Za ogled slik v muzeju Prado ni treba več iti v Madrid, ogledati si jih je mogoče prek spleta. V spletni galeriji so na ogled brezplačno, sliko si je mogoče poljubno približati in pogledati vsak detajl posebej. Zdaj je na voljo približno 2000 del, postopno bodo shranili v bazo celotno kolekcijo. Štirinjast ključnih del muzeja Prado si je mogoče ogledati tudi prek Google Earth. Berlinski filharmoniki pa prek spleta ponujajo neposredni prenos svojih koncertov za 9,90 evra za koncert.
Miguel Zugaza, direktor muzeja Prado, je za ZDF povedal, da je treba umetnost približati ljudem, zaradi tega je nove tehnologije treba izkoristiti. Prav tako se ne boji, da se bo zaradi ponudbe na spletu zmanjšalo število obiskovalcev v Pradu, saj virtualni ogled ne more nadomesiti ogleda posamezne slike v živo, se pa možnost ogleda prek spleta in v živo dopolnjujeta. Sir Simon Rattle, umetniški vodja berlinskih filharmonikov, je prav tako prepričan, da jim bo spletni prenos zagotovil še več poslušalcev. Umetnost ni razkošje, na voljo mora biti vsakomur, enako kot voda in zrak.
V primeru BP je argument o demokratizaciji in dostopnosti larifari. Če bi šlo za to, bi bili spletni prenosi brezplačni. Gre le za drugačno, tako rekoč “geekovsko” obliko elitizma. Glede na razmerje kakovosti izkušnje pri poslušanju glasbe v živo in digitalno, je cena (z izjemo dražjih koncertov, z vstopnicami po 60 ali 80 €) še vedno previsoka. Gre, enako kot pri spletni prodaji glasbe v digitalni obliki, le za pokrivanje tržne niše. Pri spletni prodaji glasbe so sicer še absurdnejši primeri, ko lahko stane digitalni prenos enako ali le malo manj kot izdaja na fizičnem nosilcu, čeprav je kakovost, predvsem pa strošek distribucije neprimerljivo manjši. Povsem verjetno pa je, da se marsikdo potem raje odloči za obisk koncerta v živo, saj bo za svoj denar dobil več.