Menda je zaradi t.i. ‘blejskega dogovora’ in sploh tega, kdo je (o reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško) kdaj kaj rekel in za kaj bil, zdaj izbruhnil notranjepolitični spor, iz hrbtov pa spet pogledali noži. Pred tednom ali dvema da je bila slovenska politika še ‘enotna’, zdaj pa da to ni več. Eh, kot je bila navidezno enotna, tako je zdaj pač navidezno sprta. Še vedno pa enotna v treh bistvenih točkah. Nihče, prvič, ne ve, kako naprej (ali nazaj), vsi, drugič, vsi mediacijo (za katero se je danes načelno odločila slovenska vlada) predstavljajo po svoje in nihče, tretjič, še vedno ne zna prepričljivo razložiti, zakaj je neposredni dostop na odprto morje pomembnejši od dobrih odnosov s Hrvaško (še tega, kaj je to, nihče ne zna opredeliti).
Tudi tega, zakaj bi bilo treba mejno vprašanje rešiti pred vstopom Hrvaške v EU, zelo verjetno ne bi znal nihče od ‘enotno nesoglasnih politikov’ utemeljiti drugače kot s tezo, da je ‘zdaj pač najugodnejši čas’, saj da lahko dobimo na svojo stran tudi Bruselj. Slednje je od včeraj še posebej zabavna teza, saj je peterica članic, ki za zdaj (do novega poročila haaškega tožilva) blokirajo Hrvaško v pravosodnem poglavju, dala jasno vedeti, da gre tukaj za stališče EU, da mora Hrvaška brezpogojno sodelovati s haaškim sodiščem za jugoslovanske zločine, medtem ko je Slovenija pa je prav s tega poglavja zadržek umaknila, kot da bi hotela poudariti, da se gre ‘proti Hrvaški’ lastno bitko.
Slovenska politika je torej v celotni zadevi kljub domnevnemu sporu oziroma nesoglasnim interpretacijam enotna v svoji nemoči in diletantizmu, s katerima je, kot je videti, v tednu dni pokopala že tako pičle možnosti za uspeh, ki bi jih vključitev evropske komisije kot mediatorja lahko prinesla. Gotovo veliko tega zaradi diplomatske diskretnosti ni znano, a je mogoče s precejšnjo gotovostjo domnevati, da bi doslej že morali izvedeti, ali vsaj kakšna od članic EU podpira in razume naše trdo stališče na ‘liniji 25. junija 1991′. Kolikor vem, nič takšnega ni bilo niti nakazano in ne glede na to, da tudi Zagreb ni dobil izrecne podpore za svoje prav tako zabetonirano stališče Gremo na mednarodno sodišče, ima vendarle na svoji strani ‘moralno prednost’ strani, ki se sodišču ne izogiba.
Bil bi komaj kaj presenečen, če bi hrvaška vlada v predvidenem roku v mediacijo vendarle privolila, saj s takšno potezo še ne bi ničesar ‘izgubila’ (in to še zdaleč ne bi bila nekakšna zmaga Ljubljane). Nasprotno, s stališča Zagreba bi bilo to pravzaprav modro, kajti ‘znotraj’ mediacije so v bistvu odprte vse možnosti. Dilema ali mediacija ali Haag je lažna. Mediacija se lahko konča tudi tako, da posredniki sprti strani prepričajo, naj gresta na mednarodno sodišče; v tem primeru bi mediacija pač ‘poskrbela’ za to, za kar mešani komisiji, ustanovljeni po Bledu, nista – posredovala bi pri izhodiščih, glede katerih se morata državi strinjati, preden gresta v Haag. Mediacija je – in tega iz tega ali onega razloga Janez Janša očitno ne razume ali noče upoštevati – politični akt, nekakšni pravni okvirji zanjo niso potrebni oziroma jih mediatorju ni mogoče vsiliti. Če bi Hrvaška mediacijo sprejela, ker bi ocenila, da je treba Bruslju pokazati ‘dobro voljo’, bi torej navzlic temu lahko vztrajala pri zase ugodnem načinu rešitve – sodišču – pod svojimi pogoji (brez načela pravičnosti, recimo). Posredniki bi pač po določenem času morali ugotoviti, da se državi niti z njuno pomočjo o tem, kako v Haag, ne moreta sporazumeti.
