GOST razgledi.net
dr. Jaro Berce
predavatelj na Fakulteti za družbene vede UvLj
jaro.berce@fdv.uni-lj.si
Iz leta v leto opazujem svoje sodržavljane, ki pogosto odhajajo v »kulturne hrame« po duhovno hrano. Se udeležujejo podelitev nagrad za t.i. vrhunske »kulturne«, komercialno-informativne ali druge dogodke (pretežno) s področja umetnosti. Ker nas že zelo zgodaj naučijo, da je to znak kultiviranosti, je praktično vsak tak dogodek toplo sprejet. A razlika med duhovno in običajno hrano je v materializiranosti. Produkte običajne hrane, po kateri posegamo v trgovinah razlikujemo po objektivno merjeni kvaliteti, temu primerna pa je tudi cena. Duhovna hrana je storitev, ki jo kupujemo za našo »dušo«, prav zato pa je percepcija o njeni kvaliteti tako subjektivna. Poleg vsega pa tudi ni ravno za zaupati kritikom, ki od tega dela živijo in si nemalokrat težko privoščijo »rezanje veje, na kateri sedijo« s preveč kritičnimi ocenami.
Slovenci smo edinstveni tudi po 8. februarju – našem kulturnem prazniku. Pa je to res dan, ki je posvečen kulturi ali morda samo njenemu majhnemu delu – umetnosti? Kaj pravi Slovar tujk (France Verbinc, Cankarjeva založba, Šesta izdaja, 1979, 770 strani) o pojmu »kultura«: izhaja iz latinske besede cultura, pomeni obdelovanje zemlje; vzgoja, izobrazba / 1. prvotno: obdelovanje zemlje; gojenje, negovanje; reja, umetno odganjanje, 2. fig. a) gospodarski, znanstveni, naravni itd. razvoj človeka v njegovi ustvarjalni dejavnosti in iz nje izvirajoče pridobitve in vrednote, b) celotnost teh (materialnih in duhovnih) pridobitev …; omika, prosvetna, 3. razvojna stopnja individualnih sposobnosti … /. Predvsem pa ni omejena samo na umetnost (likovna, glasbena, proza in podobno).
Zdi se mi, da so nam skozi celoten izobraževalni in družbeni sistem nekako uspeli vcepiti straho-spoštovanje ter »obsedenost«, da je vse, kar se dotika umetnosti, enako sicer širšemu pomenu kultura! Takšna miselnost pa včasih povzroča zaplete. Zakaj? V časnikih in tudi v dandanes zelo popularnih elektronskih medijih obstajajo »kulturne strani«, potemtakem so vse ostale strani pač nekulturne. V osnovi pa se na teh straneh obravnava le umetnost. Na njih boste težko zasledili športno kulturo, kulturo podjetništva, poslovno kulturo, kulturo oblačenja ali kulturo bivanja. Torej ko primemo vilico v levo roko in nož v desno ter začnemo lepo jesti, je to stvar kulture – kulture obnašanja. Kaj pojemo, je prav tako stvar kulture – kulture prehranjevanja. Ko hodimo po cesti in opazujemo voznike, ki neusmiljeno odrivajo vse ostale udeležence cestnega prometa, je to tudi (ne)kultura – vozniška kultura. Vse to in še kaj več bi lahko našteli kot kultura – v njenem osnovnem pomenu besede. Besedice, ki jo pri nas vsi tako s strahospoštovanjem uporabljajo predvsem le kot nadomestek za umetnost.
Za povrh pa imamo celo ministrstvo za kulturo, ki ima tri direktorate:
- direktorat za umetnost, ki pokriva uprizoritvene umetnosti, glasbene umetnosti, vizualne umetnosti, arhitekturo in oblikovanje, intermedijske umetnosti, knjigo in knjižničarstvo,
- direktorat za kulturno dediščino, ki pokriva nepremično kulturno dediščino, premično kulturno dediščin in arhive
- ter direktorat za medije, ki ocenjuje stanje in predlaga ukrepe v zvezi z zagotavljanjem medijskega pluralizma.
