Analiza poslovanja Istrabenza je razkrila šokantno dejstvo, da so banke, med njimi največji državni banki NLB in NKBM, dajale visoka posojila brez ustreznih zavarovanj. Skupni dolgovi Istrabenza, holdinga in družb v njegovi lasti, znašajo okoli 950 milijonov evrov. Holding svojih finančnih obveznosti ni več sposoben poravnavati. Na kakšni osnovi so bila odobrena posojila, je znano le vodilnim bančnikom in vodstvu holdinga. Zagotovo vemo le to, da so banke svoja kreditna tveganja slabo obvladovale.

Spremljanje Istrabenzovih bilančnih podatkov in finančnih kazalnikov bi ves čas zahtevalo posebno pozornost. Že v letu 2004 je bilo očitno, da je Bavčar vodil precej agresivnejšo investicijsko politiko od njegovega predhodnika, dolgoletnega predsednika uprave Janka Kosmine. Pri tem je imel ves čas trdno podporo nadzornega sveta, ki je sprejemal strateške poslovne načrte, letne načrte in poročila ter dajal soglasje za naložbe. Nadzorni svet je zato v celoti odgovoren za sedanje negotovo stanje holdinga.

Vrednost delnice Istrabenza je konec marca 2009 realno padla pod raven izpred devetih let. V primerjavi z najvišjo ceno v letu 2007 je ta danes skoraj sedemnajstkrat nižja. Gibanje tečaja delnice ITBG od leta 2000 do danes daje vedeti, da je bila njena vrednost v letih 2007 in 2008 močno napihnjena in ni imela nikakršne povezave z Istrabenzovimi poslovnimi rezultati. Od srede leta 2006 do jeseni 2007 se je vrednost delnice povečala za petkrat, od začetka leta 2007 do septembra istega leta, ko je dosegla najvišjo vrednost, pa za trikrat. Istrabenzov balon je sovpadal s pred kriznim borznim balonom na Ljubljanski borzi, ki je spremljal največje menedžerske prevzeme v slovenski zgodovini.

Padec vrednosti Istrabenzovih delnic je bil tako velik, da so izgubili vsi delničarji. Tisti, ki so delnice kupovali v času napihovanja borznega balona in jih niso pravočasno prodali, so izgubili do 95% naložbe. Med največjimi izgubarji so seveda največji lastniki holdinga, Petrol, Maksima holding, ki je v rokah Igorja Bavčarja, in NFD holding. Te tri družbe so po podatkih z dne 31.1.2009 skupaj z Maksimo invest obvladovale preko tri četrtine Istrabenza. Največ je izgubil Petrol, čigar vrednost naložbe v Istrabenzu se je zmanjšala za preko 100 milijonov evrov.

Krepitev Bavčarjevih ambicij v Istrabenzu so spremljali odhodi njegovih sodelavcev, ki so se pričeli že v letu 2004. Najtesnejši sodelavci so Bavčarja zapustili v času lastniškega vstopanja v Mercator in kasneje v spopadu za Petrol. Takrat je bilo najbrž že marsikomu jasno, da ni del socialnega omrežja, ki je Bavčarju omogočilo menedžerski prevzem Istrabenza, za katerega je javnost izvedela šele spomladi 2007. Najtesnejši Bavčarjevi sodelavci naj bi po ugibanju nekaterih medijev Istrabenz zapustili, ker se niso strinjali z Bavčarjevimi prevzemnimi aktivnostmi in ker so slutili začetek konca. Bolj verjetno pa je, da je prišlo do sporov, ker jim je Bavčar namenil le drobiž.

Slab mesec pred razglasitvijo insolventnosti Istrabenza sta vodilno vlogo v koprskem holdingu prevzela Petrol in NFD holding. Uskladila sta se glede novih članov nadzornega sveta, prejšnji teden pa tudi glede dveh novih članov uprave. Navkljub usklajenosti s Petrolom, NFD holding lahko najbrž še zmeraj štejemo za Bavčarju naklonjeno družbo. S tem pa Bavčar vsaj za enkrat ohranja svoj vpliv v Istrabenzu, ne glede na izjave novih članov uprave.