Na drugi strani bi se zaradi hrvaškega načelnega sprejetja mediacije zanesljivo povečal pritisk na Slovenijo, naj zdaj vendarle nemudoma umakne blokado hrvaških pogajanj. Ljubljana bi se v tem primeru znašla v položaju, ko bi večina EU s komisijo na čelu pričakovala umik, čeprav v zameno ne bi dobila zagotovil, zaradi katerih je blokado lani decembra sploh uvedla. Toliko bolj, kolikor je slovenska stran precej nespretno zadnji mesece poudarjala prav to: da Zagreb mora privoliti v mediacijo, če hoče nadaljevati z evropskimi pogajanji. Z drugimi besedami, slovenska politika bo nemara v še večjih težavah, če Zagreb mediacijo sprejme, kot bi bila, če jo zavrne, medtem ko je za Zagreb položaj nasproten. Nepoznavanje ali vsaj precenjevanje pomena mediacije se zna Ljubljani hudo maščevati: v domači javnosti ne bo mogla zadovoljiti prebujenih pričakovanj, zacementiranih še z neumnim sklepom državnega zbora, v evropski pa ne pomiriti prebujenih dvomov v svojo načelnost in verodostojnost.
Iz te nevarnosti (natančneje, pasti, ki si jo je s skupnimi močmi nastavila slovenska politika) vidim en sam izhod. S slovenske strani bi moral biti (tihi, ne čvekavo razglaševani!) cilj mediacije – če bo Zagreb vanjo privolil – formalna ‘zamrznitev spora’ za najmanj 25 let ob hkratnem formalnopravnem umiku vseh spornih dokumentov iz hrvaške evropske dokumentacije. Zagrebu bi torej za naslednjega četrt stoletja ali več ostala jurisdikcija nad ’spornimi ozemlji’ in polovico Piranskega zaliva (vendar bi to mednarodnopravno ostala ’sporna ozemlja in akvatorij’). Ljubljana pa na ta način dobi možnost umika, ne da bi ‘popustila’ in več kot zgolj verjetnost, da po petindvajsetih letih članstva Hrvaške v EU in njenem vstopu v schengensko območje v Sloveniji tistih nekaj veder vode in metrov zemlje na ‘liniji 25. junija 1991′ ne bo več zbujalo tolikšnih resentimentov.
...
Razlog za blokado ni hrvaško nasprotovanje mediaciji ampak sporni dokumenti. Če jih umaknejo, se umakne tudi blokada. Spet en, ki govori v stilu: “pustimo jim, samo da bo mir.” Točno po tej logiki se je v Jugoslaviji določila meja, češ saj nima veze kje je, itak je vse naše. In ko je razpadla, so to postale uradne meje med državami. Isto je pa sedaj. Saj bomo skupaj v EU, koga briga kje je meja. Kaj pa če EU enkrat ne bo več? Spet bo to postala uradna meja in nikogar ne bo brigalo kakšno je bilo stanje prej, kot danes nikogar ne briga kako se je v Jugoslaviji določila meja, to enostavno ni pomembno. En pijanec je pač potegnil črto in tako je še danes.
Vojko, tole vase:
Na drugi strani bi se zaradi hrvaškega načelnega sprejetja mediacije zanesljivo povečal pritisk na Slovenijo, naj zdaj vendarle nemudoma umakne blokado hrvaških pogajanj…
je brez osnove.
Tako na izi pa v EU nic ne gre, ce drzava ne da soglasja na dvig emarga, ga ni, nihce je ne more izsiliti in ne prisiliti.
Politicna resitev – mediacija -je v Bruslju v diplomatskih krogih najboljse videna in ocenjena in Pahorju tudi toplo priporocena, glede na poznavanje slovenskih stalisc.
Dragica, se strinjam. Države ne more nihče prisiliti in tega tudi nisem napisal; omenil sem povečanje pritiska. (Sicer pa, tudi državnega zbora nihče ne more v nič prisiliti, pa ga je.)
Se absolutno strinjam z Vojkotom. Sedanja združena pozicijsko – opozicijska jurišniška akcija za reševanje “zasedenih” ozemelj in voda je stupidna.
