Ta koalicija ne more zamenjati Pahorja, kot se v teh dneh namiguje. Nasprotno. Kvečjemu lahko Pahor zamenja koalicijo in vlado. Notranjega strankinega puča pa tudi ne bo doživel, ker je stopnja samoponiževanja in samonorčevanja z dvakratnim glasovanjem o zaključnem računu dosegla točko, po kateri so vsi notranji resursi rezistence izčrpani. Na provokativna vprašanja se samo še nelagodno nasmihajo: “Ah, naš Borut!” A Borutu je to očitno dovolj. Zveza je kot formalna zakonska pogodba med zakoncema. Manjkajočo ljubezen Pahor (sicer neuslišano) išče drugje. Kar ni bil problem, dokler so to bile interne zakonske težave na relaciji SD-Pahor. Zdaj je drugače. Vložki v jesenske volitve so bili veliki. In poraz, ki bo sledil, bo hujši kot oni leta 2004. Če bo ta koalicija razpadla in/ali bo zmedena vladna politika pripeljala do poraza, to ne bo več poraz za eno legislaturo, ampak na dolgi rok. Ni si treba delati iluzij. K slovenskemu nacionalnemu karakterju, ki ga označujejo tradicionalizem, konservativnost, zaprtost, neredko tudi nestrpnost, bolj paše desna kot leva vlada. Levoliberalna opcija lahko naravno zavezništvo med nacijo in politiko ogroža le z večjo učinkovitostjo, racionalnostjo, kot je to uspevalo v času Drnovškove ere. Če bodo Slovenci in Slovenke pred izbiro med dvema slabima koalicijama, bodo vselej izbrali desno.
Vlado Miheljak, kolumnist, v Dnevniku
