Za marsikoga presenetljivo vlada Boruta Pahorja po najnovejšem Vox populi spet uživa večinsko podporo. Več kot polovica vprašanih njeno delo ocenjuje kot uspešno (dobra četrtina -!- oziroma 12 odstotnih točk več kot februarja). Stabilni oziroma v porastu so tudi ratingi predsednika vlade in njegove stranke. Podobna gibanja je zaznal tudi Politbarometer - z izjemo Zares, ki po Ninamediji ’stoji’ občutno boljše kot po raziskavi CJM. Zgolj s tem, kaj da sta Pahor in vlada storila oziroma česa nista, se teh izidov ne da pojasniti. (Še manj seveda s tem, da gre itak za ‘naročene’ raziskave.) Pahor je pred raziskavama res ‘odpustil’ Dimitrija Rupla, Katarina Kresal pa začela izdajati odločbe izbrisanim, toda praviloma bi to in še kaj podobnega moralo zbledeti spričo vsakodnevnih novic o odpuščanjih, stečajih …, skratka zaostrovanju gospodarske krize. Še zlasti seveda, ker se zdi, da vlada protikrizno ukrepa bodisi z zamudo bodisi neučinkovito. A nemara je prav kriza trenutno največja zaveznica levosredinske koalicije, morda se ima prav njej zahvaliti za skok svoje priljubljenosti.
Najprej daljša digresija. Morda ste v Politbarometru spregledali, da 71 odstotkov vprašanih podpira zamisel o skupnem spomeniku vsem žrtvam druge svetovne vojne in revolucionarnega nasilja, 78 odstotkov pa nasprotuje umiku Titovega imena in spomenikov iz ‘javnosti’. Odstotki so na prvi pogled protislovni: vsaj polovica vprašanih se tukaj ‘prekriva’ in so hkrati očitno za oboje. Kar Tomaž Mastnak Borutu Pahorju zameri,
Sporočil je, da od tega vprašanja »ne bo bežal«. Poudaril je, »da osebno ni naklonjen pobudi SDS po preimenovanju vseh ulic in trgov, ki nosijo Titovo ime, ter po umiku Titovih kipov v muzeje«. Novinarjem je razodel »svoje zelo osebno mnenje o Josipu Brozu – Titu«, češ da ga »ne želi skrivati«. »Brez partizanskih enot, ki jim je načeloval Tito, morda naša Primorska ne bi bila nikoli priključena matični domovini, in tega se zavedam,« je pojasnil. Povedal je tudi, da partizanstvo »jaz vpisujem v svoj spomin, in mislim, da bi ga morali tudi v naš narodni spomin vpisati kot nekaj pozitivnega«. Dodal pa je, da je »treba ločiti partizanstvo in vodenje tega gibanja od Titove povojne osebnosti«. Po poročilu STA je dejal, da »povojna osebnost Josipa Broza – Tita kot voditelja nedemokratičnega gibanja ni zanj ne vzor ne navdih za njegovo prihodnje ravnanje, ampak ga jemlje kot opomin za naše prihodnje ravnanje«.
kot da je že realnost, še več, je skrivnost njegove priljubljenosti. Naj stojijo vsi spomeniki, naj cvete tisoč cvetov, v bistvu je vseeno, samo da imamo mir. Jah, Pahor je Čuk v politiki in naj se intelektualci zmrdujejo, kolikor hočejo – njegovo ‘deintelektualiziranje’ politike je povratno povezano z ‘glasom ljudstva’. Ljudstvo pa ima povsem ‘profane’ skrbi, marca bistveno večje kot februarja. Pahor z zavzemanjem za preseganje ‘delitev na vaša in naše’ in ‘politično zrelost za iskanje konsenza v teh kriznih časih’ (iz govora na kongresu SD) naslavlja te skrbi kot nekdo, ki ve, ki bo poskrbel, ki ne bo nikogar pustil na dežju. Navsezadnje njemu ni mogoče pripisati krivde za dogajanje, povrh pa je bil šele dobro izvoljen. V okoliščinah iz dneva v dan bolj mračnih novic in napovedi pač ne gre tvegati novih volitev in novega praznega teka zakonodajne in izvršilne oblasti.