Prvi odzivi največjih lastnikov na krizo v Istrabenzu kažejo na visoko stopnjo nezrelosti za reševanje nastale situacije. Namesto takojšnje razrešitve predsednika uprave in zamenjave članov nadzornega sveta, naj bi Bavčar, kljub nasprotovanju bank upnic, ostal do srede maja in nadzorni svet do konca maja. Zavedati se moramo, da je nadzorni svet za krizne razmere v koprskem holdingu soodgovoren. Neuspele poskuse Petrola, ki je največji posamični lastnik Istrabenza, v preteklih mesecih za zamenjavo članov nadzornega sveta zato lahko razumemo ne le kot poskuse uveljavitve svojega lastniškega vpliva, ampak tudi kot poskuse reševanja nastalega položaja.

Do sprememb v nadzornih in poslovodnih strukturah Istrabenza ni prišlo že prej predvsem zaradi tesnih vezi med predsednikom uprave, člani nadzornega sveta in največjimi lastniki, ki so obvladovali družbo. To kaže, da ima lahko prepletanje menedžerskih in lastniških interesov negativne učinke na poslovanje družbe, ki so bili v primeru Istrabenza še posebej močni.

Prav ta prepletenost interesov bi se lahko pokazala kot velika ovira pri reševanju Istrabenza. Kaj lahko bi se namreč zgodilo, da lastniki ne bodo sprožili izredne revizije poslovanja in postopkov ugotavljanja morebitne odškodninske odgovornosti predsednika uprave in članov nadzornega sveta. Za enkrat se zdi malo verjetno, da bi tovrstne postopke sprožila katera izmed Bavčarju naklonjenih družb. Tudi Petrol, ki se je uskladil z NFD holdingom ob imenovanju novih članov nadzornega sveta članov uprave Istrabenza, se bo morda vzdržal tovrstnih aktivnosti, saj bi lahko predsednika njegove uprave podobni postopki čakali tudi doma. Mali delničarji pa tako nimajo veliko možnosti za uspeh, ker skupščina njihovih predlogov verjetno ne bi podprla, slovenska zakonodaja pa ne omogoča skupinskih odškodninskih tožb, kot je to omogočeno v drugih evropskih državah.

Kaj se torej lahko naučimo iz Istrabenzove zgodbe?

Prvič, še tako močna in karizmatična osebnost z močnim političnim vplivom ni zagotovilo za poslovni uspeh. Nasprotno, vodi lahko do svojevrstne zaverovanosti vase, zaradi katere vodilni prezrejo dobronamerna opozorila svojih najtesnejših sodelavcev. Čeprav je Bavčar po pisanju medijev slovel po tem, da je znal okoli sebe zbrati najboljše kadre, dogajanje v Istrabenzu to zanika. Tudi on je namreč podlegel fenomenu mogočnih dreves, v senci katerih nič ne raste.

Drugič, v Istrabenzu so pripravili številne strateške poslovne načrte, ki pa očitno niso bili ustrezno povezani z izvedbenimi načrti. Strateško planiranje, ki je v uspešnih globalnih podjetjih spoštovana dejavnost, je v večini slovenskih podjetij zgolj formalnost, ki jo je pač potrebno izpolniti. Osrednje ideje strateških poslovnih načrtov še morda zaidejo v besednjak poslovodstva, strateški in izvedbeni načrti pa običajno niso ustrezno povezani. Prav zaradi tega velikopotezni strateški načrti, ki jih potrdi nadzorni svet, še niso nujno zagotovilo za uspešen razvoj podjetja. Težava nastopi, ko so strateški načrti nedomišljeni, nimajo dovolj analitskih podlag ali ko strategija ni ustrezno povezana z izvedbenimi načrti. Slovenska podjetja tudi slabo obvladujejo tveganja. To področje pogosto vzamejo kot domačo nalogo, ki jo pač morajo opraviti, medtem ko obvladovanje tveganj ni sestavni del poslovnih procesov. V Istrabenzovem primeru so vprašljivi tudi vsebinski deli strateškega planiranja. Poslovanje je bilo morda preveč razpršeno in s premalo poudarka na razvoju podjetij v lasti holdinga.