Prvič, na ta način ne bomo nujno prišli do rešitve, ki si jo želimo – to je dostop do odprtega morja in jurisdikcija nad več kot polovico Piranskega zaliva, pač pa bomo morali sprejeti ponujeno rešitev mediatorjev, ki je lahko kakršnakoli. Tudi napotitev v Haag ali Hamburg.
Drugič, že drugič po letu 1991 po nepotrebnem zafrkavamo hrvate (najprej s tem, ko smo hrvaškim varčevalcem zaplenili njihove devizne vloge v stari LB, zdaj pa jih s stupidnimi argumenti oviramo na poti v EU), kar bo do konca zastrupilo odnose med državama, predvsem na medosebni ravni.
In tretjič, politiki so iz steklenice izpustili nacionalističnega duha najslabšega kova in najnižje strasti. In ti primitivci nam bodo zdaj krotili zunanjo politiko, saj so uzurpirali parlament ter ljudsko izjavljanje.
Verjetno je prepozno za pot nazaj. No, morda bodo mediatorji bolj pametni od nas in bodo predlagali zamrznitev reševanja tega spora ali EU jurisdikcijo nad spornim zalivom.
Seveda obstajajo pritiski – a za njimi huda lobiranja in pridobivanje zaveznikov za svoja stalisca.
Ko je presednik EP-ja nazadnje sprejemal Sanaderja, ga je zgolj kot clan ljudske stranke, da so ostale informacije in dogovori na stiri oci skriti sirsi javnosti. na tiskovki se pac pove nekaj za javnost, aduti, s katerimi pa drzava lobira, ostanejo cimdlje prikriti.
Tudi zadnje navezovanje sanader – jansa je najverjetneje PP lobing, ki rusi slovenska vladna stalisca, saj znoraj EU-ja vse deluje na sistemu strank, ki se povezujejo in tu bi morala slovenska diplomacija jasno povedati, da se suvereno pozvizga na vse, kar skodi slovenskim interesom.
JJ si tako najverjetneje ponovno utira pot na morebitno oblast, ce bi padla Pahorjeva vlada, ki jo je treba zminirati, kolikor se da in tu mu lahko se kako pomaga evropski PP lobing. Ze dogovarjanje pred leti o incidentih ni bila nedolzna rec, ki je se zavita v meglo, …
Neverjetno mocna so prav strankarska evropska povezovanja in v ta bi se morala odlocneje vplesti slovenska diplomacija in politika, da ne bi klonila pod pritiski.
Slovensko javnost pa informirati, da slepomisenja niso zgolj naivna prohrvaska stalisca, ampak najverjetneje pretehtan boj za oblast.
Vojko, DZ se se kako da prisiliti in posiliti, ko morajo poslanci glasovati kot lutke in debili. Po diktatu.
Dokler bo stranka nad clovekom in mu ukazovala, kako naj glasuje, so poslanci zgolj prostituti.
Ko bodo lahko glasovali VSI po svoji vesti, ne glede na pripadnost stranki, lahko pricnemo govoriti o tem, da imamo demokraticni DZ.
Damijan,
mediacija ni represija ali vsiljenje resitev. Je politicni dogovor.
Glede na to, da je zaključek mediacije res lahko le “pojdite na sodišče v Haag”, in glede na to, da bo mediacija nekaj stala, se mi zdi povsem nesmiselna.
No, ampak dokler si Pahor sam kupuje svojo kavo…
@JPD, Matej, …
Zaključek medijacije ne more biti nič takšnega, v kar ena od strank ne bi privolila. Ravno to je bistvo medijacije, da stranki prideta do skupne točke z vzajemnim popuščanjem, pri tem pa jima pomaga medijator. Zato se s tem v zvezi govori o politični rešitvi, ker je za zbliževanje stališč mogoče uporabiti prav vse argumente oz. rešitve, tudi takšne, ki niso skladne z mednarodnim pravom oz. ga na novo kreirajo. Različno od tega je reševanje tega spora na podlagi mednarodnega prava pred kakšno od mednarodnopravnih inštitucij oz. sodišč. Tam bi se presojali pravni argumenti, ki so bolj na strani Hrvaške (sredinska razmejitvena črta, ni obale brez morja, …).
Rešitev je meja po sredi zaliva in hkratni neposreden dostop Slovenije do odprtega morja. Eno tehnično rešitev tega je dal sporazum Drnovšek-Račan. In to je to.
