Bi ta članek brali od preberi več naprej, če bi bilo treba zanj plačati? Bi bili redni bralec te strani, če bi vam bili članki dostopni samo proti plačilu? OK, da ne bom pretenciozen – če razgledi.net nemara niso vaše najljubše informativno spletišče – pomislite na svojo sicer najljubšo spletni vir relevantnih informacij in priznajte sami sebi: Bi jo bral/a, če bi bili članki dostopni le proti plačilu? Hm, kaj pa tole: Bi brali razgledi.net ali se informirali (tudi) na drugih plačljivih spletnih straneh, če bi posamični članek stal, recimo, pet centov? Za en evro, kolikor, denimo, stane izvod Dela, bi jih dnevno lahko prebrali dvajset (in to na različnih straneh), toliko, kolikor jih v dnevnem časopisu verjetno ne preberete. Pa še nekaj: Bi jih plač(ev)ali, če bi bilo plačilo tako trotl-ziher kot obračun esemesov? Oziroma drugače: Je utvara pričakovati, da bi se dalo vsebino informativnih spletnih strani ‘prodajati’, ko pa je Apple dokazal, da se da navzlic brezplačnim torrentom še vedno prodajati glasbo?

Res je, bolj ali manj vse, kar spada v ‘običajno’ novinarsko produkcijo, je trenutno v spletu brezplačno, vsekakor več, tudi kakovostnih vsebin, kot jih ‘povprečni potrošnik’ informacij lahko dnevno ‘predela’ in več, kot jih potrebuje, če ga kakšna tema podrobneje zanima. Če kakšnega komentarja Wall Street Journala ali Financial Timesa ne dobi brezplačno takoj, ga lahko dobi z zakasnitvijo ali pa ‘nadomesti’ s približno enako tehtnimi v New York Timesu ali Economistu, Spieglu ali Handelsblattu … Mnogi redni bralci teh časnikov so medtem že pozabili, kako ti zgledajo v tiskani obliki, mnogi jih niso in morda ne bodo nikoli niti videli. Paradoksalno, a resnično – v reviji Time (no ja, na njeni spletni strani) pravi Walter Isaacson, med drugim bivši šef njenega deska: Časopisi niso še nikoli imeli toliko bralcev in še nikoli jih ni bralo toliko mladih ljudi kot danes, hkrati pa imajo vse manj kupcev.

The problem is that fewer of these consumers are paying. Instead, news organizations are merrily giving away their news. According to a Pew Research Center study, a tipping point occurred last year: more people in the U.S. got their news online for free than paid for it by buying newspapers and magazines. Who can blame them? Even an old print junkie like me has quit subscribing to the New York Times, because if it doesn’t see fit to charge for its content, I’d feel like a fool paying for it.
This is not a business model that makes sense. Perhaps it appeared to when Web advertising was booming and every half-sentient publisher could pretend to be among the clan who “got it” by chanting the mantra that the ad-supported Web was “the future.” But when Web advertising declined in the fourth quarter of 2008, free felt like the future of journalism only in the sense that a steep cliff is the future for a herd of lemmings.

Isaacson se ob dobesedno dnevnem umiranju ameriških časopisov, drastičnem klestenju stroškov in zmanjševanju novinarskih ekip sprašuje, ali lahko novinarstvo, ali lahko časopisna industrija – kot sinonim kakovostnih informacij, analize, refleksije in družbene samo-komunikacije – na eni sami “nogi”, oglasni, preživi. Še zlasti v časih krize, ko še ta edina preostala noga kleca. Prepričan je, da ne, a dodaja, da pravzaprav ne gre le za to. Plačljiva informacija pravzaprav na neviden način novinarstvu nalaga odgovornost do bralca in ‘povratno’ zagotavlja verodostojnost ter tako vzpostavlja tisto vez med producenti in potrošniki, brez katere ni kakovostnega medija.

Those who believe that all content should be free should reflect on who will open bureaus in Baghdad or be able to fly off as freelancers to report in Rwanda under such a system.
I say this not because I am “evil,” which is the description my daughter slings at those who want to charge for their Web content, music or apps. Instead, I say this because my daughter is very creative, and when she gets older, I want her to get paid for producing really neat stuff rather than come to me for money or decide that it makes more sense to be an investment banker.
I say this, too, because I love journalism. I think it is valuable and should be valued by its consumers. Charging for content forces discipline on journalists: they must produce things that people actually value. I suspect we will find that this necessity is actually liberating. The need to be valued by readers — serving them first and foremost rather than relying solely on advertising revenue — will allow the media once again to set their compass true to what journalism should always be about.

