Vlada bi se morala že pred meseci usmeriti v pripravo pogojev (dogovor s socialnimi partnerji, nova zakonodaja) in ukrepov na trgu dela, ki bi imeli dolgotrajnejši in predvsem strukturni učinek. V pripravo ukrepa, ki bi ga sprejemali zdaj in ki bi imel svoj smisel tudi v času, ko takšne krize ne bo in ko bo treba odgovarjati na normalne izzive globalizacije, ki zahtevajo veliko prilagodljivost in predvsem mobilnost zaposlenih.
/…/
Žal pa se je vlada, kot kaže, usmerila v pripravo ukrepa po “italijanskem zgledu”, ki predvideva oblikovanje sklada za brezposelne, kamor bodo podjetja preusmerjala svoje presežne delavce v zameno za obljubo, da jih bodo čez leto dni vzela nazaj. Verjetno je vsakomur jasno, da je takšna obljuba neumnost in da se bodo podjetja v težavah po letu dni tako ali drugače znova pogajala z državo.
/…/
Predlagam, da vlada pripravi ukrep, ki bo omogočal, da podjetja zaposlijo svoje delavce za 30 ur ali mogoče še manj, država pa bi “polovično” zaposlenim neposredno pokrila del izgubljenih plač. Podjetjem bi to omogočilo, da ohranijo večje število ljudi na svojih seznamih in v dejanski “proizvodnji”. Delo bi lahko organizirali tako, da bi na primer ena polovica delala v podjetju strnjeno tri dni, druga polovica pa naslednje tri dni.
V “prostem” času pa bi sodelovali v programih aktivne politike zaposlovanja (na primer izobraževanje, dodatno delo …).
/…/
Podjetja bi v takšnih programih lahko nastopala tudi v izvajalski vlogi (pogoj bi moral biti, da je vsaj polovica udeležencev “zunanjih”), kar bi dodatno pomagalo pri njihovi aktivnosti v času krize. Takšen ukrep bi bil po mojem prepričanju tudi eden od pomembnih korakov v smeri univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) v Sloveniji.
Marko Jaklič, ekonomist, v Financah
