Po stotih dneh vlade Boruta Pahorja je bolj kot vprašanje, kaj je oziroma česa ta vlada ni storila, videti pomembno vprašanje, kaj se je v tem obdobju zgodilo z državo oziroma družbo. Kar najbolj preprosto rečeno: Vam je v drugi polovici lanskega novembra morda padlo na misel, da bi lahko bila Slovenija konec februarja ‘problematična’ članica EU in Nata? Ste pred tremi meseci videli kakšen razlog za bojazen, da bi lahko nestrpnost, hujskaštvo in šovinistični nacionalizem vdrli v politični mainstream in mu ukazovali, kako se mora obnašati in ravnati? Ste pred stotimi dnevi, ko smo nekaj malega o gospodarski krizi vendarle že vedeli, pomislili na to, da bi lahko opozicijske stranke zaostrovanje socialnih razmer začele izkoriščati tako podlo in zahrbtno, kot to počnejo ob domnevno nekaj stomilijonskem/milijardnem odškodninskem znesku za izbrisane?
Seveda sta ‘problema’ povezana. Medtem ko je, denimo, vlada Janeza Janše notoričnega Marjana Podobnika med lanskim zasedanjem južne meje pustila vpiti v mobilnik in zmrzovati na mostu čez Dragonjo, je pod Pahorjevo vlado iz staatsräsona, ‘višjih’ državnih razlogov, direktor kartografskega zavoda postal kar kooptirani 91. – in hkrati najvplivnejši – poslanec parlamenta. (No, resnici na ljubo vlada ni, vsaj ne neposredno, odgovorna za to, da se je ob ‘reševanju’ mejnih sporov s Hrvaško ‘utrgalo’ starosti Francetu Bučarju.) Na drugi strani pa izbruh cenene šovinistično-populistične demagogije ni v vseh primerih (malce paradoksalna) posledica pahorjanskega spravaštva. Vladi, še posebej ali celo samo notranji ministrici Katarini Kresal, je treba šteti v dobro, da se je odločila končati ‘projekt izbrisani’, čeprav je to (dnevno)politično več kot zgolj neoportuno dejanje (zaradi česar so se mu vse vlade doslej izmikale).
Izdajanje dopolnilnih odločb izbrisanim je v bistvu tudi edini res ‘nepriljubljeni ukrep’, ki ga je vlada v prvih stotih dneh sprejela, namreč ‘nepriljubljen’ v tistem pomenu, kot ga je bilo mogoče razumeti iz besed Boruta Pahorja še pred prevzemom premierskega položaja. Nepriljubljen, a nujen in samoumeven, ker je – v tem primeru – odločbo ustavnega sodišča izvršilna oblast dolžna spoštovati. Vse drugo, začenši z imenovanjem Dimitrija Rupla in sploh uresničevanjem ‘globokega prepričanja v nujnost iskanja dialoga z drugače mislečimi’ ima z vladno politiko opraviti ‘le’ toliko, kolikor je Pahor pač njen predsednik ali pa je ‘nepriljubljeno’, kolikor je posledica uresničevanja omenjenega prepričanja, ki se Pahorju zdi nujno potrebno. Bolj kot ‘robove in vogale’, brez katerih ni načelne politike, je – z omenjeno izjemo odločb izbrisanim – vlada na vse strani kazala ‘uvidevno obličje’ in poskušala vnaprej zgladiti ‘morebitne nesporazume’ tudi za ceno nespoštovanja samoumevnih demokratičnh načel.
Paradoksa sta tako pravzaprav dva: ob tej vladi in predvsem njenem predsedniku, ki toliko da na sodelovanje z ‘drugače mislečimi’ in za vsako potezo išče soglasje (socialnih partnerjev, delodajalcev, opozicije, stanovskih skupin, stroke …) sta postala hujskaški šovinizem in državni nacionalizem kavalirska delikta, na drugi strani pa še nobena vlada po stotih dneh v javnomnenjskih raziskavah ni bila tako ‘nepriljubljena’, čeprav se ničesar, s čimer bi se koalicijske stranke lahko utemeljeno ‘zamerile’ svoji ‘bazi’, ni lotila.
Paradoksa imata isto ‘žarišče’ – Boruta Pahorja. On je ‘problem levičarjev’ (iz svoje in drugih koalicijskih strank ter volilnega telesa in medijev) in ‘rešitev desničarjev’ (iz parlamentarne opozicije in ‘širše‘). Rečeno drugače, bolj kot je Pahor zaradi ’svojega prepričanja’ nepriljubljen pri ’svojih’, rajši ga imajo ‘njihovi’ in bolj vneto ga pred ‘njegovimi radikalci’ vzamejo v bran. Če ga občasno ‘ošvrknejo’, ga ne zato, ker bi bil ‘neprijazen’ z njimi, ampak zato, ker je preveč ‘popustljiv‘ do svojih ‘radikalcev’. Se pa s tem, kar je Tomaž Mastnak v soboto zapisal v Dnevniku, v določenem delu ne bi strinjal brez dopolnitve. Pahor sam po mojem mnenju namreč ni politični tajkun (čeprav je nedvomno politični dobičkar), ampak turnšek (ali kosmina). Pahor nima kapacitet in predrznosti/brezobzirnosti, da bi bil šrot (ali bavčar), je pa političnim šrotom iz svoje in drugih strank (vključno z največjo opozicijsko), s svojim ‘prepričanjem’ (za zdaj še) koristen (kot sta bila svojima naslednikoma svojčas Anton Turnšek v Pivovarni Laško in Janko Kosmina v Istrabenzu).