Tretjič, postavlja se vprašanje pravnega okvira. Zakonodaja, ki ureja poslovanje gospodarskih družb in finančnih trgov, ima očitno precejšnje luknje, v primeru menedžerskih odkupov so odpovedale tudi nadzorne institucije. Sicer se ne bi moglo zgoditi, da so menedžerji na »nenavaden« način prevzeli svoje družbe, delničarji in javnost pa so bili o tem obveščeni šele potem, ko so bili prevzemi že opravljeni. Postopki niso bili le nepregledni in v nasprotju z zahtevanim obveznim poročanjem o nakupu ali prodaji delnic s strani poslovodstva in nadzornih organov delniških družb, ki kotirajo na ljubljanski borzi. Menedžment bi v postopku prevzemanju družbe lahko celo zlorabljal notranje informacije ali prikrojeval računovodske izkaze. V menedžerskih prevzemih so skoraj vedno oškodovani mali delničarji, ki se zaradi asimetrije informacij ne morejo pravočasno in pravilno odzvati na dogajanje v družbi. Mali delničarji so pogosto oškodovani tudi po prevzemu, ko praktično nimajo vpliva na poslovne odločitve ali pa jih lastniki celo izrinejo iz lastniške strukture. Mali delničarji v primeru oškodovanja nimajo ustreznega sodnega varstva, saj slovenska zakonodaja ne omogoča skupinskih odškodninskih tožb, v katerih bi se lahko združilo več posameznikov. Zelo verjetno je prav luknjičava zakonodaja razlog, da slovenske delniške družbe ne kotirajo na tujih borzah, saj bi v tem primeru bile zavezane poslovanju in poročanju po tuji zakonodaji, v primeru zlorab in oškodovanja delničarjev pa bi družbe in poslovodstva lahko doletele odškodninske tožbe pred tujimi sodišči.

Četrtič, regulatorji in nadzorni organi, ki bi morali bdeti nad dogajanjem na trgu, so še enkrat povsem odpovedali. Doslej pri prevzemih ni bila ugotovljena niti ena nepravilnost. Delno je za to kriva slaba zakonodaja, a tudi tam, kjer bi lahko, regulatorji in nadzorni organi niso ustrezno ukrepali. Zato se seveda postavlja vprašanje, koliko so regulatorji in nadzorni organi v resnici neodvisni od politike in vplivnih omrežij, ki obvladujejo največje slovenske gospodarske družbe.

Petič, v kolikor ne bo prišlo do dogovora med lastniki Istrabenza in bankami upnicami, bi to lahko imelo zelo negativne posledice za celotni bančni sektor. Ne glede na način sanacije, je zelo verjetno, da bodo banke morale del dolga odpisati. Ob tem se zastavlja vprašanje odgovornosti poslovodstev največjih bank upnic, zlasti obeh državnih bank, ki svojih kreditov niso ustrezno zavarovale. Ali bodo vodilni v obeh državnih bankah, NLB in NKBM, ki sta med največjimi upnicami, odgovarjali za svoje tvegano početje in morda celo kršenje lastnih meril za podeljevanje kreditov. Morebitno oškodovanje državnega premoženja pa bomo tako ali tako plačali davkoplačevalci.

Šestič, večina zgoraj opisanih točk je povezana s krizo upravljanja – tako v slovenskih podjetjih kot v bankah. Zaradi prepletenosti poslovodnih in nadzornih struktur ter politike, se v slovenskih podjetjih in bankah razrašča moralni hazard. Primer Istrabenza je nazorno pokazal, da se nadzorni svet in lastniki zaradi tesne prepletenosti interesov niso bili sposobni odzvati na negativne poslovne odločitve in jih preprečiti. Odstopa dveh članov nadzornega sveta v letu 2008 sta sicer nakazala, da se vsi niso strinjali s poslovno politiko predsednika uprave, a nadzorni svet je njegovo ravnanje še naprej podpiral. Skrb zbuja tudi ravnanje bank. Kako je sploh mogoče, da so banke dajale kredite podjetjem in za menedžerske prevzeme brez ustreznih zavarovanj. V resnih bankah se kaj takega ne bi moglo zgoditi.

Na koncu se postavlja vprašanje, kako bo z omenjenimi in drugimi problemi, s katerimi se soočamo v slovenskem gospodarstvu, opravila aktualna politika. Slovenija že vse od osamosvojitve izgublja razvojni potencial. Opisani problemi so v zadnjem desetletju pomembno prispevali k našemu razvojnemu zaostajanju. Zato si vlada ne bi smela zatiskati oči in na vrat na nos sprejemati svojih reševalnih svežnjev, ne da bi se lotila tudi temeljnih težav, ki so morda ena od pomembnejših ovir, zaradi katerih Slovenija ne zmore razvojnega preboja.