Medtem ko vlada obljublja ukrepe za boljše črpanje evropskega denarja, je morda dobro omeniti, da Slovenci prijavijo na razpise evropske komisije vedno več projektov, a večina prijav ni uspešnih. Več bi jih lahko bilo uspešnih, če bi jih znali pravilno pripraviti. Dr. Boris Cizelj, predsednik upravnega odbora Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja v Bruslju (SGRZ – SBRA), razlaga, da ni dovolj, recimo, biti dober kemik, ampak mora projekt biti napisan tako, da prepriča ocenjevalce na evropski komisiji, da bo prek njega uresničena politika, ki jo komisija opredeli v svojih dokumentih, kot so bela knjiga, zelena knjiga in podobno. Evropska unija je pripravljena podpreti širjenje dobrih praks, tudi uvajanje novih proizvodov in storitev, a projekt mora biti ustrezno napisan in vključevati ukrepe in partnerje, ki zagotavljajo izvajanje njene politike.
Evropska komisija ima po Cizljevih besedah zelo usposobljene ocenjevalce projektov, zato se zelo redko zgodi, da bi dober projekt zavrnili oziroma slabega odobrili. V Sloveniji je, kakor ugotavlja, še zmeraj problem, da institucije in podjetja projekt najprej oddajo, pa potem iščejo ljudi, ki bi na evropski komisiji lobirali zanje. To je povsem napačno, celo škodljivo je lahko, saj je po oddaji projekta treba ocenjevalcem na komisiji prepustiti, da opravijo svoje delo. Pred oddajo prijave je treba najti ljudi, ki dodatno pojasnijo, kaj je glavni cilj komisije, kakšne projekte dejansko želi dobiti, čemu daje poudarek, kakšne partnerje v projektu si želi in podobno.
Na razpisih, ki jih je komisija objavila na podlagi sedmega okvirnega programa za znanost in raziskave (FP 7), so njeni ocenjevalici v letu 2007 izbrali le 12 odstotkov projektov, ki so jih prijavili kandidati iz Slovenije. To pomeni, da so bili slovenski kandidati manj uspešni kot recimo Srbi. Povprečna uspešnost je v EU bila 19 odstotkov, v najbolj uspešnih članicah pa 25 odstotkov, razlaga Cizelj. Konkurenca med projekti na razpisih, ki jih objavlja evropska komisija, je vse hujša, zaradi tega je vse bolj odločilno, kdo ima pred oddajo projekta ustrezne informacije in izkušnje pri pripravi projektov. Pomembno se je pred prijavo na razpis pozanimati, katere stroške je z evropskim denarjem sploh dovoljeno pokriti, znati pravilno določiti proračun za projekt, vedeti je treba, kdo je za konkreten razpis sploh ustrezen partner, katere pogoje mora izpolnjevati. Precej zamudno in zahtevno zna biti tudi iskanje partnerjev za konzorcije. Slovenski predstavniki v konzorcijih večinoma nastopajo kot partnerji, le redki so vodilni partnerji, kar prinaša več denarja.
Pa tudi denarja ni mogoče dobiti zelo hitro. Postopki do podpisa pogodbe lahko trajajo tudi leto dni, na denar pa je treba včasih čakati tudi pol leta od zaključka projekta. Denar ni edini motiv za sodelovanje v evropskih projektih, pomembno je tudi vključevanje v različne mreže, ki lahko pripeljejo do poslovnega sodelovanja, pravi dr. Boris Cizelj.
Evropska komisija na podlagi komunitarnih programov, kot so FP7, CIP, Interreg, vseživljenjsko učenje, Life+, Tempus IV, mladina objavlja razpise za razdelitev denarja za projekte z različnih področij (varovanje okolja, energija, transport, izobraževanje in usposabljanje, mladi, razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije, raziskave, inovacije…). Daleč največ denarja ima komisija na voljo za projekte v okviru programa FP7 – za obdobje od leta 2007 do 2013 ga je 50 milijard evrov.
