Na sinočnji okrogli mizi – bolje, zaspanemu »polnočnemu klubu« – o knjigi Naomi Klein Doktrina šoka – razmah uničevalnega kapitalizma se je uresničil paliativni scenarij: nič šokantnega, nič brizantnega, nič zares vznemirljivega – skoraj totalno nasprotje knjige same in prava mala zarota proti »knjigi kot orožju« za radikalnejšo razlago/razumevanje globalnega in lokalnega dogajanja. Nič čudnega, saj jo je organizirala nekdanja sodelavka Nove revije in Ampaka, sedaj pa urednica zbirke Premiki, »kjer je izšla tudi Črna knjiga komunizma«, kot ni pozabila uvodoma »uravnovesiti« voditeljica Rosvita Pesek. Da ne bi kdo pomislil, da je Mladinska knjiga proti kapitalizmu, bog ne daj. Če sem prav videl, je bil za vsak primer prisoten sam vrhovni direktor Mladinske s svojo ekipo! Izredno stanje.
A pojdimo po vrsti. Ker se knjiga začne s psihiatrično »teorijo šoka«, je prvo besedo dobila seveda psihiatrinja Zdenka Čebašek Travnik, ki je mdr. priznala, da »so jo odkritja šokirala«, kajti o brisanju spomina z elektrošoki in s senzorno deprivacijo pošastnega dr. Ewana Camerona v 50-letih ji njeni profesorji niso nič povedali! To je bila nenavadno direktna obtožba »socialistične« psihiatrične »stroke« in eden redkih »trenutkov resnice« celega večera.
Jože Mencinger je nato obnovil zgodbo iz časov prvotne privatizacije, ko so mu kot gospodarskemu ministru »za hrbtom pripeljali v parlament Jeffreya Sachsa«, ker so on in njegovi želeli dosežke »družbene lastnine in samoupravljanja izrabiti tudi za naprej«, najti podjetjem »prave lastnike, ki bodo imeli do podjetji odnos« itd., desnica z Lojzetom Peterletom na čelu pa je hotela s pomočjo mladega harvardskega ekonomista Sachsa, praktika šok terapije, ki jo je pravkar »uspešno« apliciral v Boliviji in na Poljskem, uvesti lokalno različico. Kar se menda ni zgodilo, ampak se je zgodil »gradualizem« in »rdeči direktorji«, ki so podjetja ustvarili in imeli do njih drugačen odnos kot kasnejši/sedanji »kazino kapitalisti«. Več se tedaj ni dalo, je bilo razumeti. In najbrž kar drži – z vidika ekonomista. A končni rezultat je vendarle vsaj delno podoben , zato bi na tem mestu bi moralo slediti vprašanje – seveda ne ekonomsko, ampak o vlogi politike, desne in »leve«, in ne le zadnjih štirih let, ampak od začetka »gradualističnega«, a danes še kako »šokantnega«, že dolgo ohlapno, če sploh zakonitega razmaha »kazino kapitalizma«.
Nato je bil na vrsti Jože P. Damijan, ki je poskušal razvrednotiti knjigo, »ki mi je všeč«, a le kot »teorija zarote« »in en vidik«,«lasten pogled« avtorice; rekel je celo, da »manjkajo dejstva«, četudi je knjiga ena sama zbirka dejstev, podatkov, citatov in datumov, kot je v anglosaškem raziskovalnem novinarstvu navada. In seveda je branil Miltona Friedmana in znova izjavil svojo neomajno vero v ekonomski darvinizem oz. evolucijo: nič bistvenega se ne bo spremenilo, kapitalizem je večen (to je moja interpretacija, da ne bo pomote), krize se ponavljajo vsakih osem let, konca sveta pa ni bilo in ga ne bo, le reformirati se bo treba. Ker je stalno govoril o »teoriji zarote« , ga je na koncu izrecno zavrnila sama blaga varuhinja pravic ljudi in otrok. Se je pa nekoliko z njim strinjal celo Jože Mencinger, ki je iraško katastrofo pripisal »bolj neumnosti«. Kot je »teorijo neumnosti« v zvezi z Irakom sprejel že avtor spremne besede Tomaž Mastnak, kar je še bolj nenavadno.
