Sijalo je sonce. Prijetno toplo. Če bi leto štelo en mesec več, bi tam med cipresami žrvrgoleli ptiči. Stali smo tam zunaj pred vežo in gledali, kako se je voziček s krsto počasi obrnil proti nam. Se umiril. Za trenutek je svet obstal. Kot da bi vsi nehali dihati. Nato so zaigrali zvočniki. Tam nekje zgoraj, v kotu. Nekaj mehkega, nekaj kar je počasi pridobivalo zvočno kuliso. Balkan. Dušo. In ko je prišel vokal, sem se moral nasmehniti. Toše. Le kdo drug bi lahko pospremil Edota …
Da se bar mogu probuditi
u svijetu ljubavi
bez starih drugova
i ovih nakaza
što su me stalno pratiliDa te bar mogu poljubiti
bez loših sječanja
na hladna prolječa
bez slike stradanja
što se baš na nas zalijepeJer moj je život igra bez granica
umorna priča, trganje stranica
na kojim ništa ne pišeJer moj je život vječito padanje
kad zbrojim poraze ništa ne ostane
samo još vučem navike
i sve na tome ostane …
Konjak ni splaknil okusa. Zapeljal sem se na prvo črpalko. Vedel sem, da morajo imeti Tošeta. Kupil sem oba CD-ja. In nato pobrowsal do te pesmi. In jo na repeat poslušal vso pot. Od Velenja do Radgone.
Dokler se ni ta feeling do bolečine razlezel v vse pore. Naj se razboli. Zaradi nesmisla vsega. Kar je bilo. Kar se je pravkar tragično končalo. In kar morda še bo. Zaradi vseh nas. In naših porazov.
Po vseh porazih ostane samo še spomin. In pogrešanje. Ne bom vedel, ali zna dagnje na buzaro, s špageti, res tako vrhunsko skuhati. Ali pa se mu je zadnjič samo posrečilo. In Luka in Jure ne bosta nikoli slišala vseh tistih zgodb, ki jih je še imel povedati. In Nejc ne bo zvedel iz prve roke, katere finte v obrambi lahko uporabi, da sodnik ne zapiska. In mi vsi si bomo morali, v tistih toplih večerih, sami zamisliti, kaj bi Edo dodal h kakšni naši domislici. Kot vedno, kot češnjo na vrh smetane.
Pusto bo v kampu letos …
