Danes je bila na Radiu Slovenija 1 oddaja Intelekta na temo mobbinga. Gostje so bili: Tanja Urdih Lazar (Inštitut za MDPŠ), Mirjana Damej (psihiatrinja) in Bećir Kečanović (Komisija za preprečevanje korupcije).

Izpostavljenih je bilo nekaj tipičnih primerov mobbinga in načinov njihovega reševanja. Obstajajo celo primeri, ko so ljudje prisiljeni početi koruptivna dejanja in izsiljevanja, ker edino na ta način obdržijo službo. Navedene so bile značajske lastnosti žrtev in dejstvo, da mnogi mobbing precej prepozno spoznajo in ne vedo kam se obrniti, da so posledice lahko resna obolenja in zmanjšana produktivnost…

http://www.rtvslo.si/podcasts/.....0_1003.mp3
http://tvslo.si/predvajaj/kako......58949418/

ŠE O MOBINGU NA SODIŠČU, KJER PA UPORABLJA S SVOJO NEODLOČNOSTJO IN POČASNOSTJO UVEDBE SLUŽBENEGA NADZORA MINISTER ZALAR NEVERJETNO DRUGAČNA MERILA KOT NPR. OB DOMNEVNO NEZAKONITEM SLEDENJU KLICEM NA ISTEM SODIŠČU-

V zvezi z “zaklenitvijo moje pisarne ” z dne 8.1.2010-Varnostnik je dobil navodila sekretarke sodišča, naj me v poslovne prostore sodišča ne pusti, kar mi je ta dan zjutraj z obžalovanjem in zelo vljudno tudi povedal. Sekretarka sodišča je najverjetneje ravnala zvezi s tem v nasprotju s svolimi pooblastili, ker menim, da ona ni oseba, ki je pooblaščena na sodišču za urejanje kadrovskih zadev, do mene se je preko tega, kar je sporočala varnostniku, obnašala poniževalno, ne vem, kako so si tudi ona in njeni izbrali dan 8.1.2010-Če bi se naj štelo, da mi je delovno razmerje prenehalo dne 7.1.2009, potem bi moral biti zadnji delovni dan 6.1.2010, na ta dan bi morala vodja od mene zahtevati primopredajo, pa tega ni storila, Na dan 8.1.2010 mi potemtakem v tem primeru ni bil nihče iz sodišča upravičen dajati navodil, naj karkoli storim, vendar pa sekretarka ravno to je storila, ker je zahtevala, naj opravim primopredajo kar s sodnim osebjem (strojepisko in vpisničarko), kar nikakor ni pravilno, tisti dan pa za primopredajo nikakor ni bil pravi. Šlo je za očitno prekoračitev sekretarkinih pooblastil. Ker sem imela 7.1.2010 nemoten dostop do delovnega mesta, sem upravičeno sklepala, da sodišče spoštuje določbo 3.odst.85 čl. ZDR, po kateri mi delovno razmerje ne preneha do pravnomočnosti sklepa o predlogu za zadržanje učinka prenehanja pogodbe o zaposlitvi, vendar sodišče tega ni storilo. S svojo “reakcijo” z dne 8.1.2010, ki pa v bistvu še traja, je povzročilo tudi, da nisem mogla dobiti iz pisarne niti svojih stvari. Če se to zdi komu normalno postopanje vodilnih s sodišča, zlasti še sekretarke do uslužbenke, ki je delala na sodišču 17 let in to brez očitkov o kvaliteti dela, le da v bistveno večjem obsegu, kot bi bilo treba- prosim………..Koliko trpi zaradi takih intrig delo sodišča, vodstva sodišča seveda ne skrbi. Ne vem, kaj še minister Zalar čaka, da lahko sekretarka sodišča še vedno vleče plačo iz proračuna…., on pa se sklicuje, da še čaka na poročilo,…