Seveda pa je bil najbolj »blizu Damijanu« Ivan Štuhec, najbolj »ven štrleč« udeleženec in kronski dokaz za teorijo zarote proti knjigi. »Moralni teolog« in ideolog RKC je tako kot Damijan poskušal relativizirati: »Gre za neko interpretacijo zgodovine«, ker obstaja »več ekonomskih teorij« in avtorica premalo upošteva »različne faktorje«- recimo »islamski fundamentalizem« , sicer pa on v tem, da »biznis« izkoristi priložnost naravne katastrofe, ne vidi »nič napačnega, ker obnoviti je pač treba«: torej ni nič nemoralnega, če »biznis« – skupaj z državo – zlorablja naravne katastrofe za to, da ne le obnavlja in profitira od nesreče, ampak tudi razlašča, si prilašča tisto, kar mu je prej nedostopno, recimo obalna zemljišča po velikem cunamiju decembra 2004, pa »prime locations« v New Orleansu po Katrini itd. In seveda »moralni teolog« ni videl nič nemoralnega v tem, da se je malone v isti sapi strinjal z »biznisom katastrofe« in zgražal nad Irakom – kot da ne bi šlo za dve plati iste medalje. A po njegovo ne gre »izenačevati naravnih katastrof in političnih sprememb«, torej je vse v redu. Seveda je kot predstavnik ene največjih svetovnih multinacionalk tudi nekaj kritiziral »korporacije« – konkurenca mora biti.
Bistvo zarote pa je, kot se spodobi, izrekla voditeljica, ko je razkrila, da avtorica »ni povedala, kaj bo prišlo potem, kakšen kapitalizem naj bi sledil« uničevalnemu kapitalizmu iz knjige – ali pa bo morda prevladalo »tisto, o čemer so govorili ta vikend v Londonu«, je rekla. Izjemno! Ga. Rosvita ni zmogla niti izgovoriti besede »komunizem« brez »črne knjige«, kajti »tisto, o čemer so govorili« je bila konferenca O ideji komunizma v organizaciji Slavoja Žižka. Klasična ideološka finta: po Peskovi naj bi torej tudi Kleinovi šlo le za izboljšanje, popravljanje kapitalizma – torej za bolj ali manj isto kot JPD-ju! Vendar je avtorica že dolgo najmanj anti-globalistka, saj veste – »drugačen svet je mogoč«, s to knjigo pa je že prestopila ta »event horizon«, ki še spada v čas dominacije neoliberalnega globalizma. A to je že druga zgodba, o kateri sinoči nismo slišali nič – Naomi Klein niti pošteno predstavljena ni bila! Čeprav je bila to prva njena knjiga pri MK.
Kaj pa debata? Stane Saksida je edini impliciral potrebo po alternativi kapitalizmu, saj«je reševati nove probleme s starimi koncepti nesmisel«. Prevajalka se je iskreno »razjokala« nad Irakom in en manjši kapitalist je ponudil 50% svojega dobička delavcem,«sicer ne bo nič« z rešitvijo krize. Nato pa – Good night and good luck? Niti pod razno. Boj za interpretacijo Naomi Klein in cele krize se šele začenja.
Tole snemano zadevico sem si ogledala, ne cisto do konca, danes na spletnih straneh casopisa Dnevnik – izjave gospe Rosvite so me spravile v smeh:)))
Madonca, so se ljudje danes naivni, sem si mislila, ko sem poslusala njeno verbalno rozlanje proti komunizmu.
Verjamejo, naivno, kar pac hocejo verjeti in ta subjektivna resnica je najmocnejse orozje za vse napade civilizacij in sistemov.
Da pustimo skepticne ekonomiste ob strani – relativiziranje apokalips je seveda na nek nacin njihova doznost, naj komentiram se Stuheca, ki je bil do nedavnega uradni svetovalec prejsnjega premiera zgolj z desjtvom, ob njegovih izjavah sem video ugasnila.