Pahorjeva vlada je tako (nenadoma) priljubljena, ker druge ni, Pahorju pa nobena poteza, ki bi v ‘normalnih’ okoliščinah veljala za napako tudi v očeh volivcev, ne more škodovati. Obetavno to ni: teflonski Pahor bo še bolj prepričan, da se bo vse, kar naredi, ‘dolgoročno’ izkazalo za pravilno (kar je že tako prepričan še iz opozicijskih časov in po volilnem dnevu) in da je treba ‘kritike sprejemati’ (ker spadajo k ’službi’), ne pa jih poskušati razumeti. Za njegovim hrbtom pa se bo hkrati odpiralo še več prostora za povzpetnike in koristolovce – kriza je njihova priložnost.
Mimogrede, na spletni strani socialnih demokratov sta podpredsednika stranke še vedno Igor Lukšič in Andreja Rihter. Prej kot SD sama je kongres največje vladne stranke v strankarskem spletu ‘ovekovečila’ največja opozicijska stranka. Pod naslovom Kongres SD zasuk nazaj izraža Neznani Avtor SDS obžalovanje, ker vsebinska ocena kongresa socialnih demokratov ni mogoča, ker da je šlo za kongres brez vsebine. ‘Simbolno’ pa vse, od rdeče barve do izbire podpredsednikov (iz dveh ‘ortodoksnih frakcij’), Neznanega Avtorja prepričuje, da ‘SD tako vse bolj postaja stranka, ki pod krinko govoričenja o konsenzualni politiki drsi nazaj v ekskluzivizem in preko izkoriščanja oblastnih vzvodov v odstranjevanje in zatiranje drugače mislečih.’
Že skoraj preveč dobrega za Pahorja: še opozicija mu dela reklamo.
Dvig je posledica opustitve zlaganih pahorjanskih nasmeškov (do ušes) in janševo psihotično prožaganje spomenikov.
Mogoče pa še ludi kanglerjev Peking.
Naj se zahvali Katarini, da se je lahko odlocil.
Brez nje se najbrz ne bi.
Zato, ne hvali dneva pred nocjo in moskega pred jutrom.
prve naročilnice za reklame so bile poslane medijem in rezultat je tu?
Kakšna skrivnost neki, iz kabineta je nagnal večnega zunanjega ministra in narod je to nagradil.
Te špekulacije, zakaj se je rating tako izboljšal, so že po malem bizarne. Najbrž pa je res, da se ljudje takole na hitro odločajo po nekakšnem hipnem osebnem vtisu. Ta je pa zaradi Ruplovega odhoda, “izboljšanega” Pahorjevega vedenja, bizarnih prikazovanj kosti in podobnih reči res lahko prehodno boljši, kar zadeva vlado in SD. Ampak kaj prav odločilnega in zgodovinskega pa se ni dogajalo. In po svoje je slabo, da se ljudje opredeljujejo na podlagi v bistvu marginalnih dogodkov. Ampak – ljudje so pač taki, kakršni so in pri nekaterih je morda res celo vzniknilo upanje, da ” s to vlado morda še kaj bo…” Upajmo, saj upanje umira zadnje !
Vojko pravi:
Obetavno to ni: teflonski Pahor bo še bolj prepričan, da se bo vse, kar naredi, ‘dolgoročno’ izkazalo za pravilno (kar je že tako prepričan še iz opozicijskih časov in po volilnem dnevu) in da je treba ‘kritike sprejemati’ (ker spadajo k ’službi’), ne pa jih poskušati razumeti.
Upostevaje OCCAM RAZOR princip (http://en.wikipedia.org/wiki/Occam’s_razor) :
Hmmm…. kaj pa ce ima Pahor prav ?
(da karkoli je kdaj naredil, se je dolgorocno izkazalo kot pravilno)
v zgodovini je kar nekaj takih tičev, ki so bili vedno prepričani da imajo vedno prav !
Pahor je ponovno priljubljen?
Najbrž le še toliko časa, da bodo ljudje spoznali, da je cesar gol.
Konsens.
Če želiš uveljaviti konsens, moraš najprej vedeti za kaj se zavzemaš sam. In potem iti na pol poti.
Ob zadnjem Pahorjevem “konsensu”, o glasovanju za spretje proračuna 2007 pa se je izteklo tako, da je v celoti popustil SDS-u.
Prijateljica ZDA, stranka SDS pa kar naj blokira hrvaški vstop v Nato, če si upa.