V postopku odpovedi mi ni bil varovan vsaj 3-dnevni rok za pripravo zagovora, ki ga predvideva 83.čl.ZDR. Vabilo na zaslišanje sem prejela dne 22.9.2009, zaslišanje pa naj bi bilo 24.9.2009. V elektronskem sporočilu vodstvu sodišča z dne 23.9.2009 sem zapisisala, da se zaslišanja ne bom udeležila, ker imam celo dopoldne delo z vnaprej vabljenimi strankami, kar je seveda moč šteti kot opravičilo, res pa je, da sem v nadaljevanju zgolj še pripomnila, da ne gre za nobeno kršitev delovnih obvez, kar pa nikakor nimogoče šteti kot moj zagovor, ampak zgolj “opozorilo” delodajalcu, naj se neha ukvarjati s postopkom proti meni za nič….Sodišče mi tega, da sem imela na dan zaslišanja “zakaj nočem na obisk k njihovemu specialistu medicine dela in športa” neodložljive delovne obveze nikakor ni moglo oprostiti….Sledila je odpoved…Kaj je vodstvu sodišča pomembno in kaj nepomembno, je postalo še bolj očitno…

Dokazno breme, da naj bi jaz storila resno kršitev delovnih obvez, zaradi katere ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega procesa, je seveda v smislu ZDR na strani delodajalca, slednji pa tega niti slučajno ni uspel in tudi ne bo mogel dokazati. Če sem lahko uspešno in v veliko večjem obsegu kot je potrebno opravljala svoje delo pri delodajalcu 17 let, pa nisem bila doslej še na nobenem preventivnem zdravniškem pregledu, potem res z ničemer delodajalec ne more dokazati, da tudi vnaprej ne bi bilo tako. Prav nasprotno-resne motnje delovnega procesa je povzročilo ravno takšno prepovedano dejanje delodajalca, ki pa je že hudo v javnosti škodovalo ugledu delodajalca, v bodoče bo pa ta škoda, ki jo bo utrpel delodajalec še bistveno večja, če bom morala z zadevo tudi pred evropske institucije (v Luxemburg in Strasbourg).

Navedena odpoved KI IZPADE DOBESEDNO KOT BI SE SODIŠČE NORČEVALO IZ MOJE HUDE OSEBNE TRAGEDIJE ZARADI SLOVENSKIH ZDRAVNIKOV pomeni tudi hudo stopnjo mobinga proti meni, kar seveda je huda kršitev zakona s strani delodajalca-(sodišče). Delavec vendar ni brezoseben predmet, ( kot sem bila jaz za vpletene v konkretno odpoved pogodbe) , za katerega pa je predsednik sodišča-Andrej Baraga potrdil celo tudi javno za POP TV, da je delal za sodišče dobro., Iz istega TV prispevka (objavljen je bil na POP TV dne 5.1.2010) je tudi moč razbrati iz izjav strokovnjakov s področja delovnega prava in varstva pri delu, sicer očitna v zakonih zapisana dejstva, da ni nobene zakonske ovire, da bi zadevni zdravniški pregled opravila v tujini, pa četudi na lastne stroške. Bistvo takšnega pregleda vendar je, da delavec pridobi zdravniško spričevalo o delovni sposobnosti oz. nesposobnosti, ne pa da se zadovolji potreba delodajalca, da nekoga nekam pošlje.

Barbara! K sreči jih niti ni malo, ki so se postavili meni v bran. Poštenih in dobrih ljudi je včasih več, kot si človek misli. A peščica onih drugih, zlobnežev, spletkarjev, da ne uporabim še kakšnih drugih izrazov, ima ponavadi neverjetno moč. Najbolj pa sem hvaležna medijem, da so začeli objavljati zadevo takšno, kot je. Prej sem bila poldrugo desetletje v medijski blokadi groze. Kaj je počelo z menoj sodišče ravno zaradi tega, je srhljivka.Upam, da bodo mediji nastopili v prihodnje še bolj ažurno in tekoče kot so to začeli ob moji odpovedi službe ter da bodo v večjem obsegu poročali o mojem primeru, čakam pa tudi na trenutek, ko bodo mediji upali objaviti krivice, ki jih je slovenski pravosodni sistem storil moji hčerki v situacijah, kjer do konfliktov sploh ne bi smelo priti, a jih je izzvala celo sama država in ji načrtno povzročila poleg ostale tudi veliko premoženjsko škodo. Če ne bi bilo vpletenih na prepovedan način prav od vrha, državne institucije ne bi upale delovati s tako očitno devianco od splošnih pravnih standardov. To, kar so mi storili slovenski zdravniki, je resda še najlažje primerjati z dejanji njihovih nacističnih kolegov v taboriščih med drugo svetovno vojno.