Rosvita in moralni teolog v enem prispevku, potrebujem, paaaavzooooo!
pa a je res možno, da človek s titlnom še zmeraj razpreda o evoluciji življenja (od dogodkov ob velikem poku do megli in nastanka elementov do železa, pa naprej do suverno in elementov z večjo maso od prej omenjenega, do planeta zemla in prvotnih pogojev na njem in selekciji in kompratmenizaciji kemijskih procesov znotraj membran, do fotosintetskih organizmov in spremembe pogojev v biosferi s kisikom, kot fosilnim gorivom, ki ga danes najbolj spregledano trošimo.. vse do nastanka vrst z naravnim izborom) vzporedno s svojo obrtjo, ki z nastankom vrst po naravnem izboru nima absolutno nikakršne veze. pa a je sploh možno, da ste najrazličnejši “ugledni” novinarja tako bedarijo kupili?
Mogoče sem popolni ekonomski diletant, mogoče mi je vera v gospodarjenje z družbo po aproksimaciji na virtualno idealno delujoči trg španska vas… ampak, tako debelih in butalskih, kot je vporednica med obrtjo, ki ji rečemo ekonomija ter teorijo nastanka vrst z naravnim izborom.. tako hud diletant pa v biologiji nikakor nisem.
“četudi je knjiga ena sama zbirka dejstev, podatkov, citatov in datumov, kot je v anglosaškem raziskovalnem novinarstvu navada”
O “dejstvih”:
http://www.cato.org/pubs/bp/bp102.pdf
@Kolenkišta
o “dejstvih” Cato inštituta (ki je mimogrede neoliberalna institucija):
http://www.naomiklein.org/arti.....se-attacks
Kasneje pa še o včerajšni okrogli mizi. Na kratko: razočaran sem nad samo debato, nivojem debate in tudi vprašanjem publike.
Ravno berem. Knjiga je odlicna, prezvecil sem tudi No Logo in T.L. Friedmana.
Malo razmisljanja.
Korporativizem pelje nasilje v smeri nemske nacionalsocialisticne politike v tridesetih. Vrh temnih sil je uglajen, cenzura in nadzor je zaradi fiktivne protiteroristicne vojne in razvoj tehnologije skoraj popoln.
Korporativno politicna taborisca po celem svetu (iz knjige No Logo, Guantanamo). Vecina globalnega nadzora poberejo Microsoft, Google, Facebook, … Na vrhu so trije predstavniki prostozidarjev aka neoliberalizma, boysev iz “the dark side” (Obama in Gates), bancnik Buffet. Kdo je se naokoli pa niti ni pomembno.
Zarota? Zarote so mamilo, pritegnejo, vendar ljudje zarotam ne verjamemo in ravno zato so dober biznis.
“(ki je mimogrede neoliberalna institucija)”
Aja, ups… nisem opazil. Pa vseeno prilepim tale odgovor: http://www.cato.org/pub_display.php?pub_id=9626
Pa ker se ti najbrz ne da brat bom strnil bistvo obeh kritik neoliberalnega think-tanka: Teorija Kleinove se sesuje v prah, ko naleti na večkrat dokazano dejstvo, da so svobodnejše družbe bolj razvite in imajo manj revnih. In tu ji ne pomagajo niti manipulacije niti cenena podtikanja.
“Teorija Kleinove se sesuje v prah, ko naleti na večkrat dokazano dejstvo, da so svobodnejše družbe bolj razvite in imajo manj revnih.”
Ce je druzbo mozno opredeliti in dolociti njene meje potem druzba ze po definiciji ni svobodna. “National philosophy doesn’t work in global economy” Neel Sundaresan, Ebay senior manager.
Kleinova gleda na planet globalno, kjer so pravila drugacna in za razumevanje najbrz ni potreben doktorat iz ekonomije, prej kaj drugega.
Kakorkoli, vedno bosta vsaj dve “resnici”, zgodovina nas marsikaj nauci.
Naomi Klein bi morala svoje razvedrilno čtivo The Shock Doctrine začeti z zmago socialista José Luis Rodríguez Zapatera na španskih volitvah po bombnih napadih v Madridu.
Tudi kratek sprehod po zgodovini bi bil v uvodniku smiseln, saj je knjiga namenjena manj zahtevnemu bralstvu (denimo Marcelu Štefančiču, Jadranki Juras, Igorju Vidmarju ali Katji Buda), ki večinoma želi preslišati, da so večje družbene spremembe šoki spremljali skozi vso zgodovino – od padca Rima prek Francoske revolucije pa do Slovenske osamosvojitve. Vse te spremembe so se zgodile ob šokih. Oziroma – kot temu pravimo običajni ljudje, ki v zgodovini ne iščemo zarot – ko so zgodovinsko dozorele in so ljudje začutili potrebo po spremembah.