Po tajkunizaciji gospodarstva smo sredi gospodarske krize zabredli v tajkunizacijo politike. Spet v nacionalnem interesu, ki je za nekatere 25. junij 1991, za druge t.i. “izbrisani”, za tretje pa ‘mednarodni ugled države’. Imenitna brozga torej, po kateri je mogoče po mili volji ribariti – ‘klasična’ ideološka, vrednostna nasprotja, če hočete ‘razredni antagonizmi’, so potisnjeni v ozadje oziroma prevlečeni z amalgamom nacional(istič)nega, ’skupnostnega’. O ‘dinamičnem ravnotežju med delom in kapitalom’ po volitvah ni bilo slišati nič, kaj šele, da bi končno izvedeli, kaj to je. Ne kapital ‘kot tak’, še bolj kot kdajkoli je ‘nevaren’ kapital, ki ni naš, še zlasti pa kapital, ki ni državen in tako ‘po definiciji’ nacionalen. Če bi imeli samo državni kapital, bi menedžerji menda morali misliti na ’skupno dobro’. In ne socialno šibki ‘kot taki’, problem so samo socialno šibki sloji, ki so ‘naši’ in so tako ‘dvakrat izkoriščani’: na eni strani jih izkorišča ‘nenaš’ (tuj ali ‘tuintam’ tudi domači, ki ni državen) kapital, na drugi strani pa ‘tuji socialni paraziti’, kakršni so izbrisani.
Velikanski politični dobički se nasmihajo političnih tajkunom vseh barv iz ‘nacionalizacije politike’ in najbolj perverzen očitek, ki ga je Neznani Avtor na spletni strani SDS spesnil vladi ob njenih 100 dneh ‘novinarske konference’ je prav ta, da se je ‘spogledovala s skrajnim nacionalizmom‘. Perverzen, ker je ‘v bistvu’ netočen: vlada se s skrajnim nacionalizmo ni spogledovala, čeprav ga Pahor s svojim appeasementom opogumlja; perverzen pa je ta ‘očitek’, ker hkrati ‘izjavljalca’, torej SDS, stranko, ki neženirano hujska socialno šibke sloje med seboj in se s skrajnim nacionalizmom ne le spogleduje, ampak ga razvnema, izvzema in ‘opravičuje’ (če bi že nam kdo očital nacionalizem, potem naj vsaj ne bomo edini, ki se z njim ’spogledujemo’).
Da se nam je vse to v teh stotih dneh zgodilo, bi nas moralo skrbeti bolj kot vse, česar ta vlada v tem času ni naredila. Da Borut Pahor ob načelni podpori Katarini Kresal ni zmožen izustiti niti enega samega stavka obsodbe esdeesovskega hujskanja (ki dobiva neskončne televizijske ure), bi nas moralo skrbeti bolj kot to, da zna premier na vsako kritiko odgovoriti z razumevanjem, čeprav ne razume, kaj mu pravzaprav očitajo.
Upam, da Pahor NE BERE razgledi.net. Kajti, ce jih bere in NE spremeni svoje politike (natancneje – nacina vladanja), se nam zagotovo NE pise dobro.
Vojko, dobro si zavrtal.
Teh prvih sto dni vladanja Pahorja me hudo spominja na dneve vladanja Peterleta. Kar preveč je točk med katerimi je mogoče potegniti vzporednice in obstaja velika možnost, da bo tudi končal kot Peterle.
Meni je skoraj vsa Pahorjeva ministrska ekipa vsec, morda kak posamezni minister manj, a VLADA DELA MNOGO BOLJSE KOT JE JJ-jeva.
Predvsem pa to ni vladavina ustrahovanja, terorja, preforsiranja nasih na racun znanja in sposobnosti v drzavi, IN se koncno pricenjajo spostovati zakoni v tej drzavi, ki so jih jj-jevi vojscaki demolirali. Iznicili, jih zasmehovali in se vedno skusajo iznicevati iz opozicije, deliti ze tako razdeljene ljudi in jih scuvati in hraniti z mrznjo do drugacnosti.
Namesto, da bi si nastavili ogledalo, pljuvajo v druge ljudi, da se njim ni treba soociti z njihovo bedo.
In Pahor je zame dober clovek, ne podtika, ne rovari, ne spletkari, je transparenten – NIMA PA MOCI, da bi se zoperstavil vsemu, kar je bilo slabega od prej in jim podaja roko. Mesijanstvo???
Tu ga jaz ne vidim dobrega politika, zgolj tu, medtem ko ima nekaj odlicnih ministric, poleg Kresalove je tudi za obrambo cudovita in sposobna zenska ministrica.
Vsekakor niti slucajno njegova era vladanja ne bo tako na dnu kot je bila JJ-jeva!