V organizacijski strukturi se nahajajo še sektor za evropske zadeve in kulturni razvoj (ki pokriva zadeve EU na področju kulture), sektor za kulturne pravice manjšin in razvoj kulturne raznolikosti, sektor za slovenski jezik in sektor za promocijo in mednarodno sodelovanje (pokriva promocijo slovenske kulture).
Sprašujem se, kolikokrat zgornji izraz kultura dejansko pomeni njeno podmnožico umetnost? Ob izvornem pomenu izraza kultura bi se to ministrstvo moralo imenovati ministrstvo za umetnost ali pa bi moralo svojo dejavnost močno razširiti. Morda tudi še s športno kulturo, poslovno kulturo, podjetniško kulturo in podobno.
Imam torej občutek, da pri nas umetnost poveličujemo na vsakem koraku. Tako tudi država zelo radodarno subvencionira umetniško dejavnost. Pa ali je to v celoti upravičeno. Umetnost, ki je sama sebi namen, vsekakor ne zasluži davkoplačevalskih prispevkov. Hkrati pa je umetnost samo ena od človekovih ustvarjalnih dejavnosti. Za večino ostalih veljajo izredno trdi in kruti ekonomski pogoji. Na primer znanost in raziskave. Na straneh Agencije za raziskovalno dejavnost RS je najvišja možna urna postavka za vrhunskega raziskovalca 40,60 € – od tega za plačo 19,01 €. Nekako trikrat manj kot dobi kolega raziskovalec čez mejo. Po drugi strani pa vam bo glasbenik zaračunal 20 € (na roko brez računa) urno postavko za poučevanje glasbenega instrumenta ali plesa, celo baje do 50 € na uro. Astronomske vsote, ki jih za svoje nastope za en večer dobijo glasbeniki, igralci in drugi umetniki, pa bolje, da sploh ne omenjam. In potem obstaja še lažna percepcija, da so umetniki reveži. Roko na srce, nekateri bi morali publiki plačati, da jih gleda ali posluša.
In potem imamo opraviti z neko popačeno miselnostjo, da je ignoriranje na primer umetniške prireditve (glasbene, likovne, gledališke,…) ali pa neprečitana knjiga že znak “nekulturnosti”. Za povrhu pa se skoraj vsako umetniško (?) delo ali dogodek že zato ker je »umetniško« smatra kot prispevek h kulturi naroda! O marsikateri stvaritvi teh umetnikov bi se dalo razglabljati. Žal si le redko kdo upa to na glas povedati, saj je takoj zaznamovan kot oseba, ki se na »kulturo« ne spozna oziroma je nekulturna.
In kaj je potemtakem umetnik ali zvesti obiskovalec umetniških dogodkov, ki ne pride na otvoritev delovanja novega proizvodnega robotiziranega centra, ki nam bo pomagal ustvariti večjo dodano vrednost? Ignorant – kulturni ali nekulturni, vseeno! Saj je tak izdelek tudi vrhunski dosežek človekovega ustvarjanja. Prepričan sem, da veliko naravoslovcev, družboslovcev, tehnikov, zdravnikov, kmetov ponižno prenaša umetnike in hodi na njihove prireditve samo, da jih ne bi kdo označil za nekulturne! Kulturni delavci pa načeloma »nimajo časa«, da bi obiskali (moje spoštovanje izjemam) na primer predavanja o genetiki na NIB ali otvoritev konference o Informacijski družbi na IJS, pa so še vseeno »kulturni«! V pomoč vsem tistim, ki poznajo CD – NIB je Nacionalni institut za biologijo ter IJS je Institut Jožef Stefan, dve vrhunski znanstveni (po Verbincu kulturni) ustanovi.
In če se vrnem spet samo na 8. februar – praznik, ko si, na dan smrti našega največjega umetnika, vsi ti »kulturni delavci« podeljujejo priznanja. Ali je morda Verbinc pomanjkljivo opisal pomen besede kultura, ali pa so si umetniki uzurpirali privilegij biti edini kulturni?
