Še preden je izbruhnil njen stoti dan, je vlada Boruta Pahorja po javnomnenjski raziskavi Ninamedie dobila več negativnih kot pozitivnih ocen (kar se je vladi Janeza Janše posrečilo šele proti koncu tretjega leta mandata). Prejšnja vlada tega dosežka sama, brez ‘objektivne okoliščine’ inflacije, verjetno navzlic vsem prizadevanjem ne bi zmogla, najbrž pa tudi sedanja brez ‘zunanjega dejavnika’ gospodarske krize v očeh volivcev ne bi tako hitro potonila (čeprav tudi njenega truda v tej smeri ne gre zanemariti). Ima pa ta dosežek tudi svojo potencialno dobro plat.
Pahorjeva vlada je zdaj ‘onstran dobrega in zlega’. Za to, da bi volivcem (znova oziroma bolj) ugajala, nima kratkoročno s čim poskrbeti, torej se lahko mirno loti ‘nepriljubljenih ukrepov‘ in dolgoročnih reform. Energetska in okoljska ter znanstveno-raziskovalna in šolska politika vabijo, pravna država željno čaka na učinkovito pravosodje, tožilstvo in policijo, državna uprava na svojega Herakleja … Če naj je vlada nepriljubljena, naj je vsaj zaradi pomembnih in pametnih razlogov.
...
Če naj je vlada nepriljubljena, naj je vsaj zaradi pomembnih in pametnih razlogov. Točno tako! Pahor že na začetku napovedal, da se bo ta vlada morala sprejemati nepriljubljene ukrepe, a do sedaj so bili ti v glavnem nepotrebni – od Rupla dalje kar nekaj nerazumnih potez. Tako si je zapravil kredit že pred prvimi “nujnimi nepopopularnimi” ukrepi za blažitev krize. Ker ni prerok, mu tudi izjave o tem, kako se bodo šele dolgoročno njegove poteze izkazale za pravilne, ne moremo “kupiti”.