Damijanu nič ne paše.
a) Prejšnja politika glede Hrvaške ni bila ustrezna, ta je katastrofalna. Prav bi bilo, da nas bi Damijan seznanil, kakšna politika pa bi bi bila pravšnja, namreč da bi jo Hrvatje sprejeli in da bi mi dosegli svoje.
b) Hrvate baje neutemeljeno šikaniramo? Jaz vidim jedro spora v želji Hrvaške, da dominira nad Slovenijo. Želi postati regionalna velesila. Čudi me, da vam (vsem skupaj) ni jasno?
Zamrznitev ni slaba ideja, ker rešitev prelaga v čas, ko meje ne bodo imele takšnega populističnega potenciala kot ga imajo danes plus ponuja časten izhod za oba premierja, ki sta se zapeljala v enosmerno ulico populizma. Je pa to verjetno precej kontinentalen pogled na reševanje zapleta. Zanima me kako na vse skupaj gledajo ljudje, ki živijo ob meji, predvsem ribiči, ki bodo kolaterarna škoda situacije, ko bo nerešeno vprašanje razmejitve na morju še precej časa hvaležna municija za vsakega neodgovornega politika, ki so, kot kaže v večini. in slike hude krvi ribičev v zalivu, trganja mrež, grozečega bližanja policijskih čolnov bodo spet udarne teme ob 19h…
Druga opcija je sodišče. Zapravljati denar za mediacijo, ki bo pripeljala na sodišče je nepotrebno zapravljanje časa in denarja. Če imamo Slovenci ves čas polna usta pravne države in demokracije, se mi zdi nedopustno, da se sodnim potem izogibamo, še posebej s tako bebavimi argumenti. Šele, ko bo stanje na terenu zakoličeno, se bodo strasti pomirile…in ne glede na sodbo bodo ladje še naprej plule v Tržaški zaliv in luko Koper skozi italijanske mednarodne vode, kar nam po mednarodnem pomorskem pravu s svojim obstojem omogočajo takista sodišča. Verjetno pa je tudi gospodarska škoda funkcija pretečenega časa od leta 1991 do končne rešitve problema…
Žalostno, ampak nekaj je še bolj žalostno, trije famozni zaselki so po pisanju Mladine, ki navaja zgodovinska dejstva, praktično nesporno Hrvaška. http://www.mladina.si/tednik/2...../dragonja/
Tudi naša vojska na Trdinovem vrhu je nesporno na hrvaški strani, to je potrdil celo Kučan in bil deležen pravega pogroma s strani ljudstva. Mejni prehod na levi strani Mure je »požegnala« naša vlada.
In kaj si bo mediator in sodišče mislilo o taki državi, “popušili” bomo na celi črti.
Nekompetentnost ljubiteljev je dovoljena. Pri pooblaščencih, izvedencih in osebah z mandatom, pa se hec neha. Na žalost je zadnje čase tako, da ne veš več, kje so večji in kje je več amaterjev. Neizogibno se vsiljuje pomisel, da je med temi “amaterji” mnogo podtaknjenih in plačanih, saj drugače mediji ne bi mogli poročati o smešnicah, ki se jih gredo manipulatorji z one strani na račun “DEŽELE” in njenih državljanov. Podtikanja, laganje, norčevanje presegajo vsako mero.
Zelo pa me zanima, s kom in kakšno (kako “težko”) pogodbo imajo nekateri “naši” profesionalci, da niti tako prozornih manipulacij, kot je razglašanje neveljavnosti s strani dveh predsednikov vlad parafiranega sporazuma, odločno ne zavrnejo in pred javnostjo ne razkrijejo umazane igre. Da namreč ne bi vedeli, da je parafa na sporazumu dokaz, da so pogajanja končana in doseženi dogovor dokončen, je težko verjeti. Še manj sem pripravljen verjeti, da profesionalni diplomati in uredniki v medijih ne vedo, da je npr. sloviti in “hudo težki” Londonski memorandum o soglasju iz leta 1954, ki je razrešil zapletena vprašanja med Italijo in Jugoslavijo, tudi “samo” parafiran. In to niti ne s podpisi predsednikov vlad, marveč “le” s podpisi pooblaščencev! (Vladimir Velebit in Manlio Brosio).
