točno to je treba izvest. in če bi se to izvedlo po celi hrvaški bi hrvaška ostala samo zagreb.

Saj je fajn starček,ampak se mi zdi,da je mal skrenu.A nebi rajši užival penzijo?Pa še Hri-bar ga plača.A plača davek?

Plebiscit tam in referendum zgolj tam, kjer so mejna odprta vprasanja!

“Za ozemeljsko razmejitev med republikama je zato potrebno predhodno izvesti referendum na vseh območjih, kjer to zahtevata ena ali druga stran.
Pravico do odločanja na referendumu imajo avtohtoni prebivalci slovenskega ali italijanskega državljanstva in njih zakoniti potomci, ki so imeli stalno bivališče na območju referenduma na dan uveljavitve pariške mirovne pogodbe iz leta 1947.”

odlicno!
Genialna resitev!

Naj odlocijo prebivalci teh krajev!

Dne 23. januarja letos je PANEUROPA/g. Bučar dobila sledeče elektronsko sporočilo:

Spoštovani!

Lahko bi parafrazirali, da nima Slovenija problema z mejo, marveč ima meja problem s Slovenijo!
Dejstva, ki zadevajo mejo med RS in RH so namreč razvidna, pregledna in predvsem preprosta. Težave so nastale, ker tisti, ki so imeli (imajo) v rokah vzvode odločanja, teh preprostih dejstev ali niso znali ali niso hoteli opaziti.
Katera so ta preprosta dejstva?

(Zaradi ekonomičnosti se omejujem na problem meje z RH na zahodu)

Odločujoče je pravzaprav eno samo dejstvo, ki je dobilo polno veljavo tisti trenutek, ko je bilo dokončno in na mednarodni ravni sprejeto stališče, da je šlo pri propadu Jugoslavije za razdružitev, da je torej razpadla na tiste sestavne dele, iz katerih je leta 1918 s simbolnim dejanjem v Beogradu nastala.
Od tu naprej ni več ničesar spornega:
Ker gre za razdružitev (”ločitev zakona”), odnese vsak tisto, kar je v zvezo (”zakon”) prinesel. Nič več in nič manj. Vse, kar ostane, kakor tudi vsi eventuelni nesporazumi, so predmet kasnejših posebnih pogajanj.

Iz tega prvega odločujočega dejstva izhaja drugo, ki je tudi na dlani. V Beograd, na oltar Jugoslavije, so predstavniki Narodnega sveta iz Ljubljane lahko odnesli le tisto, kar je sodilo pod upravo Ljubljane. Glede na obravnavani del meje med RS in RH je pomembno, da je NS izvajal svoja pooblastila na celotni Primorski, ki je tedaj, pa tudi prej in kasneje obsegala ozemlje od Vršiča prek Gorice in Gradiške, svobodnega mesta Trsta, Istre do vključno Kvarnerskih otokov. Ljubljana je vsekakor v “zakon” prinesla tudi druge slovenske dežele in Prekmurje s Čakovcem (kar je general Maister potrdil z demonstrativno vožnjo vojaškega vlaka od Ormoža do Kotoribe!).

Evidentno in pomembno dejstvo je tudi, da Ljubljana v Beograd ni nesla in niti ni mogla nesti Slovenije, ker ta kot suvereni subjekt z mednarodnopravno identiteto ni obstajala. Državno subjektiviteto so imele izključno dežele/kronovine, poknežene grofije, med katere je kot rečeno spadala tudi Primorska/Küstenland/Litorale v celoti in v zgodovinskih mejah. In samo te suverene dežele je mogla Ljubljana prinesti v Beograd. In nobenega dvoma ni, da jih – če pride do “ločitve zakonske zveze” – sme in mora odnesti. Vse, kar se je dogajalo v “času zakonske zveze” – v okviru države Jugoslavije in magari takoj po združitvi – je spremenilo le tisto, kar se tiče odnosov in meja s sosednjimi državami. V ničemer pa se noben ukrep ali sklep ne tiče razmerij med deželami, ki so vstopile v državno skupnost leta 1918. Posebej to velja za vprašanje meje med temi deželami in takratno Ogrsko, s katero so zadevne slovenske dežele do konca leta 1918 mejile. Nikakor ne more biti predmet spora, kje je ta meja bila, in kje mora biti torej danes, po “ločitvi”. To je torej meja med avstrijskim in ogrskim delom dvojne monarhije.

