Bojan Radej *

Dosedanji način gospodarske rasti ni ustvaril materialnega obilja, ker so ga požrle obresti in so si ga na koncu prisvojili bančniki. Svetovno gospodarstvo in vajeti kapitalizma je prevzel kleptokratski razred banksterjev (Rooseveltov izraz iz 30-ih let), ki zdaj usmerja svetovno gospodarsko rast, pri kateri je korist privilegirane manjšine v neposredni zvezi z izgubami pretentane večine.

Če vladni dolgovi in s tem obresti rastejo, se k lastnikom denarnega bogastva pretaka več denarja, medtem ko tisti, ki delajo za plačo, odplačujejo obresti preko povišanih davkov in imajo manj denarja, ki bi ga lahko porabili. S primerjavo obrestnih plačil in dohodka od obresti v desetih številčno enakih skupinah nemških prebivalcev, razdeljenih po višini njihovih dohodkov ugotovimo, da prvih osem delov prebivalcev plačuje več, kot prejme, deveti del prejema nekaj več kot plačuje, deseti del pa prejema približno dvakrat več obresti, kot jih plačuje. Deseti del torej prejema obresti, ki jih je prvih osem delov izgubilo. To pa je eden izmed glavnih razlogov – ki je verjetno tudi najmanj razumljen – zakaj »so bogati vedno bogatejši, revni pa vedno revnejši«, kot je zapisala Margrit Kennedy.

Z dolgom gnana gospodarska rast, dobra predvsem za izbrance, ne bo nikoli odpravila revščine, dokler je delitev sadov rasti tako pristranska. Petina najbogatejših prejme štiri petine vseh dohodkov in poseduje 85% globalnega premoženja. V 80. letih je za vsakih sto dolarjev gospodarske rasti (oz. računovodsko rečeno, ‘dodane vrednosti’) tistim, ki živijo pod mejo revščine po merilih Svetovne banke, pripadlo 2,2 dolarja. V 90. letih je ta delež znašal le še 60 centov. Ali drugače, da bi za dolar povečali dohodek revnih, ki prejemajo manj kot dolar na dan, bi to zahtevalo 166 dolarjev globalne rasti. Tukaj se zadržkom zaradi socialne nepravičnosti takšne rasti pridružijo še zadržki zaradi omejenih ekoloških možnosti za zadostno povečanje gospodarske rasti ob tako visoki nepravičnosti. Da bi najrevnejšim zagotovili samo tri dolarje na dan, bi pri sedanjem načinu gospodarske rasti potrebovali za petnajst planetov naravnih virov, sta v delovnem poročilu na temo za OZN leto 2006 ugotovila David Woodward in Andrew Simms.

A svet kot celota ni reven. V resnici je preplavljen z ogromnimi presežki varčevanja premožnejših. Po dostopnih podatkih okoli deset milijonov ljudi na celem svetu poseduje za 40 tisoč milijard dolarjev prostih sredstev, ki iščejo poti v naložbe. Da bi si lažje predstavljali kako velik prispevek k blaginji bi s tem lahko dosegli, priča primerjava, da bi za odpravo lakote na svetu (za katero trpi 860 milijonov ljudi), po navedbah Jacquesa Dioufja, direktorja Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo FAO, bilo potrebno letno nameniti trideset milijard dolarjev ali manj kot tisočinko tega zneska. Materialno obilje je ustvarjeno globalno, a ga dolžniško zasvojena gospodarska rast večini prebivalstva sproti odteguje. Takšna gospodarska rast ne opravičuje več družbenih privilegijev in javnih podpor, ki jih zdaj uživa.

Odvajanje od rasti

Joseph Stiglitz je nedavno za Spiegel izrazil prepričanje, da je nova globalna nestabilnost nasploh in gospodarske rasti posebej sad nepoštenja finančnih ustanov in nekompetentnosti odgovornih politikov, posledica tega pa je intelektualni bankrot svetovnih elit. Omogočila ga je neumnost prav tistih, ki so dolžni varovati obče koristi, njihova slaba analiza in povsem namerno spregledana opozorila. Po mnenju nobelovca za ekonomijo Edmunda Phelpsa so zaradi svojih napačnih presoj v javnosti najbolj zaupanje izgubili banke in bančniki, ki so zaradi obetov lastnega zaslužka zaigrali vloge svojih varčevalcev in naložbe svojih parterjev ter tako globalno gospodarstvo vrgle s tečajev. Nevidna roka trga se je tako na koncu izrodila v računovodske prevare, ničvredne hipoteke, notranje informacije in nezmožnost prevzemanja dolgov.

