Da ameriški predsednik Barack Obama pred svojim prvim obiskom v Evropi za evropske novinarje ni imel časa, nemara ni le obrobna zanimivost ali ‘površnost’ njegovega kabineta. Če je celo George. W. Bush, če se prav spomnim, ’sindikatu’ evropskih medijev ob vsej unilateralnosti ameriške politike naklonil intervju, je Obamovo ‘zadržanost’ mogoče razumeti tudi kot svojevrstno sporočilo. Kot dobesedni ‘prevod’ stališča, da je Evropa partner ZDA: partner v Afganistanu, v G20, v Natu …, le kot partner an sich ne. Unilateralnost ’s človeškim obrazom’?
Zadržanost je vzajemna. V Evropi sega od ameriške ‘poti v pekel’ češkega predsedujočega EU Mireka Topolaneka do ’sončenja’ italijanskega premiera Silvia Berlusconija. In če imajo v ZDA buy american, ima Evropa nacionalne šampione. Potujoči globalni oziroma evropsko-ameriški cirkus naslednjih desetih dni – G20 v Londonu, Nato v Strasbourgu in Baden-Badnu ter EU v Pragi – bo ta ‘novi realizem’ v odnosih le stežka prikril. Tudi v tem pogledu je gospodarska kriza veliko tega postavila na glavo. Ali pa na noge: evropski politiki so pod pritiskom domačih javnosti, v katerih prevladuje prepričanje, da so, ne glede na barvo, v minulem poldrugem desetletju ameriškemu modelu kapitalizma na stari celini dali preveč koncesij, Obamova administracija bi, kot vse doslej, krizo rada ‘izvozila’ in ‘pravično porazdelila’ po svetu.
The Obama administration, for example, hopes to use the summit as a tool to bludgeon the Germans and others into spending more money: They want each country present to commit 2 percent of its gross domestic product to a stimulus package, creating a sort of family support structure for the gazillion-dollar American stimulus package. This would, in theory, allow our president to go home and declare victory. And if it doesn’t happen, at least he’ll have a culprit when the international economy does not, in fact, fix itself within a month or two: It will all be the fault of the Europeans, who—typical Continentals!—dither, dissemble, and squabble among one another instead of rallying to the American call.
While I am usually the first to accuse the Europeans of dithering and dissembling, I have some sympathy for the Germans on this point. The reason they, the French, and many others in Europe—the British are an exception—have avoided spending large amounts of money on their economy is not because they are incompetent Continentals. It is because they do not think it will work. Strange though it may sound, Angela Merkel, the German chancellor, and Nicolas Sarkozy, the French president, are leaders who, for better or for worse, came to have some respect for what used to be called Anglo-American capitalism, with what used to be its reputation for fiscal conservatism. More to the point, they are also running up against the limits of what they can borrow and are worried about inflation as well.
Brez dvoma, Evropa bi znova izbrala Baracka Obamo, toda vzhičenje se je poleglo. Želje, da bi Amerika spet vodila (svet) ji 44. predsednik ni mogel in ne more izpolniti. Ameriška soft power je načeta mnogo huje, kot je kazalo v mesecih pričakovanj pred lanskimi volitvami, ne glede na Obamove besede je krepko omajana tudi ameriška samozavest. Na drugi strani Evropa ne le, da še vedno nima telefonske številke, zdaj tudi želje, da bi jo imela, ne kaže več.
A če je ameriški imperij v težavah, nekatere dosedanje evropske samoumevnosti ne veljajo več. In ne bi bilo presenetljivo, če bi to Evropo presenetilo bolj kot padec Berlinskega zidu.
...
Vojko, živjo, ni za objavo, le tebi v vednost:
Ne “Mireka Topolaneka”, ampak Mirka Topolanka, slovenisti so o tem že imeli debato na svojem forumu.
Primer: mojemu češkemu očetu je ime František (Frančišek). Jasno je, da je drugi sklon Františka (frančiška).
lp
Mojca
Hvala, kakteja, vem. V tem primeru se spoštovanju slovenistov odpovem. Nekaj pa človek mora imeti od življenja.