Kot opravičilo, da Slovenci nismo čisto nič drugačni pri procesu umetniške indoktrinacije od drugih narodov, pa naj navedem prispevek novinarja Washington Post Genea Weingartena, za katerega je dobil celo Pulitzerjevo nagrado. Nekega jutra v januarja 2007 je ob pomoči violinista Joshua Bella v washingtonskem D.C. metroju izvedel »koncert«. Ker je slavni violinist igral inkognito, so ljudje mirno hodili mimo, nekateri so mu celo darovali po kakšen dolar. V 43 minutah njegovega nastopa je hitelo mimo 1.097 ljudi, zaslužil je 32 $ in le 27 ljudi se je za kratek hip ustavilo in poslušalo, prav nihče pa ga ni prepoznal (vir: http://www.washingtonpost.com). Mogoče je bil med njimi celo kdo, ki je že prej kupil vstopnico po 100 $ za njegov koncert.
In ker sem prepričan, da rezultati tudi v Sloveniji ne bi bili bistveno drugačni – ploskanje v dvorani in neopazen na avtobusni postaji, bi vsem, ki umetnost enačijo s kulturnostjo v duhu starega kitajskega pregovora Moder človek se odloča sam, neumen pa sledi javnemu mnenju, ponudil naj se sami odločijo ali bodo še naprej drveli v kulturne hrame, ploskali tam, kjer jim »prišepnejo« kritiki ali drugi člani te interesne sfere – kajti de gustibus non est disputandum …
...
Biti “kulturnik” je velik privilegij, nedotakljiv tabu.
Vinko Cuderman, ki je eden vidnejših slovenskih strokovnjakov za didaktiko pouka književnosti je v DNEVNIKU ( 05.03.2009) izjavil: “Slovenci smo agresivni in nekulturni.”
Spoštovani gospod predavatelj na fakulteti za društvene vede UvLj,
Res, zanimiv tekst. Se strinjam z nekim pogledima, ampak se ne more vse generalizirati. A veš, 8. februar – praznik je kukture v Sloveniji in to je v redu, ampak v srbski kulturi in literaturi se ne proslavlja 11. februar. Na ta dan “se ubil” kot je Milicija izvestila, čuveni srbski pesnik Branko Miljković. Sigurno, pa ne veš kdo je ta mladi “poeta nascitur” = princ vsih pesnika! Jaz ne razumem zakaj pa mora biti praznik dan kada je vrml en literat? Morbidno?!
“Torej ko primemo vilico v levo roko nož pa v desno ter začnemo lepo jesti, je to stvar kulture – kulture obnašanja”… A veš jaz ne bo hotel “uvlačenje” v generalizovanje vsega in vsepovsod, ampak
zdi se mi da to ni res. Zakaj? Pomembno je kazati da moj starejši brat je rojen kot levak in piše levom rukom in vzame nož v levo roko
pa ga ne morete za obsoditi da je – nekulturen. Lepo Vas prosim, naj mi dajte širše poglede… ne tako uzke in… netolerantne!
Lep pozdrav iz ljubljene Lj.
Friend
Temu razveseljivemu, tipično ignorantskemu udrihanju po umetnikih in “umetnikih” naj dodam še, da velika večina glasbenikov (in morda celo nekaj “glasbenikov”) nastopa prej za kako pivo kot za evre. Tu govorim o slovenskih izvajalcih, ne o tistih, ki pridejo k nam gostovat in praviloma pričakujejo honorar, kar vedo tudi tukajšnji “naročniki”. Za slovenske izvajalce se praviloma pričakuje, da bodo v skladu z občo brezplačno dostopnostjo muzike tudi sami nastopili brezplačno. Poleg tega pa naj še povsem brez sramu in takta dodam, da so v tem času in tem prostoru zaslužki umetnikov in “umetnikov” mnogo, mnogo nižji od zaslužkov odvetnikov, svetovalcev in podobnih družbenokoristnih delavcev, katerih delo je neskončno pomembnejše in zahtevnejše od neobveznega brbljanja, čečkanja in škripanja, kar umetnost, roko na srce, je. Saj v tem se vsi strinjamo, kenede? Torej je vse v najlepšem redu.
Dobro razmišljanje. Pri Bellovem podzemnem muziciranju pa samo tale dodatek: nekje na sredini igranja je prišla mimo gospa Stacy Furukawa, ki je presenečeno vzkliknila: Hej, saj to je vendar Joshua Bell! Gospo so organizatorji nemudoma utišali, saj bi jim kmalu pokvarila imeniten dogodek (in seveda tudi nagrajeno novinarsko zgodbo!). Pa še to: Stacy je v klobuk prispevala 20-dolarski bankovec!
