Izsušitev davčnih oaz je bila ena od glavnih tem nedavnega vrha EU v Bruslju, nekaj držav, med njimi tudi Avstrija in Švica, je že napovedalo, da bodo zrahljale pravila za bančno tajnost. Prihodnji teden bo izsušitev oaz, ki jih premožneži uporabljajo za utajo davkov, med najpomembnejšimi temami na vrhu G20. Po Evropejcih, zlasti Nemcih in Francozih, bodo tudi Američani z izsušitvijo teh oaz poskušali pritegniti domov kapital, ki so ga pred davkarijo skrili njihovi bogataši. Te razprave bi morale zanimati tudi oblasti v Sloveniji, saj so davčne oaze med slovenskimi premožneži kar priljubljene, tam imajo “poštne predale” tudi nekatera podjetja.
Leta 2004 je svoje premoženje na družinsko fundacijo na Nizozemskih Antilih prenesel predsednik uprave KD Group Matjaž Gantar. Na Nizozemsko sta premoženje prenesla Darko Horvat iz Active Group in Sandi Češko, ustanovitelj Studia Moderna. V davčnih oazah ima svoje premoženje Igor Lah, največji lastnik družbe KS2 Naložbe, so lani objavili v Mladini. Prek podjetja z zgolj s poštnim predalom na Nizozemskem je Igor Bavčar prevzemal Istrabenz. Tam imajo poštne predale še Triglav Netherlands B.V, pa Iskra Investments, na Nizozemskem je registrirana družba Alavatis, ki je v večinski lasti BTC in Abanke.
Pritisk na države, ki veljajo za davčne oaze, se je povečal od februarja lani, po hišni preiskavi pri šefu nemške pošte Klausu Zumwinklu. Nemci so takrat namreč od uslužbenca ene od bank v Liechtensteinu kupili seznam računov od 1400 ljudi, med katerimi je bil tudi Zumwinkel. Zdaj, ko se morajo oblasti vse bolj zadolževati za reševanje posledic finančne, gospodarske in zlasti socialne krize, prihodki od davkov, ki jih plačujejo podjetja, so davki, ki jim polzijo iz rok zaradi utaj, vse bolj zanimivi. Davčne oaze so postale moteče tudi za tiste, ki so jih do zdaj z vsemi sredstvi ščitili – recimo predsednik britanske vlade Gordon Brown.
Organizacij in oblik za utajo davkov je veliko. Vsaka od davčnih oaz ima svoje posebnosti, hkrati pa še svetovalci za vsakega posameznika poiščejo rešitev, ki je zanj najbolj ustrezna. Izvedenca Dhammika Dharmapala in James R. Hines ml. sta po vsem svetu naštela 40 davčnih oaz. Večinoma gre za režime vladanja s trdo roko ter geopolitično nepomembne države in območja. Davčne oaze so večinoma tudi države, ki z drugimi državami nimajo sklenjenih sporazumov o izogibanju dvojnega obdavčevanja.
V Lechtensteinu je recimo mogoče v nekaj dneh ustanoviti fundacijo s pomočjo ene od 300 družb za fiduciarne posle. Vse potrebno za njeno ustanovitev opravi ta družba, ime imetnika denarja izgine takoj, ko ta vplača denar. Družba za fiduciarne posle kjerkoli na svetu za fundacijo odpre račun, v javnih registrih je navedeno samo njeno ime in le ona pozna, kdo je pravi lastnik fundacije. Na račun fundacije je potem mogoče nakazovati navidezne honorarje za svetovalne storitve, plačilo za posle, ki nikoli niso bili opravljeni in podobno.
Na Nizozemskem imajo malo drugačen sistem. Tam nekdo, ki hoče prikriti svoje pravo premoženje in se izogniti plačilu davka, najprej ustanovi podjetje s kratico BV, ki je posrednik za družbo v obliki holdinga na Nizozemskih Antilih. Otoki Curacao, Aruba ali Bonaire so del kraljevine Nizozemske, ne pa tudi nizozemske države, zato zanje ne velja pravni red EU. Holding na Karibih nato prevzame podjetje BV. Vloga nizozemskega podjetja BV je zgolj v tem, da državljanom EU na podlagi pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja ni treba plačati davka. V davčnih oazah ima sedež večina skladov hedge in drugih finančnih institucij, za katere zdaj EU in ZDA predlagajo poostreno regulativo.
Davčne utaje so stare toliko kot pobiranje davkov. S pospešeno globalizacijo, ki se je začela v devetdesetih letih, je problem dobil samo nove razsežnosti. Svetovna zmaga kapitalizma, ki je omogočila odprtje meja in prost pretok kapitala na globalni ravni, je denarni tok spremenila v deroče reke. Nikoli doslej ni bilo tako enostavno kot zdaj prenesti denar na kateri koli konec sveta, je lani objavil tednik der Spiegel. Boston Consulting Group po njegovih podatkih ocenjuje, da imajo zasebniki v davčnih oazah šest bilijonov dolarjev premoženja. V bankah v državah, kot so Singapur, Bermudi, pa tudi Monako, Luksemburg, Švica, Liechtenstein, ZDA – priljubljena davčna oaza je namreč tudi Delaware, kjer imajo sedež Google, Coca-Cola in Citibank -, je naložena kar šestina vseh bančnih depozitov na svetu.
Nemški socialog Michael Hartman vidi rešitev v švedskem sistemu, kot je lani povedal v pogovoru za Zeit. Oblast mora po njegovih besedah jasno povedati, da država potrebuje določen znesek davkov, ki jih morajo plačati tudi premožni. Oblast mora prav tako jasno povedati, kakšna je davčna obremenitev v primerjavi s tujimi državami in z izračunom dokazati, komu in kako je konkretno znižala davke, namesto da obljublja vedno nove olajšave in znižanja. Oblast mora državljane še prepričati, da z njihovim denarjem ne ravna slabše kot zasebniki. “Dolgoročno pa si želim bolj odprt in transparenten davčni sistem, podobnega, kot imajo Švedi. Če bi moral Klaus Zumwinkel svojo davčno napoved javno objaviti, bi se gotovo kmalu pokazalo, da so bili njegovi obdavčljivi dohodki določeno obdobje nižji od zneska, ki ni obdavčen,” je dejal Michael Hartman.
Sedež Googla je v Mountain Viewu v Kaliforniji, sedež Citibank v NY, sedež Coca cole v North Carolini.
Vir: Google Finance(Wiki se tudi strinja s temi podatki)