Finančne ministre članic evroobmočja, ki so se sestali na rednem zasedanju evroskupine, ne skrbi več pritisk plač na konkurenčnost gospodarstva in prevelika rast plač zaposlenih. Zdaj so jih začela skrbeti množična odpuščanja zaposlenih. Predsednik evroskupine in predsednik luksemburške vlade Jean-Claude Juncker je delodajalce pozval, naj storijo vse, da bodo preprečili množično odpuščanje zaposlenih zaradi posledic gospodarske in finančne krize. Svetoval jim je, naj v čim večji meri uporabijo možnost skrajšanja delovnega časa in tako skušajo ohraniti čim več delovnih mest.
Pred letom dni finančni ministri evroobmočja nič niso hoteli slišati o kakršni koli finančni krizi, ki bi lahko prizadela evropsko gospodarstvo, čeprav so velike banke že objavljale bilance o velikih odpisih slabih naložb v strupene ameriške finančne produkte. Juncker je na podlagi razprav ministrov na evroskupini kljub tem odpisom in izgubam, ki jim ni bilo videti konca, odločno vztrajal, da je evropsko gospodarstvo trdno, da je precej drugačno od ameriškega, zato ga ni mogoče tako lahka ogroziti in pahniti v krizo.
Ministri so pred letom dni bili bolj kot zaskrbljeni navdušeni nad visoko gospodarsko rastjo v Evropi, pa nad “reformami na podlagi lizbonske strategije, ki so začele prinašati rezultate”. Skrbela jih je le inflacija, zato so od delodajalcev in oblasti v državah članicah terjali, naj brzdajo rast plač. Kajti, če bodo delavci preveč dobro plačani glede na svojo produktivnost, bodo več trošili, trgovci pa bodo dvigovali cene in nastal bo inflacijski začaran krog, so svarili.
Ko je ministre nato vendarle nekdo opozoril, da niso ravno prepričljivi, če se hvalijo, kako uspešno je gospodarstvo in kakšne dobičke imajo podjetja, hkrati pa vse več delavcev živi v revščini, ker njihove plače tej rasti, zlasti pa inflaciji, ne sledijo, so ugotovili, da imajo oblasti v državah članicah na voljo ukrepe za socialno pomoč. In Jean-Claude Juncker je po zasedanju evroskupine sporočil, da ne morejo zahtevati zniževanje plač delavcem, ki imajo slabe plače. Ost kritike pa je usmeril v tako imenovana zlata padala oziroma menedžerje bank, ki so kljub velikim izgubam, ki so jih s špekulantskimi posli ustvarili, prejemali nagrade in odpravnine v milijonskih zneskih.
To je ponavljal vse do septembra, ko je bankrotirala ameriška banka Lehman Brothers. Takrat so finančni ministri začeli razmišljati o svežnjih za reševanje bank, ker so ocenili, da v Evropi ne sme propasti nobena pomembnejša banka, ker bi to povzročilo gospodarsko krizo. Četudi nobena evropska banka (še) ni propadla, zdaj že nekaj časa govorijo o najhujši gospodarski krizi vseh časov. Nismo pa od finančnih ministrov pa tudi od evropske komisije slišali nobene utemeljitve, zakaj je trdno evropsko gospodarstvo z močno gospodarsko rastjo tako hitro klonilo.
Pred mesecem dni je bila Velika Britanija edina, ki je napovedala drugi sveženj ukrepov za reševanje bank. Finančni ministri iz drugih članic in evropska komisija so začeli govoriti, da bo potrebnih še več takšnih svežnjev. Slovenski finančni minister Franc Križanič je takrat ocenil, da nov sveženj najbrž ne bo potreben. Zdaj o tem ni več dvoma, češko predsedstvo svetu EU je za konec meseca sklicalo neformalno zasedanje voditeljev držav članic o reševanju krize – očitno ne morejo več čakati na marec, ko bo redno zasedanje evropskega sveta -, evropska komisija pa svari, da bo državam članicam začelo primanjkovati denarja za spodbude gospodarstvu.
Ker politiki še niso našli nikogar, ki bi jim lahko povedal, kako globoka bo kriza in kakšen je recept za njeno odpravo, je zaradi vse pogostejših protestov zaposlenih vse bolj aktualno vprašanje, katera država bo prva sledila Islandiji in ali bodo države bankrotirale kar po sistemu domin.
...
