V skladu z napovedmi dobiva kriza tudi pri nas podobne razsežnosti kot v državah, kjer se je začela. In kaže se v nekajkrat večjem zmanjšanju outputa, kot so ga še pred mesecem želele priznati pristojne vladne službe. Povsem jasno je, da krize v slovenskem gospodarstvu ni mogoče zaustaviti – razen če bi imeli na voljo denimo nemški proračun, s katerim bi neomejeno financirali agregatno povpraševanje – dokler ne pride do gospodarskega preobrata najprej v ZDA, kar bo dvignilo optimizem, povpraševanje in rast tudi v naših najpomembnejših gospodarskih partnericah. Do tega pa je še daleč. Okrevanja v ZDA ni mogoče pričakovati pred drugo polovico 2010, morda še kasneje, v Sloveniji pa ne pred 2011. Nobene optimistične obljube predstavnikov vlade in nobeni rebalansi proračuna tega ne morejo spremeniti.
Kolumna je v izvirniku objavljena v Financah.
Pozabite na to, da bi krizo doma reševali s spodbujanjem agregatnega povpraševanja v obliki infrastrukturnih projektov. Preprosto zato, ker priprava takšnih projektov (denimo železniška infrastruktura, energetski projekti itd.) traja nekaj let. Takrat pa bo kriza že mimo. Tudi če bi imeli na voljo že pripravljene projekte, pa proračun – ob napovedi minus 4-odstotne rasti in podvojitvi proračunskega primanjkljaja – nima denarja za njih. Pozabite na še tako »izboljšano črpanje« evropskih sredstev. To so peanuts v primerjavi s potrebno velikostjo investicij za značilen dvig agregatnega povpraševanja.
Prav tako ne bodo pomagali napovedani vladni nakupi presežne ponudbe stanovanj na trgu. Nasprotno, gre za najbolj neumno trošenje davkoplačevalskega denarja, kar ga je bilo po znanih avanturah z Darsom. Gre preprosto za subvencijo nekaterim gradbenim podjetjem in investitorjem, ki so se zaštrikali – podobno kot Istrabenz – v svojih špekulacijah in bi zdaj radi, da ta njihov pohlep pokrijemo davkoplačevalci. Ne, država teh stanovanj ne sme kupiti. In če tega ne bo naredila, bodo sedanje napihnjene cene padle in njihov nakup bo spet postal bolj privlačen in dostopen.
Toda – če se ne moremo sami potegniti iz krize, še ne pomeni, da ne moremo v Sloveniji narediti ničesar za omilitev njenih najhujših posledic. Ta kriza bo – ne me razumeti narobe – imela tudi mnoge pozitivne posledice. Počistila bo z mnogimi neracionalnostmi, tako v naših zasebnih trošenjih kot v proračunskih izdatkih. Počistila bo z različnimi finančnimi holdinškimi baloni in nerazumnimi menedžerskimi prevzemnimi spački. In počistila bo z mnogimi podjetji, ki so bila slaba že desetletje ali več pred to krizo in bi že zdavnaj morala v stečaj. Tega se ne da preprečiti in kriza tukaj ne bo poznala milosti. Toda mogoče je preprečiti, da propadejo povsem zdrava podjetja in mogoče je omiliti socialno stisko ljudi, ki bodo izgubili službe ter njihovih družin. In prek zadnjega nenazadnje vplivati tudi na manjše zmanjšanje agregatnega povpraševanja in s tem malce omiliti padec gospodarske aktivnosti.
Mnoga slovenska podjetja, ki ustvarijo večino svojih prihodkov na izvoznih trgih, imajo zdrave temelje, vendar jih lahko izpad naročil za 50 in več odstotkov ter izpad bančnega financiranja za premostitev krize spravi v bankrot. Tukaj ne pomagajo niti še tako ciljane subvencije države, pač pa je treba podjetjem omogočiti večjo fleksibilnost. Največje breme v času krize podjetjem predstavlja financiranje materialnih stroškov ter financiranje (trenutno) presežnega dela zaposlenih. Glede prvega podjetja potrebujejo stabilno financiranje s strani bank. Kar pa bo po eni strani mogoče šele, ko se bodo banke očistile slabih kreditov, in po drugi strani, ko bodo banke dobile na mizo prepričljive programe prestrukturiranja podjetij.
Glede drugega pa je nujno podjetjem omogočiti večjo fleksibilnost v smislu procikličnosti zaposlovanja. Vse evropske države omogočajo fleksibilne oblike odpuščanja zaposlenih iz poslovnih razlogov, pri čemer so v veljavi manj restriktivna določila glede dolžine odpovednih rokov in višine odpravnin. Slovenija je v evropski primerjavi tukaj med najbolj restriktivnimi državami, ki podjetjem praktično onemogoča odpuščanje dela zaposlenih v primeru negativnega poslovnega cikla. Si predstavljate, da mora recimo takšno podjetje kot je Gorenje, zaradi zmanjšanih naročil za določeno obdobje zapreti en ali dva obrata in da mora pri tem plačati še vse odpovedne roke in odpravnine? To je enako, kot da bi podjetju denimo v času najhujše krize naložili še dodatni 5- ali 10-odstotni davek.
