparala”, bi se seveda lahko takoj znižala stopnja DDV, kar bi imelo podoben učinek kot dividenda od državne delnice. Matematike se tu pač ne da nategniti…
Na splošno sicer menim, da je treba ljudem omogočiti pogoje in jih spodbujati, da bi čim več tvegali, saj le to vije spiralo v pravo stran, ne pa jih uspavati z rentami. Ljudje nikoli ne bomo enako premožni, pametni, lepi ali srečni in je res že čas, da se s tem sprijaznimo…
Seveda pa se bogato strinjam s teboj, da je treba državo poceniti, pa naj ji grozi bankrot ali ne!
DS, ne da jaz na kaj stavim, matematika kapitalizma je pač takšna.
Dobiček pripada lastniku kapitala in ker je lastnik kapitala podjetja država državljan, pripada pač njemu.
Ker pa podjetje država za obvladovanje svoje primarne funkcije ne potrebuje čisto nobene druge oblike, kot je finančni holding, je davek na dobiček njen prihodek in dividenda za njene lastnike.
To, da ima naša v svoji bilanci še polovico gospodarskih družb, šol, bolnic itd, je pač naša specifika in tudi. če bi bilo vse v lasti države, kot je tudi bilo, si lastniki države ne bi smeli vzeti čisto nič več dobička, kot je sedaj davka na dobiček.
Kakorkoli vzameš, za podjetje država veljajo popolnoma enaki ekonomski zakoni, kot za Bavčarjev Istrabenz ali za kmeta.
Če ves pridelek poje, mu ne ostane nič semena in bo naslednje leto stradal, če pa ves pridelek pusti za seme, bo stradal že letos.
Bojan, tekst ponatisa bo v novi izdaji knjige pod naslovom DELNICA DRŽAVE malo dopolnjen zaradi lažjega razumevanja.
Se ti zdi ok?
DELNICA DRŽAVE
Demokratična država je podjetje, katerega kapital je v enaki, skupni in neprenosljivi družbeni lasti vseh njenih enakopravnih državljank in državljanov.
Delnica države je dokument, ki zagotavlja lastniku stalno upravljalsko pravico in stalno mesečno dividendo.
Lastnik delnice države je vsak njen državljan.
Delnica države nima nominalne vrednosti.
Delnica države ni prenosljiva.
Vir in mera dividende je davek od dobička vseh podjetij v državi v celoti.
Stopnjo davka na dobiček določa Banka države.
Davek na dobiček se zbira na računu Banke države.
Dividende na delnico države izplačuje Banka države.
Zakon o Delnici države sprejmejo državljani na referendumu z dvotretjinsko večino.
http://www.zdravasol.si/DD.html
Z zanimanjem sem prebral zgornji sestavek in komentarje, nimam skoraj kaj dodati. poraja se mi pa dvom o lokalni samozadostnosti, npr. energetska samozadostnost je dejansko nemogoča.Potem je tu še raznolikost interesov posameznikov in skupin, ki je že na lokalnem nivoju dokaj velika in pestra in postane dostikrat tudi nepremostljiva ovira pri odločanju.
Gregor piše o ideji lokalnega samoupravljanja, ki v realnosti dokazano ne deluje, se pa že pojavljajo poizkusi alternetive parlamentarni demokraciji in uvajanja družbene lastnine. Na spletnem dnevniku Mladine je bil, v članku z naslovom: Marinaleda-alternativa,ki deluje, pred dnevi predstavljen primer majhnega mesta na jugu Španije, v katerem so izpeljali uvedbo družbene lastnine in neposredno politično odločanje. Opisano izvajanje vodenja v tem mestu pa deluje precej utopično, glede na sedanje dogajanje in razmere v svetu.
Marko, svet se je znašel v krizi, ki postaja vse bolj podobna stanju v praskupnosti, do česar lahko v primeru totalne vojne tudi pride.
Radius trgovanja se bi skrčil na zelo majhne skupnosti, menjava bi pa potekala naturalno.
Ali avtorje teh zamisli vodi instinkt, ali samo želja po eksperementiranju in ekskluzivizmu, je vseeno, toda v pogojih današnjega globalnega trga takšne ekonomske celice ne morejo igrati nobene vloge.
Prva minimalna skupnost danes je država in če pogledamo v svetovnem merilu, je takšna z boni in pozneje s tolarjem bila kar Slovenija.
Torej, če bo res postalo nevzdržno, se na tolar lahko hitro vrnemo, da bo lahko potekala normalno vsaj proizvodnja in menjava dobrin, ki jih znamo sami narediti in jih tudi potrebujemo.
Ob veliki zadolženosti se to res lahko hitro zgodi, če ne bomo več sposobni kupovati evrov.
Toda, to bomo naredili takrat, ko bo neizbežno, sedaj pa lahko odpravimo tisto, kar nas je v našo krizo tudi pripeljalo.
Nikogaršnje podjetje država Slovenija spremenimo v državo v lasti vseh državljank in državljanov, kar po Ustavi tudi je.
