Do zdaj so bile gospodarsko uspešne tiste države, ki so imele prožne trge blaga in trge delovne sile. Visoka gospodarska rast je podjetjem omogočala hitro odpuščanje in zaposlovanje ljudi. Tudi plače so lahko hitro dvigovala in zniževala v skladu z gospodarskimi razmerami. Nove modele za rast so razvili ekonomisti akademiki, ki so prisegali na prožnost. Mednarodne organizacije so grajale države z rigidnim trgom blaga in trgom dela in od njih zahtevale “strukturne reforme”. Evropska komisija je bila očarana nad prožnostjo in ustvarila je lizbonsko strategijo, katere namen je bil preobraziti EU v prožno gospodarstvo. po zgledu ZDA, kot superiornem gospodarskem modelu, ki temelji na prožnosti, ugotavlja izvedenec bruseljskega inštituta CEPS Paul De Grauwe. Zdaj je vse bolj jasno, da prožnost sploh ni primerna za reševanje krize, ampak jo pomembno ovira.
Po izbruhu finančne krize ima svetovno gospodarstvo vse večje težave z dolžniško deflacijo. Prezadolžena gospodinjstva in podjetja (vključno z bankami) morajo prodajati premoženje. Zmanjševanje vrednosti premoženja povzroča probleme s solventnostjo drugje v sistemu. Podjetja so prisiljena odpuščati delavce in zniževati plače. Zaradi tega vse več gospodinjstev ne more več odplačevati svojih dolgov.
Dolg je fiskni znesek. Potrošnik mora odplačati enak znesek dolga, ne glede na to, za koliko se mu zmanjša njegovo premoženje, plača in drugi prihodki. Bolj, kot se znižajo, bolj se povečuje dolžniška deflacija in težje je gospodarstvo spraviti iz tega peklenskega vrtinca. Zaradi tega bo dolžniška deflacija bolj prizadela delavce v bolj prožnih gospodarstvih, kjer jih podjetja lahko brez težav odpustijo in jim znižujejo plače. Hitreje bodo prisiljeni prodati hiše in drugo premoženje in s tem spravili druge, vključno z bankami, v nevarnost, da bankrotirajo.
Paul De Grauwe razlaga, da gospodarstvo, ki se znajde v dolžniški deflaciji, potrebuje nekoga, ki preseka začarani krog. Togi pogoji, ki onemogočajo hitro zniževanje plač, toge pogodbe, ki onemogočajo hitro odpuščanje zaposlenih, in toge cene pomagajo, a z njimi deflacije dolga ni mogoče odpraviti. Zaustavi jo lahko le sistem socialne varnosti. Oblasti v državah z rigidnim sistemom so do zdaj morale poslušati očitke, da imajo preveč razkošne sisteme socialnega zavarovanja, da brezposlenim predolgo plačujejo nadomestilo. Ta togost zdaj postaja velika prednost. Zaposleni, ki bodo v rigidnih sistemih izgubili zaposlitev, bodo imeli višje nadomestilo za čas brezposelnost, zato bodo lahko vzdrževali potrošnjo in cene ne bodo strmoglavile.
“Kdo bo rekel, da so razmere za brezposelne v rigidnih državah res boljše, njihov proračunski primanjkljaj pa bo višji kot v državah s prožnim sistemom. Daleč od tega. Vlade prožnih držav bodo res porabile manj za nadomestila za brezposelnost, zaradi zmanjšanja gospodarske aktivnosti bodo imele tudi manj proračunskih prihodkov. Zaradi tega se utegne v prožnih gospodarstvih proračunski primanjkljaj bolj povečati,” ugotavlja Paul De Grauwe.
Tisti, ki odločajo o politiki, in analitiki so še vedno prepričani, da je prožnost boljša od togosti, zaradi tega bonitetne agencije še zmeraj dajejo boljše ocene ZDA in Veliki Britaniji pri zadolževanju države kot rigidnim državam Španiji, Italiji in Irski. Resnica je obratna, zdaj toge plače, zaposlenost in sistem socialne varnosti državam omogočajo, da se lažje spopadajo z rigidnimi dolgovi gospodinjstev in podjetij. “Danes bi te togosti morali ceniti,” je prepričan Paul De Grauwe.
Hm, v fleksibilnem gospodarstvu se bodo podjetja hitreje prilagodila novim razmeram in slej ko prej začela zaposlovati. Podjetja, ki se ne bodo mogla prilagoditi in bodo za vsako ceno ohranjale navidezno zaposlenost, se bodo finančno izčrpala in nimajo nobenih šans, da bi po koncu krize ostala konkurenčna.
Pot v pekel, tlakovana z dobrimi nameni.