Razpise za pridobitev denarja iz proračuna EU za regionalni razvoj – Slovenija ima v obdobju od leta 2007 do 2013 na voljo 4,2 milijarde evrov – objavljajo države članice. Tudi za te razpise veljajo evropska pravila za pridobitev denarja in evropska komisija preveri, ali je bil ustrezno uporabljen. Pri komunitarnih programih enako kot pri programih za regionalni razvoj kandidati ne smejo pozabiti za lasten delež denarja, evropski proračun namreč le redko pokrije vse stroške projekta.
...
Za izpolnjevanje potrebnih obrazcev za prijavo projektov za “Bruselj” je potrebno znanje in veščina; niso vsi za vse. Ker gre večinoma za “šimel”, ustaljen način in podobne obrazce se sprašujem, kako je mogoče, da pri vseh teh številnih “agencijah” v RS še ni prišlo do odločitve, da bi šla vsa projektna dokumentacija – vloge za projekte skozi to agencijo. V samo vsebino projekta naj se ne bi spuščala, bi pa naredila kontrolo, ali je v prijavi projekta upoštevana razpisna dokumentacija in ali so obrazci pravilno izpolnjeni ter ali so pravilno predvidena lastna finančna sredstva. Zdaj pa vsak po svoje odkriva Ameriko in toplo vodo; da je izkupiček tako majhen, so torej krivi tudi napačno izpolnjeni obrazci! Ena od primernih agencij naj po odredbi vlade prevzame to nalogo čimprej! Vodi naj tudi evidenco o realizacijah projektov oziroma o pomanjkljivostih v prijavah in jih sproti odpravlja.
“Več denarja iz bruslja, ali kako pripraviti prepričljiv projekt”
Zelo hitro človek pade na limanice. Ali smo se kdaj vprašali, od kod pa je ta strašen denar iz bruslja? Od kod EU takšna bogata malha? To je denar državljanov EU, pobran z davki, tudi državljanov RS, saj je Slovenija neto plačnica. Torej gre za prenašanje istega denarja iz ene vreče v drugo, vmes pa potuje po ovinkih evropske in slovenske administracije. Zelo vprašljiv sistem. Pravilo uspešnega gospodarjenja je: investiraj doma! Čeprav je morda vodilo EU dobronamerno – približati stanje infrastrukture in standard državljanov EU – ju čimbolj uravnotežiti – le tako bo skupnost kot celota napredovala – je morda izkoristek, če se zamislimo nad vso to silno administriranje – premajhen. No, tudi administracija je zaposlena in plačuje davek na dohodek … A kaj storiti, da bi bilo drugače, to je vprašanje. Dovolj je, da se zavemo, da je ta denar iz bruslja denar državljanov UE in da ni “potegnjen iz nosa”; na koncu je račun izstavljen meni in tebi in bo še našim potomcem.
@Anika
se strinjam s komentarjem glede vira EU sredstev. Žal smo mi pri tem vlečenju denarja iz skupne EU malhe nazaj v SLO precej nespretni in si poleg EU pravil, življenje kompliciramo še z dodatnimi svojimi pravili. In tista ideja o agenciji sploh ni slaba, čeprav zaenkrat verjetno težko izvedljiva, ker tudi ljudje na agencijah 7 FP, CIP poznajo relativno slabo, itd. o kakšnem pretiranem lobiranju v EK s strani SLO državnih uslužbencev pa najbrž tudi ni računati. In zdaj res bolj vsak zase odkriva toplo vodo kako uspešno nastopati v komunitarnih programih. Tule smo res precej nerodni…Vsekakor pa se mi zdi primerno ministrstvo, ki naj bi nudilo pomoč MVZT, v povezavi z ostalimi ministrstvi, ki ima nenazadnje tudi sektor za mednarodno sodelovanje, ki nudi info tudi za Eureko, ki ji je SLO lani predsedovala. Glede na to, da je MVZT v fazi reorganizacije bi morda lahko razmislili o vašem predlogu, da bi le-to meso postalo…
in nujno zagotovgiti potrebna sredstva za sofinanciranje. teh ni
Tudi meni se zdi kleč v sofinanciranju in zagotavljanju “financial capability”.
Če bi bil problem res (samo) v izpolnjevanju prijav, bi nekaj verjetno pomagala baza ponudnikov svetovalnih storitev.
http://www.svlr.gov.si/fileadm.....12009_.pdf