Pa nazaj k odpovedi zaradi zdravnikov-nekdo m je zadnjič rekel”Kaj so nori, hvalijo te, da delaš dobro, potem te pa zaradi česa takega odpustijo, in to tebe, ki si toliko prestala zaradi zdravnikov…! Drugi pa spet:” Ne, niso nori, samo pokvarjeni so strašno, za pozapret pa nič druga!…”

Barbara! Glede zdravnikv je bilo tako: Obe z otrokom sva bili pri porodu zlorabljeni za prepovedan medicinski eksperiment. Šlo je za izrazito disproporcijo med medenico in otrokovo glavo, kot otrok sem bila namreč rahitična in iz tega razloga moja medenica za konkretni porod pač ni bila ravno ustrezna. Narejen bi moral biti carski rez, vendar pa je zdravnica, ki jo je osebje ravno zato, da bi mi bil narejen carski rez, odklonila carski rez rekoč specializantu, da bo videl tak redek tip poroda. Če ne bi tega izrecno rekla specializantu, bi še mogoče bilo govoriti o hudi malomarnosti, pa četudi bi se zgodilo isto, tako pa je stopnja krivde brez dvoma višja-govoriti je treba najmanj o eventualnem naklepu. Celotna ekipa je ob tem pokazala očitno nestrinjanje z njo, izrecno je bila tudi s strani ekipe opozorjena na disproporcijo, ona pa je vztrajala iz navedenega razloga pri svojem. Otrok je potem porod s prekrižanjem lobanjskih kosti za 1,5 cm na vso srečo preživel brez posledic (kar je čudež), jaz pa sem utrpela zelo hude raztrganine muskulature in živčevja v medenici. Po naročilu iste zdravnice mi je potem takšno zelo hudo in nevarno poškodbo oskrbel kar specializant, čeprav bi moralo to storiti več izkušenih specialistov, med drugim tudi nevrokirurg. Specializant pa je potrgano potem zašil dokaj na hitro tako, da je prišlo pri tem do vpetja več pomembnih živcev po desni strani medeničnega dna, muskulatura pa je bila tudi zašita na vse mogoče načine, razen pravilnega seveda. Bolečine, zares hude so po približno petih tednih sicer bistveno pojenjale, a sledilo je drugo naravnost strahotno: hromenje v medenici in nogah je postajalo vse bolj očitno in intenzivno, odmrtega v medenici je bilo vedno več, nepravilno oskrbljena poškodba živčevja in muskulature pa se je odražala z vedno huišim vezanjem in vlečenjem okrog desnega stegna in na več mestih podesnem predelu medenice, kot bi imela pripete sponke na teh mestih in zategnjeno vrvico okrog desnega stegna, vedno bolj očitna je postajala inkontinenca. Bilo je samo še vprašanje časa, koliko me še loči do popolne ohromelosti (invalidskega vozička ) in do popolne inkontinence…razen v primeru uspešne in zelo nujne operacije…Naši zdravniki mi pomoči kljub mojim prošnjam in izjemni toleranci niso nudili, so se pa začeli namesto tega ukvarjati s pravnimi aspekti zadeve, v strahotnih mukah (in ob majhnem otroku doma seveda) sem morala po nujno pomoč k tujim zdravnikom. Nemški in avstrijski zdravniki me sicer operirati niso mogli, ker je šlo za preveč kompleksen in zahteven poseg, so mi pa svetovali, kje bi me pa lahko operirali. In res sem bila aprila 1995 operirana na sloviti kliniki John Hopkins Hospital v Baltimoru v ZDA, kjer so me res izkušeni specialisti (glavno je bilo pri tem delo nevrokirurga) rešili pred strahotnim trpljenjem, ki ga je prinašalo nepravilno zašito živčevje in muskulatura, rešili so me pa seveda tudi pred invalidskim vozičkem in inkontinenco. Zaradi operacije sem ostala v ZDA 1 mesec.Medenico so mi rekonstruirali, kot je bilo pač možno glede na pozen stadij poškodbe. Ohromelost je začela postajati manj intenzivna kot pred operacijo, vendar pa se kolikor toliko normalna senzibiliteta v določene predele nog ni nikoli več vrnila, v medenici je prav tako ostalo veliko mrtvega med živim. Nevrokirurg, ki me je operiral in je bil tudi sam izjemno vesel, da mu je ta res zahteven poseg uspel, me je tudi vprašal, če bom s tem lahko živela. Rekla sem mu: “Moram, ko pa imam vendar otroka…” In ko sem se vrnila iz ZDA, sem zdravnike iz Kliničnega centra spet še prosila za njihovo pomoč, pa spet ni bilo nič. Od takrat naprej pa je “NE”, slovenskim specialistom z moje strani, zlasti pa še Kliničnemu centru.