Plosk plosk, pa ne un iz koncertne dvorane, ampak iz avtobusa. Za tole potrebuje človek veliko poguma, saj je sedaj jasno da je avtornekulturnež zagamani. Svetost umetnosti je pri nas še višje kot svetost verovanja. Žaljenje umetnostnih čustev pa lahko izzove reakcije podobne reakcijam na karikature.
Pozdravljeni,
Sam se ta hip sicer ne prezivljam z umetnostjo, kljub temu, da sem veckrat v svojem zivljenju tudi se. Ne prezivljam se z umetnostjo iz vec razlogov, med drugim tudi tega, da je to skoraj nemogoce.
Obcutek o hudem subvencioniranju umetnosti je prvic napacen in drugic odkriva fantazije o utilitarnosti cloveskega delovanja. Blaznenje o tem kaj si zasluzi davkoplacevalski denar in kaj ne je pa tako ali tako abotno. Si davkoplacevalski denar zasluzi vojska? Gospodarstvo in banke? Morda sociala? Kaj pa je osnovna funkcija socialne varnosti – da ponudi cloveku cloveka vredno zivljenje (tako listina o clovekovih pravicah)? Kaj pa je cloveka vredno zivljenje? Je to vec kot delo cez teden in fuzbal cez vikend? Kaj se zgodi, ko je clovek preprican, da ne rabi dobre knjige, inspirativne glasbe, filma ali predstave? Ko je tako vase zagledan, da ne verjame, da se lahko od kogarkoli karkoli nauci, ko verjame, da takrat, ko si laze, da nikogar ne rabi to velja tudi za vse ostale?
Ah, saj vas slisim ze od dalec, ce je stvar kvalitetna se bo dobro prodajala brez subvencij, pravite. Sem torej npr. slovenski avtor, ki pise kvalitetne romane. Moj trg je recimo 100.000 ljudi. Recimo da od vsake prodane knjige dobim 10 centov. Ja, kaj se bunis, vas slisim reci, saj to je 10.000 EUR, ce prodas 100.000 izvodov (saj vem, znanstvena fantastika). Ok, to je, prvic, kakih 7.000 EUR po dajatvah, drugic, avtorji obicajno izdajo knjigo na leto torej zasluzim malo manj kot 600 EUR na mesec. Ja, ja, saj razumem, kaj pa pisem knjige, bolje bi bilo, da bi se zaposlil kot predavatelj na FDV, kajne? Po drugi strani, ce sem iz anglesko govorecega predela sveta moj trg naraste na npr. 600.000.000 ljudi v trenutku. Torej ce sem anglesko govorec, dosti lazje zivim od literature kot ce sem Slovenec. Saj na nek nacin vasi logiki ni kaj ocitati – ce vas prav razumem pravite, da to, da smo Slovenci pomeni, da nimamo kaj brkljati po umetnosti, pac majhen si, ne domisljaj si, da si umetnik. Bodi raje pridni nekreativni trot, tako kot jaz.
Prvic, se ne strinjam z vaso idejo, da Slovenci nismo sproducirali nic omembe vrednega (to sklepam iz vase trditve, da se ne splaca subvencionirati umetnosti. Logicno bi ze bilo, da tisto kar ima neko vrednost drzava tudi podpre, sploh v situaciji kjer se umetnik, ki se osredotoci na Slovenijo pac preprosto ne prezivi brez te podpore, ne glede na njegovo kvaliteto. Izbira, ki jo ta logika ponuja je torej jasna – odseli se, crkn od lakote ali pa si najdi kako ‘zaresno’ sluzbo. V vsakem primeru Slovenije ne zanimas), dalec od tega. Saj vem, da je nekako moderno, da se zmrdujemo nad vsem kar je bilo kdaj ustvarjeno in disi po Sloveniji, vendar, ce bi zmogli malo energije in se po napornem znanstvenem delu malo poglobili v slovensko umetnost, morda ne bi bili tako razocarani kot ste.
