Bojan Šrot obupal, ljudska stranka še ne

Razlaga Bojana Šrota, da je kot predsednik SLS odstopil zaradi ‘oddaljenosti od političnega centra’ je prav ljubka, čeprav najverjetneje nehotena ne-dvo-umnost. Zemljepisno je bilo Celje od Ljubljane (in nasprotno) včeraj oddaljeno natanko toliko kot jeseni leta 2007, ko je Šrot postal predsednik stranke. Takrat ga tovrstna oddaljenost ni motila, zdaj pa? Seveda, leto dni pred volitvami je Šrot verjetno računal na poslansko mesto, s katerim bi se ‘preselil’ v geografski politični center. Še zlasti, če bi ljudska stranka, tradicionalno koalicijsko vsestransko uporabna, ostala v vladi. Pa se nič od tega ni zgodilo, povrh pa Šrotu po polomu na volitvah stranka ni sledila. Prej nasprotno: Šrot je sledil stranki daleč stran od – političnega centra. Tja, kjer so večino časa samevali nacionalisti.

Kdor se ta hip spomni enega samega dobrega, ‘ekskluzivnega’ razloga, zakaj bi volil SLS, mora stranko imeti rad skoraj toliko kot njen prihodnji predsednik. Hrvaška? Eh, nacionalisti so glede tega veliko bolj temeljiti! Izbrisani? Kje pa je ljudski grims, ki bi stranki sproduciral interpelacijo notranje ministrice? Regionalizacija Slovenije? Kaj je že to? Konservativne vrednote? Socialno partnerstvo? Mostograditeljstvo? Skrb za kmetstvo? Okolje? Nacionalni interes?

Z zgodnjo inačico slednjega, takrat imenovanega boj proti udbomafiji, je stranka z današnjim direktorjem civilnodružnega kartografskega zavoda Marjanom Podobnikom na čelu leta 1996 dosegla bleščeč volilni uspeh. In je tega konja jahala, dokler ni postal zgarano kljuse, natančneje, dokler ni sama postala nepogrešljivi sestavni del ‘tranzicijske zgodbe’ o lastniški koncentraciji. V katero se je začela zapletati nekako takrat, ko so prvopodpisani ljudski Franc Kangler in skoraj dve tretjini poslancev iz bolj ali manj vseh strank decembra leta 2001 nad nepreglednim in podmiznim prevzemanjem Uniona razpeli politični dežnik.

Naslednjih šest let pod tremi različnimi vladami se je SLS v to lastno zgodbo zapletla do vratu. Zaradi Bojana in Boška Šrota velja ljudska stranka najkasneje od izsiljenega glasovanja o zaupnici vladi za ‘tajkunsko’. Več kot vsi drugi skupaj je za to naredil njen zadnji koalicijski partner Janez Janša med lanskim predvolilnim zasedanjem celotnega političnega prostora desno od – centra. Povrh so v menedžerskem prevzemanju laškega finančno-trgovsko-pijačarskega konglomerata očitno sodelovala tudi nekatera občinska podjetja in podjetja prijateljev celjskega župana Šrota in današnjega mariborskega župana Kanglerja.

A nemara, Slovenija je nenavadna dežela ljudi prijaznega videza, bi tudi to še šlo, če … Če ne bi bilo gospodarske krize. Morda Bojan, ki se je še pred manj kot letom dni čudil, zakaj v Rusiji oligarhov nihče ne kriminalizira, v Sloveniji pa njega kar naprej sprašujejo o bratu Bošku, tega ob odstopu ni imel neposredno v mislih in morda mu tega tudi nihče iz stranke ni ‘dobrohotno položil na srce’, a Šrot na čelu SLS bi strankine javnomnenjske ratinge v trenutku Istrabenzovim podobnih težav Šrota na čelu Pivovarne Laško lahko mimogrede spravil desno od ničle pred decimalno vejico.

SLS je v svoji zgodovini pokurila že veliko predsednikov, od strank s primerljivo dolgim stažem največ. Z vsako menjavo na vrhu je izgubila tudi del identitete, vse manj je bilo jasno, katere volivce pravzaprav hoče nagovarjati: mlade, stare, urbane, ruralne, provincialne, podeželske, ‘malega človeka’, srednji sloj, uspešne, poražene, srednje ali visoko izobražene … S Šrotovo izvolitvijo je ta ‘kriza identitete’ postala kronična, z njegovim odstopom akutna. Stranka ne potrebuje novega predsednika, da bi jo zgolj vodil, ampak zato, da ji da vsebino. Ali pa vsaj formo. Če je Radovan Žerjav res prvi kandidat za Šrotovega naslednika, potem je verjetno, da se z vsebino SLS niti ne bo več trudila.