Če upoštevamo neravnovesja, ki jih ustvarja sistemska kriza, moramo pod vprašaj postaviti temeljne podmene sedanjega koncepta materialnega napredka in začeti je pri najbolj temeljnih stvareh, pri denarju in dolgu. Odvajanje dolžniško zasvojene gospodarske rasti ne zahteva nič manj kot izruvati korenine sedanjih težav. Serge Latouche, francoski ekonomist, ekonomski antropolog in filozof s pariške univerze Orsay ter radikalni kritik progresivizma, nas spomni, da je v XIX. stoletju obstajala cela množica malih lokalnih in regionalnih, v lokalno gospodarstvo trdno zasidranih bank. Zaradi razvoja nacionalnih bank so izginile, nadomestile pa so jih agencije, ki so izčrpale lokalne prihranke in s tem financirale veliko nacionalno industrijo. Danes pa zaradi transnacionalnih bank izginjajo nacionalne banke v prid multinacionalnih podjetij.

Nastale razmere kličejo k radikalnim posegom v temelje denarnega sistema, v katerem bi morali obresti nadomestiti z nekim drugim mehanizmom, ki bi vzdrževal kroženje denarja. Mehanizem obresti, kot je že v knjigi iz prve polovice 80. let pisal Dieter Suhr, deluje proti ustavnim pravicam posameznikov: če ustava vsakemu posamezniku zagotavlja enakopraven dostop do vladnih storitev, in denarni sistem lahko tako opredelimo, potem je nezakonito, da imamo sistem, v katerem manjšina nenehno dobiva več, kot pa plačuje za to storitev na račun večine. Nacionalni denar je nacionalno političen, ker vzpostavi koridorje za centralizirane finance.

Problematične funkcije denarja

To se dogaja tudi v primeru uvajanja evra in evropskega denarnega sistema, ki centralizirano moč usmerja v London, Frankfurt in Zürich. Protiutež centraliziranemu konceptu denarja je uveljavitev načela subsidiarnosti v denarnih zadevah. Subsidiarnost pomeni prenos odločanja in delovanja na najnižjo možno raven -  v tem primeru torej uveljavitev pravice izdajanja lokalnega denarja. V nasprotnem, torej dokler bo emisija denarja izključno v rokah centralnih bančnikov, ne bo nikoli mogoče reči, da živimo v demokraciji. Denarju je treba odvzeti predvsem spodbude za nesmiselno kopičenje kapitala in izboljšati njegovo delovanje kot menjalnega sredstva.

Po klasičnem razumevanju ima denar štiri osnovne funkcije - je posrednik, mera, hranilec in standard. Posrednik je v menjavi naturalno različnih vrst blaga; kot splošno merilo vrednosti se pojavi na primer za potrebe računovodstva; kadar ni inflacije je tudi hranilec vrednosti; plačilno sredstvo je takrat, kadar z njim plačujemo določene obveznosti brez neposredne materialne protivrednosti (na primer davke). Tako klasično videne funkcije denarja so v več pogledih problematične. Najprej obstaja dvom, da za ekonomske potrebe zadošča samo en standard in merilo vrednosti, da bi lahko zaobjel vse, kar je v ekonomiji pomembno. Naslednja kritična pripomba klasičnemu razumevanju funkcij denarja je, da sta merilo menjave in hranilec vrednosti v konfliktu, saj enota denarja ne more biti hkrati v obtoku in na zalogi. S tem, ko je isti denar na eni strani namenjen posredovanju v menjavi, kar zahteva njegovo kroženje in na drugi hranjenju vrednosti, kar zahteva njegovo odtegovanje kroženju, so povezane velike težave.

___
Seznam uporabljene literature in podrobnejše opombe pod črto so na voljo na spletnem naslovu http://www.sdeval.si/Objave/Ukradena-blaginja-nadaljevanka.html
_{Tretji del Ukradene blaginje bo objavljen v ponedeljek, 6. aprila.}
* _{avtor podpira razvoj razgledi.net}