Drugic, se ne strinjam z vaso idejo, da zato, ker veliko sproduciranega ni kvalitetno to pomeni, da ni kvalitetnega nic. Seveda se spuscava na nivo subjektivnega in morda ni nic slabega, da sirna Slovenija se ni uvidela, da bi vsi morali slediti tistemu kar je vsec vam in le tako zagotovila produciranje kvalitetne umetnosti.
O ploskanju v dvorani in neopaznosti na avtobusni postaji pa menim tole – dovolite, da sem vulgarno populisticen – menite, da ljudje ne prepoznajo Jureta Zrneca na avtobusni postaji ali Borisa Cavazze? Mislite, da bi morali mimoidoci v roke tlaciti bankovce Dragu Jancarju ali Tonetu Pavcku, ko se sprehajata po cesti, ker bi to pomenilo, da sta zares umetnika?
Namenoma se izogibam polemiziranju o tem kaj je kultura. Malo tudi zato, ker slovarja tujk ne vidim kot neko hudo referenco. Verjetno bi se dalo reci, da se kultura nekega naroda na splosno plemeniti (jaca? dviga?) tudi z umetnostjo, ki jo ta narod producira.
Zelo me presenca, da si dovolite izrazati svoje mnenje kot mnenje fakultete na kateri ste zaposleni. Ali to pomeni, da zastopate tudi mnenje Univerze v Ljubljani, ali samo FDV? Kako to, da se vasi kolegi strinjajo s tako predstavitvijo njihovih stalisc? kot ste opazili sam ne opletam s svojim delodajlcem po koprivah, saj ne zatopam njegovih (oziroma njenih) stalisc, ampak svoja.
S spostovanjem,
David Modic
ne razumem vašega izračuna. če ste plačani 19 evrov na uro, najbrž mislite, da je to vaša postavka pri 40-urnem delavniku, pri tem da znaša vaša pedagoška obveznost 9, 12, 13 oziroma kolikor koli že ur glede na vaš status. seveda mi je jasno, da potrebujete preostali čas za raziskovanje in druge pedagoške obveznosti, vendar pri umetnikih niste naredili izračuna po istem principu in niste upoštevali raziskovanja, vaj ipd. če vzamemo vašo logiko, potem ste recimo vi pri recimo 12-urni pedagoški obveznosti plačani 63 evrov na uro, kar pa je bolje od številk, ki ste jih navedli za umetnike. ali pa se morda motim?
Hm, mar ni to metodološka napaka: na eni strani primerjati uradni cenik ministrstva za znanosti, na drugi strani pa tarifo, ki jo zahteva glasbeni učitelj na (črnem) trgu? Mar ne bi bilo pravilneje primerjati v drugem primeru cenik, po katerem naj bi se plačevale avtorske strani, recimo?
Vaš drugi primer itak nima zveze s kulturo. Tisto, kar v mnogih primerih pojmujete kot kulturo, pa je čisto navaden bonton. In ta je šele prva stopnička na poti k kulturi.
Še iz petega zornega kota… Če me maturantski spomin ne vara, se je France Prešeren, ki je bojda največji slovenski pesnik ever, preživljal z advokaturo…
Žal mi je, da ta članek meša hruške in jabolka in se tako morebitne poante povsem zameglijo. Za izhodišče vzame verbinčevo definicijo kulture, obtoži umetnost, da si je prisvojila pojem in iz tega naredi specifično slovenski fenomen z zastranitvijo na koncu, ki je izraz nečesa drugega. Ne sledi razvoju pojma, ne primerja z drugimi državami, sistemi, ne ponudi podatkov, ki bi jih primerjal s stroški ipd. Iz vsega veje samo nekakšna nastrojenost, ki se z ničemer konkretno ne utemelji. Kot je že bilo omenjeno, pa vmes tako in tako primerja avtorske honorarje z rednimi plačami, kar je približno tako, kot če bi vzeli honorar, ki ga dobi kak gostujoči profesor za predavanje, zračunali, koliko je dobil na uro x 40 x 4 tedne in bi prišli do neverjetne številke. pravzaprav izpade, da avtor samo izliva svoj gnev. Tako nekako na pamet niza izjave, kar vse preveč spominja na prevladujoči populistični diskurz in gostilniške debate v Sloveniji, ko v javnost pride kak podatek na primer o profesorskih plačah/honorarjih in potem sledijo komentarji v stilu “kako se ti profesorji na fakulteti po riti praskajo, medtem ko prodajalka v Mercatorju zasluži samo …”. Žalostno, da je tak pristop prevzel tudi nekdo, ki predava na Univerzi. Toliko o kulturi.