Res je več kot sramota za slovensko zdravstvo, še hujša sramota pa je za slovenski pravosodni sistem, kaj je vsa ta leta počel z menoj…Težko je opisati vsa njihova naravnost ostudna izsiljevanja, naj vendar kazenske postopke proti zdravnikom pustim pri miru…No, saj ne, da bi po njihovem morala ostati kar praznih rok…Klinični center naj mi nekaj plača, kaj in kako se je zgodilo, ni važno-to je bilo vodilo tistih, ki so imeli vpliv na moje delovno okolje, “saj sem vendar njihova…ne človek, ampak lastnina…človek bi bila, če bi slepo upoštevala njihove ukaze…in to bi, če delam na sodišču, morala razumeti”… Primer Nekrep se odvija po nekih dostojnih pravnih standardih, vsaj kar se dela pravosodja tiče,čeprav resda z nekoliko počasnim tempom-res želim iz dna duše njegovim staršem, da bodo dosegli na sodišču zanj pravično zadoščenje. Res pa je, da Nekrepovi niso (vsaj da bi jaz vedela ne) ali niso bili zaposleni na sodišču…Mene, pa ne le mene, ampak tudi mojo družino, zlasti še sedaj 16 letno hčerko, pa slovenski sodni sistem (beri: sodniki, za sodišče samo mi je zelo hudo, da ima v vlogi sodnikov takšne ljudi) dobesedno izigrava-vse očitno trdne dokaze, ki sem si jih priborila sama, dobesedno izničuje, če primerjam z zadevo Nekrep-kot bi pokojnega Bora krivili zato, ker je zbolel in potreboval zdravnike.Menim, da je vzrok za hladnost slovenske javnosti v tem, ker je pri meni preveč vpletenih od vrha, pa tudi delo uradnih institucij v mojem primeru je tako sramotno, da si nekateri na vse kriplje prizadevajo, da zadeve ne bi prišle v javnost.Če le moreš, Barbara, priporoči zadevo kateremukoli novinarju, zelo ti bom hvaležna. Prepričana sem, da se bo moj primer začel odvijati tako, kot se mora, ko bom z njim tudi jaz v osrednjih dnevnoinformativnih oddajah.

Zakaj minister Zalar
še vedno ni storil tega, kar bi moral po 67-čl. Zakona o sodiščih glede službenega nadzora? In kdo vpliva na delo sodišča v konkretnem delovnem sporu, ki tako očitno krši zakone ob odločanju o začasnih odredbah, da je že kar srhljivo. Npr, sodnica je v zavrnitvi predloga za začasno odredbo zapisala, da naj ne bi bila izkazana verjetnost za uspeh v delovnem sporu z moje strani, ker sem podala z elektronsko vlogo z dne 23.9.2009 (ki jo je mogoče šteti samo kot opravičilo) menda tudi svoj zagovor, ko sem dodala še, da tako ne gre za kršitev nobenih delovnih obvez. Kje je tu pravna država, prosim? Da bi lahko takšno elektronsko sporočilo delodajalec (ali kateri koli drugi državni organ) štel kot vlogo, torej kot zagovor, bi moralo biti elektronsko sporočilo digitalno podpisano (kar pa seveda ni bilo), niti ni bilo v navedenem elektronskem sporočilu pripisa, naj se šteje navedeno sporočilo kot pisna vloga, zaradi česar je takšno sporočilo povsem brez veljave v dokaznem postopku. Odpovedala pa se pravici do zagovora tudi nisem. Povrhu tega pa je potrebno o zagovoru delavca narediti zapisnik, ki ga mora delavec tudi podpisati (in to lastnoročno). Dejstvo, da mi ni bil varovan v postopku odpovedi najmanj 3 dnevni rok za pripravo zagovora, sodišče (prve in druge stopnje)seveda zavestno ignorira čeprav gre za zelo hudo kršitev zakona s strani delodajalca in čeprav na drugi strani sodišče ugotavlja, da mi navedeni rok res ni bil varovan. Torej, sodišče priznava, da mi je bil s strani delodajalca med odpovedjo kršen zakon, vendar pa da to “ni nič” prav tako zavestno ignorira sodišče druge nezakonite aspekte odpovedi, ki jih ne bi spet ponavljala. Višje delovno in socialno sodišče sicer priznava, da gre za okoliščine, o katerih bo sodišče odločalo ob obravnavanju samega delovnega spora, vendar pa je očitno , da konkretnega sodnega postopka ne vodi pravna stroka, ampak nek nepošten vpliv iz ozadja, ki hoče na vsak način izsiliti legalizacijo te več kot očitno nezakonite odpovedi.

