V Sloveniji so bili mnogi spravni in drugi koraki, narejeni po letu 1989, v veliki meri namenjeni temu, da se ne bi nič naredilo. Propagandni stroj, ki ga je ustvarila kultura smrti, je neusmiljeno zmlel vsakega, ki je spregovoril o nedopustnosti zločina kot takega in ga razglasil za zagovornika domobranstva in kolaboracije. Odkrivanje in obeleževanje grobišč so žaljivo poimenovali za »premetavanje kosti«. Na spletnih forumih so nekateri člani podmladkov levičarskih strank ob navedbi svojega imena in priimka brez vsake zavore ne samo opravičevali povojne poboje, temveč velikokrat zapisali tudi stavek: »še premalo so jih pobili«. Slovenska tožilstva in sodišča so zavračala ovadbe ali zahteve za preiskavo povojnih pobojev. Tudi v primerih, ko so pisni viri neizpodbitno pričali o utemeljenih sumih. Stranke tranzicijske levice so zaradi sprevračanja pozornosti do onemoglosti vztrajale na tem, da se v Zakonu o žrtvah vojnega nasilja med žrtve ne morejo šteti tisti, ki so sodelovali z okupatorjem, čeprav nihče nikoli ni predlagal, da bi se takšne posameznike v zakon vključilo. Končno bi bilo to brezpredmetno, saj so vse, ki so jim kakršnokoli sodelovanje lahko vsaj teoretično pripisali, brezobzirno pobili ali pregnali.
/…/
Ko je vlada ob dnevu človekovih pravic decembra 2007 priredila državno slovesnost v spomin na trpljenje desettisočev, ki so jim bile kršene človekove pravice v komunizmu, so to slovesnost bojkotirali tako bivši kot takratni predsednik republike ter tudi novoizvoljeni predsednik, ki opravlja to funkcijo še danes in ki je odkritje grobišča v Hudi jami razglasil za drugorazredno temo. Še vedno se spominjamo reakcij svetovne javnosti pred leti, ko je iranski predsednik razglasil holokavst za drugorazredno temo. Pri nas pa je propagandni stroj takoj začel s serijo opravičevanj podobne izjave. Kultura smrti je tako potvorila človeški značaj številnih posameznikov v Sloveniji, da niso sposobni izreči preprostega stavka: »Zločin je zločin, ne glede na to, kdo ga stori in s kakšnimi političnimi motivi ga opravičuje.« Nezmožnost normalnega človeškega dojemanja in moralne presoje, kaj je prav in kaj narobe, ko gre za temeljne človekove pravice in civilizacijske vrednote je žal samoumevna posledica opravičevanja zločina zaradi t.i. višjih ciljev ali zaradi dejanskega ali namišljenega zločina drugih.
V poročilu o delu poslanske skupine Pahorjeve stranke za leto 2000 piše, da so v času Bajukove vlade uspeli preprečiti, da bi se zakon o žrtvah vojnega nasilja lahko nanašal tudi na »otroke kolaborantov«. Stranka, ki se imenuje socialna in demokratična, mirno v svoj uradni dokument zapiše grozljivo definicijo, po kateri so zanje kolaborantje tudi otroci, ki so se rodili nepravim staršem. In tako stranka ni samo zapisala, tako je tudi ravnala. Zakon, ki sicer na splošno ureja problematiko žrtev vojnega nasilja, namreč ne priznava nobenih pravic otrokom tistih družin, v katerih so starše pobili partizani, ne glede na to, kaj so ti starši dejansko počeli med vojno. Za SD je že po definiciji vsak, ki so ga pobili partizani, kolaborant. Posredno pa so to tudi njihovi otroci. Srhljivo. Še posebej, če se ob tem opazuje njihove krokodilje solze ob primeru t.i. izbrisanih, kjer nasprotujejo individualni obravnavi primerov in kar povprek opletajo z domnevnimi krivicami, prizadejanimi otrokom. Stranka, ki samo sebe imenuje socialna in demokratična, se na vse pretege trudi, da se najusodnejša delitev v zgodovini slovenskega naroda tudi preko zakonodaje, sprejete v demokratično izvoljenem parlamentu, prenaša iz staršev na otroke.
/…/
Tudi pripoved o več resnicah, ki jo je izumil bivši predsednik, tu ne bo pomagala. Trditev, da obstaja več resnic, je namreč prav tako proizvod kulture smrti. To lahko izreče samo nekdo, ki je pravzaprav v veliki osebni stiski. Samo s takšno formulo je namreč mogoče navidezno opravičiti Zločin v Hudi jami ali v Kočevskem Rogu ali taborišče smrti v Teharjih. Če bi bilo res več resnic, potem bi bilo to o Hudi jami res mogoče razglasiti za pot napredka. A kaj, ko tudi ta, ki to počne, dobro ve, da v svojem bistvu to je zločin. In zločin bo ostal, »pot napredka« pa se bo izgubila v prahu in pozabi tisti dan, ko nihče več ne bo imel koristi od stalnega ponavljanja laži. Zaenkrat nekateri, ki osebno v zločin sicer niso bili vpleteni, še vidijo politične in posledično materialne koristi v tem. Zato bodo vztrajali, tudi na škodo tistih, ki jih navidezno ščitijo in zagovarjajo, v resnici pa ne poznajo njihovih osebnih stisk ali pa jim zanje ni mar.