Ena izmed možnih rešitev, ki bi podjetjem omogočila večjo fleksibilnost zaposlovanja v času krize, je institut začasne odpovedi. V praksi to pomeni, da bi lahko podjetje v primeru izpada velikega dela naročil začasno zaprlo posamezen obrat ali linijo in hkrati začasno odpovedalo pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, denimo za čas največ enega ali dveh let. V tem času presežni delavci, brez odpovednega roka, preidejo na zavod za zaposlovanje, kjer prejemajo nadomestilo za čas trajanja začasne brezposelnosti. Po izboljšanju situacije bi podjetje te začasno odpuščene delavce spet zaposlilo. V primeru, da tega ne bi moglo, pa bi moralo v času največ dveh let po začasni odpovedi pogodb vsem tako odpuščenim izplačati zakonsko pripadajoče odpravnine.
Prednost tega instrumenta je, da država podjetjem v težavah ne zategne še dodatno vrvi okrog vratu, medtem ko so začasno odpuščeni delavci deležni polne socialne varnosti. Dodatna prednost tega je tudi, da se lahko začasno odpuščeni delavci kasneje vrnejo na prejšnje delovno mesto, v vmesnem času pa najdejo drugo začasno zaposlitev.
Država bi v ta namen – po italijanskem vzoru – morala oblikovati poseben sklad za brezposelne, iz katerega bi financirali nadomestila za brezposelnost vseh, ki bodo v času sedanje krize izgubili službo. Proračun tega sklada bi se lahko napajal iz povečanih trošarin na alkoholne pijače, mineralna goriva ter iz uvedenih ekoloških dajatev.
Navedeni instrument predstavlja po eni strani ustrezen amortizator v primeru poslovnih ciklov, po drugi strani pa ustrezno socialno varnostno mrežo. Hkrati pa deluje tudi kot avtomatski stabilizator, ki zagotavlja, da se agregatna potrošnja ohranja na določeni ravni.
takole v vsakdanji realnosti bo tistega “kriza je priložnost” torej: da bi v deželici pogozdili od vatikana uničene gozdove (no, pa še denacionalizacijske upravičence, ki so dobili podarjene tisoče in tisoče hektarjev pridajmo za poštenost),
porušili urbanistično katastrofo mest in vasi in z nule zgradili bivališča v zelenem,
s pametjo ponudili energetske alternative,
prebarvali katastrofalne črne strehe in črno-sive-temno bordo rdeče arhitekturne debilnosti,
preprečili in prepovedlai večino avtomobilizma in uredili javni transport,
prenehali prodajati lažno izumiranja naroda in poskrbeti za kvaliteto živečih (od šolstva do zdravstva)
pogasnili reflektorje v nebo in tuljenje pijanih frajtonarcev v noči brez sna,
spoštovali pravni red, ki smo si ga sami spisali,
zardi krize pričeli uporabljati en majhen delček zdrave pameti, bontona, človeške poštenosti in.. eh, sanja svinja kukuruz,.. ko bereš kaj vse natrpavajo v zadnjem času svetovni ekonomisti, ti ni več jasno ali se je vsem tem duhovnikom od njiohovega fanatizma nenehne rasti vsega na skrajno majhnem prostoru v fanatičnosti popolnoma zmešalo ali pa se svoje fanatične religije oklepajo samo zato, ker pravzaprav ničesar dugega nimajo. Vse pade na najbolj preprosti zdravorazumski presoji sedanjega trenutka. do konca torej pa ni važno kam,.. glavno da gremo po poti rasti številk. Tja? meni nerazumljivo.
Predvsem, pa vsaj jaz nikoli ne bi dal ponovno v projekt hiso, arhitektu, ki je dokazano projektiral prejsnjo, tako, da se je ob prvi sapici podrla… Ali drugace !!! Ce smrdi je kemija, ce miga je biologija, ce ne funkcionira je ekonomija…
Pa se nekaj vsem nadabudnim ekonomistom v razmislek… In zakaj, predbsem se racunanje neskoncne rasti na koncnem planetu ne izzide… ” ” There are already too many people living on Planet Earth, according to one of most influential science advisors in the US government.
Nina Fedoroff told the BBC One Planet programme that humans had exceeded the Earth’s “limits of sustainability”.
Dr Fedoroff has been the science and technology advisor to the US secretary of state since 2007, initially working with Condoleezza Rice.
Under the new Obama administration, she now advises Hillary Clinton.
“We need to continue to decrease the growth rate of the global population; the planet can’t support many more people,” Dr Fedoroff said, stressing the need for humans to become much better at managing “wild lands”, and in particular water supplies.
Pressed on whether she thought the world population was simply too high, Dr Fedoroff replied: “There are probably already too many people on the planet.”
Vsekakor je ne bomo rešili na domačem terenu. Vse skupaj gre prepočasi, ni efektive.
“Dosedanji ukrepi, ki jih je predlagala slovenska vlada, so bili primerljivi z državami članicami Evropske unije in so šli v pravo smer. Predvsem so bili usmerjeni v zmanjšanje negotovosti v finančnem sektorju, deloma so omilili finančni oziroma kreditni krč, a šibka in nezadostna aktivnost ostaja pomemben problem in izziv ponovnega gospodarskega zagona.” vir:www.antonrop.si
Jože, se kar strinjam. se pa postavlja zanimivo vprašanje? Misliš, da imate ekonomisti prav, ko na trenutno krizo iščete odgovore izključno v finančnih mehanizmih? seveda jih ni mogoče zaobiti – najverjetneje so odgovor na krizo, niso pa odgovor na vprašanje kreacije novih vrednosti. Referiram na Vojkov prispevek na temo zmedene države iz 1.4.09.