Mislim, da je večina komentatorjev zgrešila bistvo članka. OK, tisto o urnih postavkah je neposrečeno, ampak…
Bistvo je v tem, da je avtor opozoril na ovčji nagon množice, ki se je umetniške prireditve v resnici niti malo ne dotaknejo, pač pa je njihovo obiskovanje v določenih krogih neke vrste “dolžnost”, ki naj prispeva k imidžu osebe (”madona, ta petek se mi pa res ne da”/ “nehaj, zakaj sva pa plačala abonma”). In tovrstne groteskne navade je treba sistematično zasmehovati.
Mene zaskrbi, ko berem take rumene izdelke, pod katere je podpisan kakšen dr., pa še profesor za povrh. To je problem, ne nerazgledanost širokih mas in njihovo odklanjanje ali ignoriranje kulture in umetnosti.
Največji problem je neukost in novokomponirani slog ljudi z nazivi. Takih je že toliko, da so popolnoma razvrednotili lastne nazive.
Res, veliko večje veselje je branje sestavkov pametnih osnovnošolcev, kot branje takih sestavkov akademikov, ki dalje od samoporomocije ne vidijo.
men je pa prov všeč, kako vsak vidi nekaj drugega v zgornjem prispevku, popolna umetnost
No da še jaz poiščem svojo poanto. Znanost in umetnost lahko razumemo kot zelo podobni zadevi, obe iščeta nekaj novega, ena bolj nekaj lepega, druga bolj uporabnega. Medtem, ko je svoboda umetnosti še vedno “zakon” pa o svodobi znanosti ni več ne duha ne sluha, raziskuješ lahko le še za naročnika, ki želi imeti uporabne rezultate, na pa zaradi raziskovanja samega, odkrivanja novega, izražanja samega sebe, kot bi rekli umetniki. In nagrada za nenehno iskanje trga, zbiranje točk, itd. je v najboljšem primeru 40,60€. Kot je nekdo tu že enkrat slikovito primerjal (seveda tudi ne povsem korektno) je to točno toliko kot postavka na računu avtomehanične delavnice za “lažja mehanična dela”. Obrtniški princip dela po naročilu, privede do tega, da lahko delaš tako slabo, kot še dopušča naročnik. In ker vemo kakšen je naš temeljni naročnik, dobri obrtniki propadajo, kopičijo pa se fušarji (btw, kok pik prnese članek na razgledi.net?). Če upoštavamo še časovno omejeno trajanje pogodbe so frustracije razumljive.
Na eni strani imamo kult(ur)no umetnost, kjer se lahko izražaš in preživiš ali deluješ na trgu in živiš zelo dobro, na drugi strani pa osovraženo znanost, ki se pari s kapitalom za zadnji pohod nad človeštvo, kjer druge možnosti kot samo preživetje ni. Ob tem pa gledaš kako ovce ploskajo, pač frustrirajoče.
Seveda, o plačillih bolj državotvornih obtnikov, kot so zdravniki ali pravniki raje ne razmišljamo.
Meni se zdi vse to samo precej štorast uvod v t.i. tretjo kulturo.
http://en.wikipedia.org/wiki/The_Third_Culture
In vendar je odgovor na vprasanje – kaj je kultura in kaj nekultura -
cisto srednjesolski:
Umetnost, v sirsem pomenu kultura, ima eno bistveno vlogo, ki je druge sfere kulture zivljenja nimajo, ESTETSKO VLOGO KOT PRIMARNO vlogo. Umetnost se dici z estetiko kot PRIMARNO vlogo.