/…/
Skoraj ni slovenske družine, ki ne bi bila zaznamovana s tragičnim časom iz sredine prejšnjega stoletja. Tudi sam nisem izvzet. Moj oče si je leta 1942 kot mladoleten skupaj s svojim očetom že moral kopati grob, ker je na podboj njihovih hišnih vrat nekdo čez noč narisal znak OF, Italijanska patrulja pa je bila v rekordnem času pri hiši. Gotove smrti ju je rešilo posredovanje domačega župnika. Še mladoletnega so ga nato mobilizirali k domobrancem, od koder je dezertiral in se skrival doma. Ujeli so ga in obsodili na dve leti zapora, od koder je pobegnil. Ponovno so ga ujeli in poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. Upoštevali so, da je bil mladoleten. Iz Dachaua je prišel tik pred koncem vojne ter se zaradi nasveta staršev v splošni zmedi umaknil na Koroško. Od tam je bil poslan nazaj v Slovenijo, končal je v Škofovih zavodih in nato v vrsti, zvezan z žico pred kraško jamo v Rogu. Streljali so jih s strojnico kar povprek in vsi niso bili zadeti. Po nekaj dneh se je po drevesu, ki je ob miniranju padlo v jamo, skupaj s še nekaterimi posamezniki rešil iz jame. Svojo življensko zgodbo mi je povedal šele leta 1988, ko sem prišel iz vojaškega pripora.
Ko sem gledal posnetke iz Hude jame, sem podoživljal njegovo pripovedovanje, ko sva hodila po Rogu in nato iskala vas in hišo, v katero se je zatekel po čudežni rešitvi iz jame. In se ponovno zavedel, da me brez njegove čudežne rešitve nikoli ne bi bilo. Ter da imam zato tudi svoj osebni dolg do resnice. Da storim, kar morem, da kultura življenja premaga kulturo smrti.
V času opravljanja funkcije predsednika vlade so me iz Urada za varnost in zaščito obvestili, da se je na registriranem spletnem forumu Večera pojavila grožnja z likvidacijo. Nekdo je zapisal, da ima dovolj mojega domobranstva in da bom končal kot Ivan Kramberger. Glede na že omenjeno govorico sovraštva, ki jo administratorji večine forumov mirno tolerirajo, nad obvestilom nisem bil presenečen. To je nastopilo šele potem, ko so me obvestili, da je avtor grožnje z likvidacijo pomočnik komandirja policijske postaje, ki je grožnjo poslal kar s svojega službenega računalnika. Osebo, ki je grozila, so dali v postopek in zadeve nisem več spremljal, tudi v javnosti se ni pojavila, dokler čez nekaj tednov poslanka Pahorjevih socialnih demokratov o tem primeru ni zastavila poslanskega vprašanja vladi, češ zakaj šikanira enega od pripadnikov slovenske policije zaradi političnih razlogov.
/…/
Kako zaključiti delitve?
Kljub trdovratnim poskusom opravičevanja zločina, ki jih vedno znova proizvaja kultura smrti, obstaja nekaj preprostih resnic o času usodnih delitev, s katerimi se strinja velika večina ljudi v Sloveniji:
1. Okupacija je bila podlaga vsega zla. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev.
2. Upor proti okupatorju je bil častno dejanje.
3. Izkoriščanje oboroženega odpora proti okupatorju za prevzem oblasti je bilo zavržno dejanje.
4. Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje
5. Kolaboracija z okupatorjem je bila zavržno dejanje.
6. Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin, ne glede na to, kdo jih je izvedel.
7. Posamezniki so imeli znotraj tragičnega dogajanja v času vojne in po njej tudi svoje osebne razloge in odgovornosti, zato je potrebno glede individualne krivde in odgovornosti vsakega soditi posebej. Organizacija, ki ima svojo strukturo in program, pa mora prevzeti temu ustrezno pravno in moralno odgovornost za svoje ravnanje v celoti. Tako jo bo sodila tudi zgodovina.Praktični koraki, ki lahko pomagajo zdraviti rane preteklosti in ustvarjati novo enotnost Slovencev za spopade z izzivi prihodnosti:
1. Državni zbor sprejme Resolucijo o preseganju usodnih delitev, v kateri povzame prej naštetih sedem točk.
2. Na glavnem trgu v Ljubljani se postavi spomenik vsem umrlim v vseh obdobjih naše zgodovine, na katerega se preprosto zapiše: Našim mrtvim.
3. Pietetno se uredi vsa povojna morišča in se jih opremi z napisom, ki bo odražal resnico.
4. V glavnem mestu se postavi kostnico za civiliziran pokop vseh tistih žrtev povojnih pobojev, ki jih ni možno dostojno pokopati na kraju smrti.
5. Dopolni se Zakon o žrtvah vojnega nasilja, tako da bo nediskriminatoren in brez političnih diskvalifikacij.
6. Zakonska se prepove poveličevanja in opravičevanje zločina.

Janez Janša, predsednik SDS, na spletni strani SDS