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odzivi: 1 na “Bojan Šrot obupal, ljudska stranka še ne”
  1. Rado je rekel/rekla:

    Me pa zanima Vojko,
    ko imaš toliko za povedati čez Nacionalni interes.
    Kakšna bi bila danes usoda pivovarne Union, če bi takrat Interbrewu uspelo kupiti Union? Kakšna je danes usoda številnih pivovarn, ki jih je Interbrew kupil po Balkanu in drugod?
    Ali bi se dandanes v Sloveniji točilo več mleka in medu.
    Namreč brez odgovora na gornje vprašanje, je tvoje, najbrž posmehljivo omenjanje “razpetega dežnika SLS”, zgolj posmeh brez vsebine.

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
vojko, torek, 14. april 2009 

Kar koli že so slovenske stranke počele v minulih tednih v zvezi s sestavljanjem kandidatnih list za volitve v evropski parlament, je bilo njihovo sporočilo volivcem enotno: ni nam posebej pomembno in tudi vam ni treba, da je. Tako rekoč naravna izbira kandidatov pri zmagovalki prejšnjih evropskih volitev (leta 2004), medtem iz državnega zbora izpadle NSi, ‘zvezdniška’ zasedba SDS, ‘neodvisni’ dvojec na vrhu liste SD, pisana ekipa LDS ali za ‘novo politiko’ ne prav presenetljivo nova imena Zaresa – kampanje, [...]

vojko, ponedeljek, 8. junij 2009 

Pričakovano, bi lahko zapisali pod črto včerajšnjih evropskih volitev pri nas. In dodali, da so rezultati takšni, da lahko pri večini strank pustijo rahlo grenak priokus, a hkrati tudi takšni, da jih lahko vsaka stranka tolmači po svoji podobi in potrebah. Številke so sicer jasne: zmagovalka volitev je SDS in s tega zornega kota ji je popravni izpit po državnozborskem porazu pred dobrega pol leta v veliki meri uspel. A je ostal njen cilj – trije poslanci v evropskem parlamentu [...]

vojko, torek, 2. februar 2010 

Po ironiji naključja je protikorupcijska komisija načelno mnenje o ravnanju finančnega ministra Francija Križaniča objavila na dan, ko je predsednik vlade Borut Pahor skupaj z notranjo ministrico Katarino Kresal (in še nekaterimi ‘visokimi gosti’, med drugim Dragom Kosom) ‘odpiral’ prostore elitne kriminalistične enote (NPU). Tako je naključje premieru nastavilo past, v katero je ta brez pomislekov stopil:  ob ‘inavguraciji’ Nacionalnega preiskovalnega urada je namreč Pahor poudaril pomen ‘zaupanja v institucije pravne države in vlado’, kar da je tudi eden od [...]

vojko, sreda, 6. januar 2010 

Karl Erjavec torej ne namerava ministrskega položaja zapustiti sam, seštevek poslanskih glasov v parlamentu pa vendarle kaže, da se bo najverjetneje moral posloviti od njega. Čeprav je pred dnevi v povezavi z razrešitvijo prvak DeSUS že napovedoval vladno krizo, pa (za obstoj koalicije) pomemben del poslancev stranke upokojencev ni naklonjen odhodu iz koalicije. Glede na klientelistični značaj stranke bi DeSUS vendarle laže preživela brez Karla Erjavca kot pa v opoziciji.
Dnevnik
Če bi snemali resničnostni šov Preživetje slovenske politike, jih ne bi [...]

vojko, ponedeljek, 18. maj 2009 

Povprečna starost na spomladanskih kongresih (novo)izvoljenih predsednikov strank je okrog 46 let. Toliko jih ima Borut Pahor, starejša sta Karl Erjavec in Janez Janša, mlajši je Radovan Žerjav. (Le za kakšno leto višje je starostno povprečje predsednikov/ic vseh parlamentarnih strank.) Po letih slovenska politična elita niti ni stara. Kongresi štirih strank (z dvotretjinsko parlamentarno večino) pa so bili vseeno predvidljivi: niti novi ‘prvi’ podpredsednik največje vladne stranke niti ‘druga republika’ največje opozicijske niti (edini sploh) predsedniški dvoboj na kongresu Desusa [...]