Obstaja veliko neskladje med prikazovanjem lepe slike v bankah in sočasnimi prizadevanji bank, da pridobijo davkoplačevalski denar od države. Da se to dogaja, je posledica treh stvari. Prva je možnost velikega moralnega hazarda. Pod to predpostavko je bančni sistem dejansko trden in s sklicevanjem na podobne težave v tujini jemlje davkoplačevalski denar kot rezervo, s katero bo udobno prebil krizne čase. Če je to res, se v bankah s podporo vlade in guvernerja dogaja lepo oškodovanje davkoplačevalskega premoženja. Druga možnost je, da se podcenjuje obseg dejanskih težav. Zaradi pomanjkljivega znanja tako v finančnem sistemu kot na nadzornih instancah je tudi to precej verjetno. Zadnja možnost je, da se s plemenitim namenom preprečevanja panike stanje zavestno prikazuje boljše, kot dejansko je. To opcijo je treba tudi nekoliko obdelati.
Podatki Banke Slovenije kažejo, da je slovenski bančni sistem kronično odvisen od tujih virov sredstev oziroma posojil. Bančniki vam povedo, da je refinaciranje na mednarodnih trgih njihov problem številka ena, medtem ko je aktiva zdrava. Denimo, da je to tako. Zato želijo, da jim država pomaga pri ohranjanju stabilnih virov sredstev. To je že omenjena pomoč, od katere davkoplačevalci nič nimamo, čeprav prevzemamo vse tveganje. Vendar po drugi strani guverner centralne banke v istem intervjuju, kjer zagotavlja trdnost našega bančnega sistema, opozarja tudi na velik problem velikega obsega posojil ter instrumentov za izmenjavo posojilnega tveganja v ZDA, ki lahko še dodatno zamajejo globalni finančni sistem. Če se to zgodi, potem je jasno, da bo prišlo do občutnega znižanja globalne posojilne aktivnosti, od katere je slovenski bančni sistem tako odvisen. Ali to hkrati ne pomeni, da obstaja verjetnost, da bo državno nadomeščanje virov sredstev naših bank, ki je zdaj videti samo kot kratkoročen instrument zaradi nezaupanja na finančnih trgih, dejansko moralo postati stalno? Da bo s tem stalno večji tudi javni dolg? Na težave v tujini se ni treba sklicevati zgolj za to, da bi impresionirali publiko. Treba je razumeti tudi njihove posledice. Kolaps globalne posojilne aktivnosti pomeni, da bo tudi doma treba vse prevrednotiti. Od nepremičnin, katerih cena še pred kratkim ni mogla pasti, do »zdravih« bančnih naložb.
Skratka, če davkoplačevalci že dajemo darila, zakaj ni zraven načrta nadomestitve tujih virov v bankah in prilagoditve na strani naložb? Brez tega bo problem odvisnosti od tujih virov ostal, tudi če globalni sistem ne kolapsira. Niti najmanjšega napora ne vlagajo, da bi nas prepričali o smiselnosti porabe našega denarja in da ne gre samo za navaden moralni hazard. Sadijo se rožice, ki so znak čiste arogance do davkoplačevalcev, z njo pa bo padla tudi podpora bodočim ukrepom, ki bodo potrebni, če rožice ovenijo.
Igor Masten, ekonomist, v Dnevniku