Seveda mi je popolnoma vseeno za zagrebške purgarje, ko nas posmehljivo zmerjajo z “deželo” in se iz nas norčujejo. Nekaj drugega pa je, če se na naši strani delamo norca iz državnih reči, ali pa se delamo, kot da se je zgodovina pričela z nami. Če bi bilo tako (a na srečo ni!) bi se z nami tudi končala. In se bo, vsaj zgodovina države, če bomo še dolgo pustili, da z njo mešetarijo trgovci s flintami, manipulatorji, tujci in druga nesnaga.
Za kaj več pa na žalost tukaj ni prostora.
No, kakšne dokumente (o meji
) je pa RS predlozila EU v procesu priblizevanja?
Tisto je trenutna Schengenska meja in hkrati meja med RS in RH.
Predlog o zamrznitvi dogovarjanja, seveda ni neumen, nasprotno. Dvomim pa, da bi ga kdo iz naše vlade, kadarkoli predlagal, ali pri Hrvatih sprejel. Je lahko zgolj rezultat nekega zunanjega dogovora (s tretjo stranjo).
Tak predlog je torej lahko zgolj rezultat mediacije in to je ena od redkih rešitev, ki bi nam šla v danih okoliščinah v prid, saj bi dosegli “zmago” zamrznitev hrvaškega zakonodaje na tem področju. Menim, da bi v mediaciji to lahko spravili čez, če bi bili zelo enotni in znali prepričati mediatorje, da je to edini način deblokade. Ampak ali smo res tako močni? Z dneva v dan bolj dvomim v to…
Tudi se strinjam, da tako kot se stvari odvijajo, nas mediacija lahko pelje v Haag. Torej nam sploh ne pomaga, ampak škodi. Glede nato, da je to lahko sklep mediacije, je potrebno jasno povedati (v tihi diplomaciji), da je do konca dogovora v Haagu, potrebno zamrzniti vse hrvaške dokumente, ki vključujejo mejo. To je precej Pirova zmaga, ampak omogoča vsaj preživetje. Ali bo to zaustavilo referendumu si ne upam tvegati napovedi.
Druga pričakovanja glede mediacije, da bi le ta prisilila Hrvate v dogovor na 25. junij, kot ga mi vidimo, so nerealne. Noben mediator ne more od ene strani zahtevati, da v celoti poklekne. Vsak mora nekaj dobiti. Slovenija je praktično že vse izgubila, torej lahko dobri le nekaj boljše od drobtinic (začasne zamrznitve), nikakor pa tega, kar so nekatera pričakovanja v domačih političnih in javnih krogih.
Mediacija je tako lahko tudi precej dober trik Komisije in nasprotne strani, ki nam jemlje pogajalska izhodišča. Če bi želeli vztrajati na svojih “nacionalističnih pozicijah” (tako govorijo visoki predstavniki v EU, že čisto poluradno), potem bi morali vztrajati, pa pika. Vsako dogovarjanje pod silo pritiska, da Hrvaško Komisija in nekateri (tudi mi!) zares želijo v EU do 2012, in da Hrvaška dokaj modro drži linijo, nas odmika od sklepov državnega zbora… Torej bomo imeli dramo z referendumi.
Morda pa bi slovenska vlada res predlagala zamrznitev dogovora? To bi bil njen prispevek za deblokado in hitro vključitev HR v EU. Morda pa je vojkotov predlog res na meji genijalnosti?
Za potrebe priznanja novonastalih držav (izpolnitev pogoja “meje”) je EU uporabila arbitrarno pavšalno ugotovitev, da so “meje socialističnih republik” postale “meje držav”. Da so na ta način uredili zadevo skrajno poljubno in povsem neuporabno, dokazuje stanje – nič ni urejeno in nič ne velja. Po domače rečeno: Badinterjeva arbitraža je zradirana in je ni več na mizi. Kdor namerava problem (raz)rešiti, mora začeti znova in na novih – tokrat pravih – izhodiščih. Ponavadi razumni ljudje določijo razumna in relevantna izhodišča. Za poroko taka, za kšeft drugačna, za špetir v žlahti spet drugačna, v mednarodnem “poslovanju” pa seveda taka, kot so tam običajna. Mednje zagotovo ne sodi nič, kar se je kdo pogovarjal za šankom ali vpil na ulici. Državnopravno relevantna dejstva, dokumenti in argumenti, imajo zelo razločne in jasne značilnosti.