Bil je tiho in lepo urejen, je sinoči v 24ur na PopTV za predsednika vlade Boruta Pahorja dejal ‘javni’ sindikalist Doro Hvalica, moj kolega pa je imel s seboj termovko, da ne bi pili kave na njegov račun. Hvaličev kolega Janez Posedi, vodja pogajalcev sindikatov javnega sektorja, pa je po včerajšnjem prvem sestanku z vladnimi pogajalci pod vodstvom pristojne ministrice Irme Pavlinič Krebs dejal, da bo njihov predlog gotovo bliže ničli kot pa (vladnim) 130 milijonom (prihrankov za proračun) in da je njegovo osebno stališče, da manjka le še poziv h krvodajalski akciji za državo. Vladni predstavniki in sindikalisti so tako označili ‘drevesa’ oziroma pogajalska izhodišča za pogajanja, ki naj bi se po vladnih željah končala do sredine februarja, po izjavah sindikalistov pa bi se bilo umestno vprašati, katerega leta. Vlada si še enega počepa (po januarskem) v soočanju z državnimi uslužbenci preprosto ne more privoščiti tudi zaradi ‘širših vzgojnih učinkov’, sindikalisti imajo na drugi strani za seboj ne povsem neutemeljeno nejevoljno ‘bazo’; država, pravi ministrica Krebsova, potrebuje prihranke takoj, sindikalne žrtve maastrichtskih meril in enotnega tarifnega sistema jih vidijo v patrijah in drugih javnih naročilih. Za analizo, razmislek, razpravo in predvsem ukrepe, ki bi merili na ’strukturo in število’ javnih uslužbencev spet enkrat ne bo ne časa ne volje.
Legenda pravi, da je, kakšnih deset let bo tega, novi šef ene največjih svetovnih tiskovnih agencij ob prevzemu funkcije dejal: Spraznite mi enajsto nadstropje! In so menda ga. Ministri oziroma vlade do proračunskih prihrankov na takšen način v ‘običajnih’ okoliščinah kajpak ne morejo, toda grožnja z njimi, torej z odpuščanji, bi morala biti vsaj enako realna, kot je na drugi strani grožnja javnih sindikatov s stavko. Brez ‘ravnotežja strahu’ je vlada v podrejenem položaju, dovzetna za pritiske in skrajnem primeru izsiljevanje. Če naj bi bila ta opcija realna, pa še ni treba, da vlada z njo grozi odkrito, kot to s stavko počnejo sindikalisti.
Od decembra je vlada glede plač javnih uslužbencev skoraj vse, kar se je dalo storiti narobe, tudi storila. Nekateri ministri oziroma ministrice so obljubljali spoštovanje predvidenega voznega reda ‘usklajevanja’ in poviševanja plač po enotnem plačnem sistemu, drugi, med njimi tudi premier, so nakazovali možnost ‘izstopa’ oziroma izločitve posameznih kategorij. Pojavile so se različne številke o skupni ‘ceni’ enotnega plačnega sistema za proračun, tudi do dvakrat višje od tistih, ki jih je objavila še prejšnja vlada. Potem je vlada prvi krog ‘uskladitve’ plač predala brez boja. Ob tem in že prej je bilo slišati premiersko in ministrsko mrmranje o odpuščanjih tudi v javnem sektorju, na drugi strani pa je generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl v zavrnitev očitkov o političnem kadrovanju dejal, da je v svojem kabinetu ‘nasledil’ uradnike, za katere je po mesecu dni ugotovil, da nič ne delajo, on pa tudi ne ve, kaj bi jim lahko dal delati. Pred predvideno septembrsko uskladitvijo je nato vlada napovedala pogajanja; po takratnih uradnih podatkih je šlo za januarsko uskladitev približno 60 milijonov evrov, zdaj je govora o 75. Še preden je bila ta uskladitev izplačana, po nekako dveh, treh tednih, je vlada ugotovila, da tako ne bo šlo in da bo treba rast proračunske postavke javne plače ustaviti. Nekje sredi tega procesa vladnega cikcakanja pa se je oglasilo še ustavno sodišče in sodnikom – pričakovano – priznalo ‘plačno’ enakopravnost z drugimi vejami oblasti.
Če vladni predstavniki o odpuščanju in o tem, da obstajajo uradniki, ki nimajo česa početi, ne bi govorili kar tako ali iz napačnih pobud, bi pa na drugi strani imeli ves čas jasno in enako stališče glede plačnega sistema, usklajevanja in javnofinančne vzdržnosti, bi bila njihova pozicija v pogajanjih s sindikati veliko bolj trdna. Ob tem je kot ne posebej posrečena šala ob tem včerajšnjem prologu v pogajanja s sindikalisti zgledala tiskovna konferenca vrha slovenske vojske, ki še vedno kupuje oborožitev za patrije (ki jih še ni dobila), medtem ko je Branimir Štrukelj predlagal vladi, naj se odpove tudi patrijam samim. Ker je razlogov za slednje – ne le proračunskih – dovolj (in so dovolj razvpiti, zato mi jih tukaj ni treba ponavljati) in ker vem, da nekateri ministri že nekaj časa šepetajo, da bodo odpoved zloglasne pogodbe predlagali, napeto pričakujem, ali je vlada na pogajalsko mizo s sindikati javnega sektorja pripravljena vreči četrt milijarde evrov ‘domovinskega oborožitvenega prihranka’.
Rad bi v tem primeru videl sindikaliste, ki bi si še upali groziti s stavko. (Pa tudi, obrambna ministrica Ljubica Jelušič, tiste natovske zaveznike, ki bi si v teh gospodarskih razmerah, ob de facto razveljavljenih maastrichtskih merilih in potencialno ogroženem evru, drznili zarenčati kaj o spoštovanju zavez.)
A ni bilo rečeno, da bo ta vlada morala biti iznajdljiva?
...