V kolikor Zagreb ugovarja evidentnim dejstvom, mora dokazati, da je v Beograd prinesel še kaj drugega, ne “le” Slavonije, Hrvaške in Dalmacije. Celo mesto Reka je vprašanje, saj leta 1866 ni bila dodeljena Zagrebu, marveč Budimpešti, kot pristanišče madžarske polovice monarhije. Da je bilo to verodostojno stanje, se je pokazalo, ko je Italija promptno okupirala celotno Primorsko z Reko vred, ko se ji je za to ponudila priložnost, in Reke (in kvarnerskih otokov) niti slučajno ni prepustila niti svoji zaveznici, fašistični Hrvaški državi. Enako je ravnal nemški Reich, ko je prevzel celotno Primorsko v enovito upravljanje po kapitulaciji Italije. (Nekoliko sprevrženo bi bilo argumentiranje, da se je javno razumevanje teritorialne enotnosti slovenske dežele Primorske manifestiralo z umestitvijo koncentracijskega taborišča za Slovencev (!) na Rabu!)
Tako v nasprotju z našimi dediči anarhoidnega boljševizma – križanega z zvijačnim bizantinizmom – pojmujejo pravo in državo državnopravno verodostojna okolja.
Naša “državnopravna elilta” pa na zgodovinska državna in pravna dejstva in upravičenja pljuva. Pljuva na tisočletno dediščino suverenih slovenskih dežel, v katerih smo Slovenci (pod tujo peto?) ustvarili svojo veličastno zgodbo kulturne, politične, znanstvene in seveda državne identitete. S tem, ko smo pozabili na svoja suverena upravičenja, smo z “rešitvijo” v Jugoslavijo v trenutku zapravili polovico nacionalnega ozemlja, polovico prebivalstva in vsaj dve tretjini nacionalnega bogastva. Razbito etnijo smo izročili na milost in nemilost surovemu potujčevanju znotraj sosednih držav, ter sistematični likvidaciji in brezobzirnemu obračunavanju, ki je bil na Balkanu vedno znan običajen pojav. Ker niti priložnost, ki se je leta 1991 ob razhodu leta 1918 združene skupnosti pojavila, nismo znali izkoristiti (v okviru zgoraj podanega razmisleka) in smo jo po nemarnem (ali morebiti načrtovano?) zapravili, se je bati, da lahko razmislek sklenem:

V tisoč in več letih obstoja “pod tujčevo peto” s(m)o Slovenci ustvarili zavidljiv nacionalni potencial, segli kot prepoznavna etnija v sam vrh evropske kulture, politike in družbenega življenja, pa smo potem z “rešitvijo” problemov v okviru Jugoslavije v slabem stoletju padli na dno. Zgodbo očitno finiširamo v istem stilu: Z vzpostavitvijo suveren države smo – če je soditi po trenutnem stanju – končno na tem, da fenomenalno “tisočletno zgodbo” definitvno končamo in izginemo.

PS: Kako skladno,soglasno in propulzivno bi bil rešen problem “pokrajin” / “lokalne samouprave”, ki se zagozden v abotne ideje nikakor ne more premakniti z mrtve točke, če bi odgovorni končno “opazili” zgodovinske slovenske SUVERENE dežele, in bi državo ustavno opredelili kot Zvezno republiko Slovenijo, ki jo sestavljajo samostojne dežele Primorska, Krajnska, Koroška, Štajerska, Prekmurje in glavno mesto Ljubljana, je pa že izven dometa uma, ki trenutno obvladuje Slovenijo.

Se povsem strinjam s tem, kar je v tem primeru napisal “DS.” Veliki “patrioti” in “borci za slovenstvo in Slovence” se “borijo” za Slovence tam, kjer ni nobene formalne osnove ali/in praktične, realne potrebe. Npr. za Slovence v hrvaškem delu Istre. Pravzaprav se niti ne borijo za njihove pravice ampak za “naše” (?) povečano ozemlje.
NIKOLI, poudarjam, NIKOLI pa se še niso oglasili v zvezi z vitalnimi problemi Slovencev v Italiji ali v Avstriji. Še več, ravno ekipa Podobnik et brothers je, npr., pred leti sredi Ljubljane (pri kopališču Ilirija ali bolje, nasproti poslovalnice Reiffeisen – zgolj naključje?) svečano postavljala božično smreko, ki jo je v Ljubljano osebno pripeljal pokojni Haider. Se še spomnite, kameradi?
Odpiranje SLO – HR meje preko standardov kot so v dispoziciji eksplicitno postavljeni v izreku Badinterjeve komisije (ta pa, mimogrede, NIKJER, kot to zmotno pravi ali manipulativno citira dr. Bučar, expressis verbis NE omenja SLO – HR meje) odpira Pandorino skrinjico italijanskemu iredentizmu, ki se že tako in tako povezuje v hrvaški Istri s tamkajšnjim koruptnim (pravnomočno obsojenim glede zadev zaselka Sv. Juraj, podatki so javno znani in dostopni) županom Ninom Jakovčićem. Vse to pod firmo “evroregije,” ki so jo skupno snovali desničar Haider (nepremičnine Hypo banke v HR Istri) in še kje na HR), liberalec Illy (revitalizacija Trsta kot sedeža evroregije) in provincialec – zerman Nino Ivan Jakovčić. Uradna Ljubljana na to še do danes ni našla pravega odgovora!
O čem pravzparav razmišljajo ti gospodje (zelo pogojno uporabljen termin) v memorandumskom zavodu? Ali sploh o čem razmišljajo?
O SLO do Kotoribe in do Dubrovnika morda? Zakaj pa ne? Saj smo vendar imeli Ilirske province s sedežom v Ljubljani, ki so zajemale velik del Dalmacije, vključno z Dubrovnikom, mar ne?
…in ko opravimo s Hrvaško prideta na vrsto italija , vsaj do Benetk in Avstrija, vsaj do Gradeca, če ne kar do Dunaja … Kdo se ne spomni Karantanije, oj bratje ….?
Število potrebnih nujnega zdravniškega pregleda pa se virozno povečuje …. V smislu zrele “državotvornosti,” ki si jo ta ekipa seveda zamišlja povsem po svoje in na njo glede izza zemljevidov iz 19.stoletja ter skozi očala 18.stoletja, so te ideje (npr. v tekstu anonimneža s psevdonimom “andlen”) vredne resne obravnave, intelektualnega sočutja ter politične distance.
PS Hamletovska dilema: Brezigarjeva ali Ziherl je tu verjetno nerazrešljiva in odveč.