To pa je po mojem globokem prepričanju tudi edini recept za vse države, kajti če bo svet to krizo začasno prebrodil samo s povečanim tiskanjem denarja, naslednje več ne bo.
nihče ne trdi, da bodo lokalni projekti rešili svet; članek obravnava lokalno ekonomijo kot komplementarno globalni; državne ekonomije, Stane, je vse manj, en del je postal globalen, drugi del je javen – komunalen, lokalen; npr. največji nacionalni projekt je bila izgradnja avtocest, ki pa so verjetno bolj povezane z mednarodnimi koridorji;
lokalne alternative so majhne ampak kljub temu strašno pomembne zaradi enega razloga, ki ga vsi radi zanemarimo – za lokalne ljudi, ki so jim lokalne alternative vse kar lahko naredijo sami, da se obranijo enoumja in globalne nestabilnosti; lokalni projekti niso pomembni s stališča BDP ampak s stališča socialne varnosti, kohezije skupnosti, kot vir družbenih inovacij, javnih dobrin, zadovoljstva z življenjem – skratka isto kot BDP samo po radikalno drugi in verjetno dosti bolj verodostojni poti. In seveda, lokalna alternativa ni mišljena kot nekaj, čemur morajo slediti vsi ampak samo tisti, ki so spozanali pravo naravo trga / države (subvencij,…) in jim je dovolj te cenene igre, ki je tako nerazumno draga.
Tudi jaz ne govorim o nobenem reševanju, kajti reševanje je na vrsti šele po katastrofi.
Se pa s tabo popolnoma strinjam, da je samooskrba, predvsem pri prehrani, zelo pametna, ekonomična in zdrava.
In se tudi strinjam, da bi dovolj visoka dividenda na DD marsikoga usmerila v te neizkoriščene tržne niše lokalne oskrbe.
Tudi konkurenčnost vsega gospodarstva bi se dvignila, saj bi se znižali stroški vsem podjetjem zaradi nižjih stroškovnih davkov, saj bi se državna administracija lahko razpolovila.
Se pa zavedaš sam, da velikega razcveta lokalne ekonomije ne bo, če bo moral vsak takoj dati med svoje stroške tudi stroške svojega socialnega minimuma.
In smo zopet tam.
Podjetje država mora poslovati tako dobro, da bodo njeni lastniki lahko z dividendami pokrivali vsaj stroške svojega vegetiranja.
Tej številki pravijo avtorji UTD.
Se strinjam, toda ne na način, da bodo bogatejši vzdrževali reveže iz svojega žepa, kajti tako bi hitro ostal vsem samo še UTD, seveda če ne bi država že prej bankrotirala.
UTD je lahko samo tako visok, kolikor ga lahko podjetja prenesejo iz dobička, ne pa da ga pokrivajo s stroškovnimi davki.
Torej, samo davek na dobiček, strokovno odmerjen, ne politično, je laho vir in mera dividend, ki jim ti praviš UTD.
Stane piše: “Se pa zavedaš sam, da velikega razcveta lokalne ekonomije ne bo, če bo moral vsak takoj dati med svoje stroške tudi stroške svojega socialnega minimuma. In smo zopet tam.” Tega ne razumem najbolje, lahko prosim pojasniš?
Smo pri viru za izplačevanje UTD.
To ne more biti fiksni strošek gospodarstva, o katerem bi odločali politiki, kajti volitve so prepogoste, skomine za darila iz tujega žepa pa prevelike.
Niti to ne more biti strošek prebivalstva, kjer bi politiki s progresivno dohodnino pobirali bogatim in dajali revnim.
Eno in drugo bi državo hitro spravilo v bankrot.
Ostane ti samo davek na dobiček podjetij, kjer stopnjo po enakih načelih, kot se določa denarna masa, oziroma vrednost valute, določa neodvisen organ, ne politiki, ker bi se lahko zgodilo enako, kot v prvih dveh primerih.
Ker ti pa ostane samo to, to ni več UTD, ampak lastniška dividenda na družbeni kapital države, ki je v lasti ljudstva.
In ko temu ljudstvu daš ime in priimek in državljanstvo, dobiš neprenosljivo delnico države, kot sem jo opisal zgoraj.
Je pa DD tudi makroekonomska delniška zanka, ki vzdržuje dinamično razmerje med tekočo potrošnjo in dobičkom za investicije samodejno.
Vstavi DD v nek makroekonomski model in simuliraj, kaj bi se dogajalo, pa boš videl.
Večina odzivov mi jasno pokazuje eno stvar: Žal še nismo zreli za krepitev lokalne blaginje. Ljudje tega ne razumejo. Mislijo, da smo naredili korak naprej, če nam v mestu odprejo nov nakupovalni center in sploh nimamo več niti ene lokalne trgovine z jestvinami. Mislijo, da smo napredovali, ker imamo evro. (Sicer tudi sam ne vem, če je to dobro ali ne. Zagotovo ni dobro, da smo tako zaverovani, da je vse, kar je od zgoraj dobro.)
LETSov, UTDja in ostalega ni mogoče razumeti s sedaj veljavnim pojmovanjem ekonomije, ki pa je – kakor ugotavljam – popolnoma ideološko, saj ne dopušča nobenega drugega gospodarskega modela. Liberalistični gospodarski model se ima za edinega pravilnega in vse ostalo so herezije. Če mu očitaš napake, dobiš skoraj vedno isto provokacijo v odgovor: “Kaj torej? Hočeš komunizem?” In to kaže, da ne gre za odprto misel, temveč za ideologijo, saj ima odgovor na vsako vprašanje in ne dopušča ugovarjanja.
Ob vseh razpravah, ki sem jim sledil v zvezi s tem vprašanjem, se kaže, da ekonomisti preprosto nimajo miselnih orodij, da bi dojeli, o čem govorimo. Bojim se, da res nismo še zreli za to. Škoda.