Brez najmanjšega cinizma lahko rečemo, da sistem deluje tako, da samoreproducira uradnike in pravne rešitve, ki so čisti defekt – če se postavimo na strokovne osnove pedagoškega vodenja in pedagoškega dela. Ministrstvo med drugim vztraja pri nacionalnih preizkusih znanja, ki so samo slepo črevo nikoli strokovno utemeljenih odločitev. Prav bizarno je tudi imenovanje ravnateljev in vprašanje trajnega mandata, pri čemer so ministrstvo in vse paradržavne strukture zelo zainteresirane za svoj vpliv. Gre za prikrito in neprikrito delovanje omamljenih od potrebe po participaciji popolnoma banalne politične in personalne moči. Ob trideset let starem vzorcu imenovanja ravnatelja se v resnici ponavlja tudi enako star ali še starejši vzorec za delo učitelja in njegove obremenitve, ki je bil definiran v popolnoma drugačnih političnih in ekonomskih časih in drugačnih materialnih danostih za učiteljevo delo. Zato se sedanje vztrajanje Sviza pri pozicijah, ki so se izoblikovale na privilegijih zaposlenih, nadaljuje, kajti tudi ta ni naredil evolucijskega premika – v mlaki to traja zelo dolgo. Preprost pogled na delo učitelja pa pove, da bo pri teh zastarelih in škodljivih vzorcih in matricah potrebna temeljita reforma.
Učitelji na osnovni in srednji šoli so, preprosto rečeno, premalo z učenci oziroma dijaki. To je bistvo problema in njegova rešitev. In pri tem jih Sviz podpira. Ni boljšega humusa za reakcionarnost in okostenelost, kot so privilegiji in nevednost. In tudi za občutek, da si izkoriščan, da ti edini na svetu delaš, da nisi cenjen itd. V resnici pa si s svojimi učenci 20-krat po 45 ali manj minut na teden in 193 ali manj dni na leto! Čisto resen izračun. Za probleme, ki so pred nami, veliko premalo.
/…/
V kakšnem stanju je ministrstvo za šolstvo in šport in kaj počne? Vladajoča ustanova v šolskem sistemu je brez vizije. Postala je podministrstvo ministrstva za javno upravo, njegov sekretariat, brez avtonomnih, strokovnih pogledov na razvoj šolstva, na delo učiteljev in šol, brez argumentov. Velik proračun z majhnimi udi, ki v prisiljenih birokratskih opravilih (gibih) malo opravijo in malo premislijo. Ko bi lahko zaprlo (si upalo zapreti) vsaj Šolo za ravnatelje, če si ne upa niti zavodu za šolstvo povedati, da se strokovno pogreza v meglo in blef, da je živ fosil, zapečen v proračunskem jantarju, in ga odpraviti. Takoj. Ko bi povedalo Republiškemu izpitnemu centru, da niti za eno šolsko leto ne sestavi strokovno neoporečnih pol za testiranje znanja (pri koliko zaposlenih – 100 do 200?), in da je, seveda, paranoičen, shizofren, podoben Sovi in ne pedagoški instituciji, ter bi ga preprosto odpravilo. Niti to ne. Ko bi šolam zaupalo zaposlovanje v skladu z zakonom, ko bi svetom šol zaupalo imenovanje ravnateljev, ko bi učiteljem in Svizu povedalo, da je treba za plačo biti vsaj 40 ur na teden v službi in na delovnem mestu (in pri tem podprlo ravnatelje), da je temu treba dodati popoldanske konference in sestanke, in da učitelji nimajo počitnic vsaka dva meseca po en teden, da imajo lahko samo dopust, itd.
Potrebna sta akcija in pogum za nove osnove, za predrugačenje sistema, za avtonomnost stroke in učiteljev, za vizijo. Politika je lahko pri tem samo dekla, ki bo poribala tla in umila okna, služkinja, ki bo skuhala kavo, če ji bomo to zaupali – nič več.
Dušan Merc, ravnatelj OŠ Prule, v odprtem pismu ministru Igorju Lukšiču in tajniku Sviza Branimirju Štruklju (povzeto po Delu)