Naomi Klein selektivno opazuje le zgodovino družb (in še to le izbranih, npr. Švice ali Švedske ni med njimi), ki ji omogočajo pravljičarjenje in posledično v knjigi ne loči med zdravilom in boleznijo.
Liberalizem ni bolezen, ki pride v “zdravo socialistično ekonomijo”. Ampak zdravilo za šok socialistične ekonomije. Če je posameznik bankrotiran in zadolžen, bo moral slej ko’ prej spremeniti svoje navade. Toda ta sprememba navad je posledica tega, da si se zadolžil in bankrotiral in ne zarote sveta proti njemu.
Kar je za enega history as usual je za drugega libertarno-sionistična-prostozidarska zarota. Še posebej za tiste, ki so se odločili, da bodo svoj alter- prav svetu dokazovali z iracionalnim lepljenjem nalepk freedom fighter na zakotne islamske skrajneže in socialistične tirane.
Bralstvo želi globalni zaroti verjeti. In Naomi Klein želi sporočilo p(r)odati. Naomi zato instrumentalizira prosti trg, proti kateremu se tako ognjevito bori da ljudem pove (le) tisto, kar si želijo slišati. Podobno kot Al Kajda uporablja internet v boju proti zahodni kulturi, Slavoj Žižek se je poročil z fotomodelom in zadnji proti- kapitalistični film Michaela Moora je v zasebne žepe prinesel sto milijonov dolarjev.
Da je tiste, ki so se odločili, da jih nihče ne bo instrumentaliziral izmed vseh najlažje instrumentalizirati se je establishment naučil že pred desetletji. Njihova apriorna stališča so slepa pega, ki jih spreminja v zveste potrošnike vsega, kar nasprotuje instrumentalizaciji. Zato geslo upornikov in revolucionarjev iz šestdesetih “Just do it” danes krasi ene najpopularnejših športnih copat.
@kolenkišta, meni se da brat; Cato je nedvomno neoliberlalni think tank- pa še to pogojno, ker to, da imaš svoje -pa Kristolove pa Friedmanove – poglede nase in na demokracijo, državo, kot proti vojni itd.- za edino veljavne – kar počne večinoma Catov “analitik”, in jih imaš celo za alibi, odvezo od vsake odgovornosti za dejstva in NE GLEDE NA DEJSTVA- to ni posebej liberalno.Če je liberalizem tudi odgovornost za lastno početje/javno mišljenje. Kot da STVARNI UČINKI Friedmanovih pa njegovih učencev, privržencev,političnih uporabnikov idr. idej, pa chicaških “podružničnih” šol v J.Ameriki ni bilo; in kot da ni bistveno, da so se prav vojaške hunte navdušile nad njimi, ne pa morda sindikati, itd.itd. Da ne omenjam simbolnih obiskov pri diktatorjih, Kitajcih, podpiranja Jelcinovega vojaškega napada na parlament itd.Pa skrajno enostransko interpretacijo Allendeja, kot da ni bilo direktnega ameriškega poseganja v Čile od izvolitve Allendeja l.-70 dalje. Vi boste rekli- še ena teorija zarote, saj vemo,da CIA nikoli ni obstajala. Izvolite.
Kaj je bolj pomembno- to, da je bil Friedman “proti vojni v Iraku”, ali to,da je Rumsfeld- skupaj z neokonom Wolfowitzem idr. tako lepo sprivatiziral celo “javno storitev” vojske, vojne in nation-buildinga; in pato Paul Bremner III uvedel abosolutni “svobodni trg” nekaj mesecev po vojni? In konec koncev: DEJSTVO je tudi, da so taglavne vaše ” svobodnejše družbe ” “bolj bogate in imajo manj revnih ” tudi zato- tudi še danes , posebej pa zgodovinsko , ker so bile kolonialne, imperialne itd., torej zato, ker so bili “drugi ” manj svobodni”. A to ni nič- kolateralna škoda “svobode” pač. Da o Kitajskem avtoritarnem bogatenju, ki ga hvali prenekateri “svobodnjak” sedaj, ko “svoboda” ni več taka garancija za “bogastvo”, ne govorimo ponovno .