Robin Meyer-Lucht, nemški medijski svetovalec in samostojni novinar ob tem na Spieglovi spletni strani piše, da je zmotna predstava, da s plačilom časopisa bralec plača vsebino. Po njegovem mnenju plača samo velikanske stroške tiska in distribucije (približno 40 odstotkov cene), vsebino plačujejo oglasi. O tem bi se nemara dalo razpravljati (morda vsebino plačujejo bralci, distribucijo in tisk pa oglasi), a bolj pomembno je, da bralci utemeljeno pričakujejo (čeprav se morda poslovnega modela in strukture stroškov sploh ne zavedajo), da bodo časopisni založniki del prihrankov, ki jih prinaša splet, ‘privoščili’ njim. A dokler je ‘vse brezplačno’, pač nihče izmed njih ne bo hotel plačati niti centa – po tem sta najbolj rumena in najbolj kakovostna novinarska vsebina v spletu ‘enakopravni’, le da produkcija druge stane neprimerno več kot produkcija prve.

A kako z brezplačnih ‘nazaj’ v plačljive vsebine, kako spet do ‘druge noge’, brez katere kakovostno novinarstvo ne more preživeti? Problem plačevanja se zdi v določenem pogledu manj ekonomski in morda celo manj ‘družbeni’, kot je najbrž tehnološki. razgledi.net smo, denimo v zadnjih štirinajstih dneh dobili kar nekaj pripomb na način plačevanja ‘prostovoljne naročnine’, h kateri smo pozvali svoje bralce. – Položnica? Pih? Kako pa naj to na tej strani oceana plačam? A nimate pay-pala? – Na drugi strani je veliko ljudi, ki niti za ‘živo glavo’ številke svoje kreditne kartice ne bi zaupali nobeni ‘varni’ spletni strani in kriptirani povezavi (poleg tega pa vsi  ponudniki različnih plačilnih načinov pobirajo še večje provizije kot banke).

In s tem problemom si po tehnološki plati belijo glavo tudi neprimerljivo večji in pametnejši od nas. Meyer-Lucht pa v zvezi z drugima dvema vidikoma omenja sistem kalifornijskega start-upa Kachingle. Ta temelji na treh izhodiščih: ne plačujejo se posamezne vsebine, ampak ’sveženj’, bralec na podlagi dejansko prebranega sam določi, koliko plača posameznemu ‘ponudniku’ informacij, plača se ‘za nazaj’ oziroma prebrano, ne pa vnaprej. ‘V praksi’ naj bi to zgledalo tako: bralecv sistem vplača prostovoljno mesečno vsoto ‘naročnine’, sistem nadzoruje obisk na posameznih vanj vključenih informativnih straneh, konec meseca pa mu bralec sporoči, kako naj razdeli njegovo naročnino (če tega ne stori, jo sistem razdeli v skladu s svojo statistiko).

‘Naročnina’ je torej prostovoljna (kot na razgledi.net, vendar na več ponudnikov), zaradi česar zahteva ‘vzgojo’ oziroma ‘vzgojene’ uporabnike na obeh straneh, predvsem pa bi bila, imam občutek, potrebna ‘kritična masa’ večjih ponudnikov (kot je navsezadnje tudi iTunes zaživel šele, ko je imel v ponudbi dovolj veliko število privlačnih naslovov). Nespregledljiva potencialno pozitivna plat tega sistema pa je, da ne diskriminira ‘majhnih’ medijskih ponudnikov, ampak spodbuja raznolikost. ‘Alternativcev’ sam vstop v sistem ne stane nič, ‘na trgu’ pa imajo enakopravne možnosti, da s svojimi vsebinami zaslužijo.

A morda se bo prej kot Kachingle uveljavil kakšen ‘bralniški’ model zaračunavanja vsebine (a la Amazonov kindle), ki se zdi kot nalašč za velike založnike (in operaterje mobilne telefonije). Edino, kar se zdi gotovo pa je, da časopisna industrija zgolj s počeznim varčevanjem (predvsem na račun kakovosti vsebin) gospodarske krize, ki naravnost strmoglavlja oglasne prihodke (in to za dalj časa), ne bo preživela.