Kot pravnik menim, da seveda ni nobene potrebe, da bi nadzorni svet izbral direktorja na podlagi javnega razpisa. Tega zakon ne zahteva. Lastnik, to je država, seveda lahko vpliva na nadzorni svet, ampak končna odločitev mora biti v njegovi presoji. Nadzorni svet je, kot smo lahko slišali, menil, da se z izbiro mudi, da ni časa za javni razpis. To je njegova odločitev, zanjo mora prevzeti odgovornost in za njo stati. Druga stvar pa je, ali je to res vprašanje, ki je tako pomembno, da je moralo povzročiti razburjenje v koaliciji. Menim, da ne. Res pa je, da je prav kadrovanje za koalicijo očitno eno najbolj občutljivih vprašanj. Toda koalicija bi morala jasno ločiti, kaj je javni sektor in kaj zasebni. V javnem sektorju je nedvomno treba vztrajati pri razpisih. Zato imam tudi pomislek, da bi generalnega direktorja policije imenovali brez javnega razpisa. Ampak tudi to je mogoče. Ne vidim pa nobene potrebe, da se tam, kjer je država lastnik, poskuša ravnati, kot da gre za javni sektor. To ni in naj pusti nadzorne svete, da odgovorno delajo.
/…/
Dejansko lahko javni razpis nekatere kandidate odvrne od prijave. Če se nekdo resno odloča, ali bi prevzel drug posel, daje prek prijave javni signal, da tam, kjer je, ni zadovoljen, hkrati pa ne ve, ali bo na mestu, za katero se poteguje, tudi izbran. Toda v javnem sektorju je razpis pravilo, medtem ko je v zasebnem res stvar presoje nadzornega sveta, ali ima dobrega kandidata, s katerim se dogovori, ali pa ga išče drugače.
/…/
Uvedba kadrovsko-akreditacijskih svetov, do katerih sem sicer precej indiferenten, sama po sebi ni slaba, ne vem pa, ali bo k čemu kaj pripomogla. Ampak gotovo je, da bi se morala vlada zavedati, da je eno javni sektor, kjer odloča kot državni organ, drugo je zasebni sektor, kjer je samo lastnik. To bi morala jasno ločiti, ne pa prepletati.
Rajko Pirnat, pravnik, v Delovi Sobotni prilogi
...