Se vam ne zdi, da je oni slavni “konec zgodovine” z nastopom najboljšega od vseh možnih svetov – globalnega “svobodnega trga” – vedno bolj podoben “zgodovini konca” istega?
Je pa res, da skoraj nič od te naše debate tule ni bilo slišat v CD.
“DEJSTVO je tudi, da so taglavne vaše ” svobodnejše družbe ” “bolj bogate in imajo manj revnih ” tudi zato- tudi še danes , posebej pa zgodovinsko , ker so bile kolonialne, imperialne itd., torej zato, ker so bili “drugi ” manj svobodni”.”
Med družbami vzhodne evrope, ki so ob uničenju avtoritarnih režimov stopile na pot hitrejšega napredka težko najdemo kolonialne države. No, če si Naomi Klein lahko začneš izvajati logične akrobacije z Rusijo. Prav tako med družbami JV Azije.
Sicer pa lahko na odnos razvitost-raven osebne svobode pogledamo tudi z nasprotnega zornega kota in ugotovimo naslednje: Najrevnejše družbe na svetu so med najmanj svobodnimi.
Če pustimo ob strani Kleinine karambole z realnostjo, se mi zdi v splošnem problem večine kritikov liberalizma, da se z samim liberalizmom ne ukvarjajo kaj dosti. Predmet kritike so predvsem osebnosti, ki so tako ali drugace z idejo povezane in njihova domnevna ravnanja. Miltonu Friedmanu lahko Kleinova v končni fazi dokaže, da je bil direkten udeleženec državnih udarov, a s tem pomenu osebne svobode za družbo ne zamaje temeljev niti za milimeter.
“Vse te spremembe so se zgodile ob šokih. Oziroma – kot temu pravimo običajni ljudje, ki v zgodovini ne iščemo zarot – ko so zgodovinsko dozorele in so ljudje začutili potrebo po spremembah.”
Zarota je biznis. (pika)
Gre za načrtne vojaško politične oz. gospodarske akcije, pod ali nad gladino. Osvojitev trga, sesutje konkurence, zamenjave ljudi, … gverilski marketing / vojaška akcija. By the book.
Akcije spremlja ustrezna količina šuma (odvračanje pozornosti) in običajni ljudje, niti konkurenca praviloma nima možnosti da sledi. Če se akcije izvajajo nad območjem nadzora (npr. s pomočjo fiktivne vojne proti teoristom) stvari ostanejo dolgo skrite zelo visoko … dokler se ne pripravijo in poči. Šok in zopet biznis. Investitorji hlastajo za relevantnimi informacijami tega tipa saj jim omgoča nesluteno bogatenje zato jasno tudi investirajo v začarene kroge teh vojn …
Vojaške in politične akcije so predvidljive in je ogromna razlika če gledaš skozi oči generala ali skozi oči vojaka, analitika, opazovalca. O strategijah je razglabljal kitajski vojaški poveljnik Sun Tzu že mnogo pred Kristusom. Še danes se to priporoča voditeljem korporacij.
Zgodovino pišejo zmagovalci. Če ne poznaš igralcev in igre, če ne veš kdo je zmagovalec, kako lahko poznaš realnost? Dnevna medijska produkcija zahodnega populističnega tipa je namreč čedalje bolj le še mešanica heroina, lsdja, marihuane in alkohola – “za vsakogar nekaj” …
Meni je najbolj smešno, ko JPD trobezlja o teorijah zarote, ko pa ima knjiga Kleinove približno 100X dokumentiranih in preverljivih dejstev kot vsak članek JPD-ja. Prepisovat iz blogov in tujih “klasičnih” medije je smešno lahko….
Izredno lahko je napad na vero neoliberalcev napasti s “teorijami zarote”. Lagodno in neprepričljivo.
Popravek: 100x = 100x več
In revizionizem zgodovine je najbrž jasen slepcem; pahorjeva vlada NE uresničuje bedarij t.i. reformistov… Ali sem morda spregledal kaj o EDS?