MOBING-KAKRŠNEGA SVET NE POMNI-ŽRTEV JE OTROK ZAPOSLENEGA

Posebna, indirektna žrtev mobinga zaradi moje službe na sodišču je moja sedaj 16 letna hči-v situacijah, ki se sploh ne bi smele zgoditi, a ker so se, seveda povsem brez naše (zlasti še pa njene ) krivde, je tudi ona potrebovala sodno varstvo- Obravnavana je bila in je kot predmet brez vsakršnih pravic. Njeno nesporno pripadajoče ji je bilo s strani sodišča protipravno odtujeno, da ne uporabim domačnostnega izraza za takšna dejanja. Listinsko smo zanjo dokazali, da je zaradi nezakonitega dela občine utrpela premoženjsko škodo-Vrhovno sodišče ji je v očitnem nasprotju z materialnimi predpisi zavrnilo z revizijo njen tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode…pred leti, ko je bilo moč to premoženjsko škodo še preprečiti, tega pred slovenskimi uradnimi institucujami ni bilo moč doseči, ker “Ustavno sodišče v tem primeru načel pravne države ne more upoštevati….”….vsaj tako je Ustavno sodišče zapisalo v svoji odločbi…in to celo 2X….!!! Vsak nadaljnji komentar o tem, za kako hudo indirektno obliko mobinga nanjo (in direktno name) gre, je seveda odveč…to pa še ni vse…ko ji je pri njenih šestih letih starosti zagrozila z denarno kaznijo in pri njenih sedmih letih izrekla denarno kazen gradbena inšpekcija, ji niti jaz niti Odvetniška družba Čeferin, ki je bila najeta za ta primer, ni mogla pomagati , in to vse do Ustavnega sodišča,tako da hči še danes ni bila rehabilitirana-(mimogrede, po slovenskih zakonih drugače oseba mlajša od 14 let ne more biti kaznovana za kaznivo dejanje ali prekršek).

Barbara!

Sama sem diplomirana pravnica s pravosodnim izpitom-tudi Čeferini dobro vedo, da 6 ali sedemletni otrok ne more biti kaznovan s strani države, pa če bi storil karkoli (moja hči seveda ni storila nič)-hočem samo povedati, v kakšni degradaciji, pod kakšnim mobingom živi naša družina. Seveda so se tako kot jaz tudi oni znali pritožiti, pa več kot utemeljena pritožba ni zalegla. Ampak te strukture v pravosodju, ki so “peljale” te sramotne postopke, davkoplačevalci seveda še vedno vzdržujemo na njihovih pozicijah. Vse skupaj je obupna oblika mobinga, ki jo je sodišče (ali pa center, ki zelo dobro obvladuje tudi sodišče)ves čas izvajalo nad mojo družino. Ne samo moralno, tudi ogromno premoženjsko škodo so nam doslej že povzročili. Najbolj učinkovito sredstvo proti tako očitnih zlorabah sodnih oblasti so seveda mediji, ki pa so bili v tem primeru vseskozi pogreznkjeni v tišino. Kljub temu, da sem jih neštetokrat prosila, naj zadevo objavijo…

Ampak tudi v Sloveniji se to mora spremeniti in žrtve rehabilitirati!

Saj sem tudi jaz razumela tako, Barbara, čeprav je mogoče moj komentar učinkoval drugače. Intenzivno že tudi dolgo delam na tem, pa ne da bi hotela Sloveniji kaj slabega. Svet pač mora zvedeti za moje, naše in podobne stvari, da bodo pri nas doseženi premiki v pravo smer.