Vzemite lahek (light) jogurt, sir, mleko, sok, kosmiče za zajtrk in druge izdelke, ker ne redijo, v oglasih priporočajo proizvajalci živil. V organizaciji Foodwatch so preverili, koliko je v tem resnice. Čeprav živila, ki jih prodajajo z oznako, da so lahka, vsebujejo manj sladkorja ali maščob kot običajna živila, veliko krat ni res, da so zdrava ali manj kalorična. Po britanskem sistemu označevanja živil po sistemu semaforja – z rdečo, kar je nezdravo, z rumeno, kar je še sprejemljivo, in z zeleno, kar je zdravo, – bi veliko izdelkov z oznako lahko živilo imelo rdeče vsaj eno polje, veliko krat pa tudi dve.
V Foodwatch so preverili 13 živil in za 11 ali 85 odstotkov ugotovili, da bi morala imeti rdečo oznako bodisi zaradi prevelike vsebnosti maščob, nasičenih maščobnih kislin, sladkorja ali soli. Za namaz Teewurst light, ki ga prodaja Aldi (mati od Hoferja), recimo ugotavljajo, da bi moral imeti kar tri rdeča polja (za maščobe, nasičene maščobne kisline in sol), kečap Heinz Curry bi moral imeti dve rdeči polji (za sladkor in sol), margarina lätta extra fit prav tako dve (za maščobe in nasičene maščobne kisline). Kosmiči Flakes Special K, ki vsebujejo le 1,5 odstotka maščob, imajo hkrati za polovico več sladkorja kot običajni kosmiči istega proizvajalca – na 100 gramov vsebujejo kar 17 gramov sladkorja, a proizvajalec jih kljub temu oglašuje kot “alternativo brez diete za vsak dan”. Preveč sladkorja običajno vsebujejo tudi lahko jogurti (recimo activia, ki jo oglašujejo tudi v Sloveniji) in sladoledi.
Nasploh lahka živila veliko krat vsebujejo veliko več sladkorja ali soli kot običajni izdelki, nekateri tudi enkrat več, ugotavlja Foodwatch. Potrošnike zato opozarja, da jim oznaka lahko živilo ne zagotavlja, da je res zdravo in ga lahko brez skrbi uživajo. Ta oznaka je pogosto zavajajoča. Če proizvajalec zmanjša količino maščob, ki živilu dajo okus, mora to nadomestiti z drugimi dodatki, recimo doda več soli.
V EU je v procesu sprejemanja predlog sprememb za označevanje živil v EU. V njem evropska komisija, ki je predlog pripravila, označevanja po sistemu semaforja ne predvideva, zahtevajo pa ga nekateri poslanci evropskega parlamenta. Odločno mu nasprotujejo živilska podjetja in vztrajajo pri navedbi priporočljive dnevne količine. Te so običajno tako nizke, da bi potrošnik smel recimo pojesti le pol pice, ki jo zamrznjeno prinese iz trgovine. V Foodwatch menijo, da bi potrošniki morali od politikov zahtevati uvedbo sisetema semaforja, kajti le tako bodo lahko na enostaven način ugotovili, ali je živilo z manj maščobami res zdravo ali pa je dejansko “sladkorna bomba”.
Oznako lahko živilo, light in podobno smejo imeti živila, ki vsebujejo vsaj 30 odstotkov manj maščob ali sladkorja kot običajni izdelki. Proizvajalec mora na embalažo jasno napisati, ali živilo vsebuje manj sladkorja ali manj maščob. Oznako, da so nizko ali manj kalorična, pa smejo imeti tista živila, ki imajo vsaj 30 odstotkov manjšo kalorično vrednost od običajnih. Proizvajalec mora na embalaži še navesti, zakaj je živilo manj kalorično. V evropski zvezi potrošnikov (Beuc) pravijo, da morajo biti oznake enostavne, ker imajo potrošniki za nakup v trgovini v povprečju le pol ure časa.
...
Pri teh predlogih manjka še en, verjetno najbolj pomemben podatek: količina trans maščobnih kislin. Prav nič nam ne pomaga, če je izdelek po vseh ostalih kazalcih zdrav in nizkokaloričen, transmaščobna kislina pa nam bo po nekaj letih povzročila raka, infarkt, zamašitev žil itd. Do sedaj sem podatek o trans maščobnih kislinah pri slovenskih proizvajalcih opazila samo na nekaterih Medexovih izdelkih.