Vse druge sfere zivljenja imajo pac razlicne vloge, vsaka svojo in estetska ni izpostavljena in ne bistvena.
druga, izpostavljena stvar – Presernov praznik -idiolatrija mrtvega pesnika je tragicna dimenzija naroda, KI NI SPOSOBEN OVREDNOTITI in dati prave vloge ZIVIM UMETNIKOM.
bolj je izpostavljeno slavljenje mrtvih ustvarjalcev, manj prostora je namenjeno zivim.
kaj hocemo, ocitno smo drzava, ki zivi na prekopavanju grobov(politika) in umetnost, ki se dici z mrtvimi in primerja z mrtvimi, namesto da bi postavila temelje realnosti tu in zdaj.
no, pa se ta srednjesolski odgovor za gospoda predavatelja, ki mi v ni jasno:
Ali je morda Verbinc pomanjkljivo opisal pomen besede kultura, ali pa so si umetniki uzurpirali privilegij biti edini kulturni?
Verbinc je v slovarju prinesel pomene uporab besede – ki se vsak dan sirijo, dobivajo nove pomene in podpomene.
Ziv jezik se spreminja in z njim dobiva NUJNO dodatne podpomene in pomene.
Da pa zgolj umetniki lahko ustvarjajo kulturne stvaritve, je pa fakt:
dokler umetnost – v sirsem pomenu kulturo – definira estetska vloga.
Tu je nobeni geografi, biologi, matematiki in se tako veliki znanstveniki, ne morejo.
SFERE KULTURNEGA( umetniskega) SO SFERE DUHOVNEGA in vse kar disi po znanosti, ni kultura ( ne nekulturno). Kulturno in nekolturno nima veze s kulturo kot tako, ampak oznacuje NACIN OBNASANJA- kaksni? Kulturni ali nekolturni. Nikakor pa ni vezan na ustvarjanje v kulturi.
lahko je vrhunski umetnik – kulturnik – nekulturen in kmet kulturen, ne da bi napisal eno samo knjigo.
Se pa zelo strinjam, da so ljudje, ustvarjalci, ki jim je ustvarjanje PRVI VZGIB zivljenja – v manjsini delezni nagrad in priznanj, ker so za te potrebne predvsem veze in lobiranja.
Umetnik pa ustvarja predvsem zaradi sebe in ne priznanj okolice, ker je to potreba v njem. Ko pisemo, risemo, slikamo, kiparimo zaradi sebe, ne priznanj zunanjega sveta, smo lahko avtenticno mi in lahko res nekaj novega svetu damo.
Vsak clovek zacuti umetnost, ker se nas dotika z lepim in kar se nas ne dotakne, nam nic ne da, tudi dalec od prave umetnosti, pa naj bo se tako izpostavljena na piedestalu nagrad.
In nic bolj kot umetnost ne more spreminjati sveta na boljse.
Seveda pa se en aforizem, ki je nastal po soavtorskem literarnem veceru:
PREVEC KULTURE JE NEKOLTURNO.
Jaro, v mnogočem imaš prav. Seveda ne delim mnenja z Mrkaićem, ki od vsake kulture – ali umetnosti – terja materialni profit, s katerim naj se pač sama vzdržuje, kar je seveda idiotizem prve vrste. Gre pa za to, da se pojem kulture in kulturnosti res obravnava preveč enostransko. Tako sem večkrat – tudi v zdravicah ob okrogli obletnici mature – ugovarjal zelo znanemu pesniku, mojemu sošolcu – s tem, ko sem dejal, da zakaj, za vraga, velja za nekulturnega samo nekdo, ki n.pr. ne ve, kaj vse je napisal Koseski (kar res ni kulturno, če tega ne ve), ni pa prav nič nekulturen, če nima pojma, zakaj ima n.pr. tramvaj samo eno žico, trolejbus pa dve ?!
Ignoriranje in omalovaževanje naravoslovja in tehnike je žal imanentno mnogim ljudem, ki se imajo za kulturnike; še celo hvalijo se s tem, češ da je to le za “fahidiote”. Pa čeprav se vsak dan srečujejo z impozantnimi naravoslovnimi in tehničnimi dosežki in jih uporabljajo – ampak ustvarjalci le-teh so pač “samo fohmani…”.
Ni kaj; tudi to je pomemben razlog, zakaj v Sloveniji tako obupno zaostajamo v tehnološkem napredovanju…