In referendumsko vprašanje naj se glasi: Ali hočete v EU pred Turki ali za njimi?

kaj , a si nobeden ne upa (niti pod nadimkom) zapisati, da se je spoštovanemu “skisalo ali ga daje senilnost”. Bolj bebavega predloga in nekaterih (tudi s strani žensk?) abotnih komentarjev pa leta 2008 še nisem bral. Istrani in njihovi potomci na referendum? Pa to je moggoče šlo pri največji kraji vseh kraj v osamosvojitvi, ki sliši na ime denacionalizacija, kjer so potomci popolnoma zapufanih veleposestnikov in majhnih podjetnikov, namesto da bi plačevali do pravnukov dolgove (v času druge vojne so šli dolgovi v nebo) takratnih lastnikov, dobili nazaj neprecenljive vrednosti v obliki zemlje (!). RKC je bolje niti ne omenjati.
In sedaj tukaj “maloumne” gospe kličejo na “osamosvojitveno” vojno (ker vojna bi to bila, če bi bila stvar vsaj malo realna) za Istro do, kakopak malodane Dubrovnika.
Vsak poskus razmišljujočega komentarja tako abotnih predlogov (pa kakšno vezo ima ideaj leta 1918 na osemmilijardnem planetu leta 2009 v enotni državi EU?) je izguba vsake trohice časa vloženega v argumentacija zakaj je to bedasta norost tistega, ki iz svoje soteske v katero na Balkanu sonce ne posije, ne vidi nikoli čez hribček lastne senilonosti, v mednarodnih okvirih iracionalen.
pa zakaj take modele, ki imajo zaslužne penzione kratkomalo mediji ne ignorirajo? zakaj to ne počno z populističnimi politiki? Vsi ti so brez pojavljanja v medijih takoj izdahnili.
Sedaj pa v borbo – na juriš! zakaj že? Ah, za edino nasledstvo po rimskem imperiju,ker malo bolj nazaj ne bi bilo dobro – tam se že pojavi tisti člvoek iz Krapine (modernist neandertalca) – ta pa je hrvat in smo, če gremo tako nazaj, opleli še za svoj košček grunta.

zgodovino nikoli niso pisali ne posti in ne modreci. Tistim, ki jih je čas naplavil na površje smo davno po dogodku pripisali tudi kakšno od obeh omenjenih kvalitet (kakšnemu tudi obe?). ne me basat. zgodovina sama je posmeh trditvi, posmeh temu je tudi skroaj deset milijardni planet prenatrpanih modrecev in poetov?

@
Bučar je samo lepo podal kajlo vsem našim tako imenovanim strokovnjakom in tako imenovanim politikom in tako imenovanim diplomatom in tako imenovanim pravnikom in tako imenovanim poznavalcem mednarodnega prava.

Ob vsem svojem obvladovanju strokovnosti jim je uspelo pokazati predvsem to, da ned znajo ničesar drugega kot polniti svoje žepe.

Naj se torej ljudje, ki jih bo meja najbolj zadevala, odločijo sami.

Jaz sem pa zato da se v Kočevju in Mariboru, ah kaj Mariboru kar po celi Štajerski ljudlje izrečejo ali so Nemci ali Slovenci. Glasovati pa morajo tisti ki so pred 100 leti tam živeli oz. njihovi potomci. Ker pa je bila takrat Štajerska upravno malce večja in je zajemala se Štajermark pa naj se odločijo še tisti ki živijo v Avstriji….aja pa Prekmurje je bilo upravno pod Ogrsko …

Očitno je Bučar zjutraj pomešal tablete med sabo. France ne preveč ta modrih, če pa že vzemi v roke še mojo puško, jaz grem pa po letalsko dokler je še čas …