Nizozemka Neelie Kroes, ki je od leta 2004 podjetja, ki so zlorabila prevladujoč položaj na trgu skupno oglobila za 8,2 milijarde evrov, kar je več kot še enkrat toliko, kot je glob izrekel njen predhodnik Mario Monti, v novem mandatu evropske komisije ne bo več mogla biti komisarka za konkurenčnost. Pa ne zato, ker ne bi hotela biti, poroča avstrijski Presse. Generalni direktor generalnega direktorata za konkurenčnost bo v skladu s pravili komisije o kroženju najvišjih uradnikov s 1. novembrom letos postal Nizozemec Alexander Italianer, od leta 2004 pa v evropski komisiji velja nenapisano pravilo, da komisar ne sme biti iz iste države, kot je njegov generalni direktor.
Kroesova je brez zadržkov uvedla postopek proti Shellu, ThyssenKruppu, Siemensu, E.onu. Najbolj odmeven pa je bil postopek proti računalniškemu gigantu Microsoftu. Ko se je Microsoft v jeseni 2007 zavezal, da bo izpolnil zahteve evropske komisije, je razložila, da se je o tem z njegovim odvetnikom začela pogovarjati v eni od majhnih gostiln na Nizozemskem. “Seveda nisem izbrala znane restavracije nekje v nekem velikem mestu, kjer bi informacija o srečanju takoj prišla v javnost,” je dejala. Odmevne so bile tudi preiskave v nemških energetskih gigantih, ki jih je zalotila pri kartelnem dogovarjanju. V E.onu so leta 2006 med preiskavo celo prelomili pečat na vratih, s katerim so preiskovalci komisije zavarovali dokazno gradivo. To mu ni pomagalo, saj je njegovo vodstvo odločni komisarki pred letom dni ponudilo poravnavo. Obljubilo ji je, da bo E.on prodal 10 tisoč kilometrov visokonapetostnega elektroenergetskega prenosnega omrežja in več elektrarn.
Lani v jeseni je Kroesova najprej za rekordnih 1,38 milijarde evrov oglobila kartel proizvajalcev stekel za avtomobile – ni je ustavilo, da je Jean-Louis Beffa, predsednik družbe Saint-Gobain, njen prijatelj -, nato so inšpektorji odšli v farmacevtska podjetja, tudi v Krko, kjer so iskali dokaze, ali proizvajalci originalnih zdravil res z nedovoljenimi ukrepi ovirajo proizvajalce cenejših generičnih zdravil. Nanjo so konec lanskega leta najbolj pritiskali politiki. Francoska finančna ministrica Christine Lagarde in nemški finančni minister Peer Steinbrück sta ji očitala, da preveč zavlačuje pri odobravanju shem za reševanje bank, ker postopke vodi preveč birokratsko. Na lanskem decembrskem zasedanju sveta za ekonomske in monetarne zadeve se jima je pridružilo še nekaj ministrov, zato je s stisnjenimi zobmi morala nekoliko popustiti in v enem dnevu odobriti francosko in nemško shemo.
Ko ji predsedniki uprav rečejo, da niso vedeli za kartel, se začne smejati, je povedala za Economist. Ker je bila Neelie Kroes pred prihodom na evropsko komisijo članica poslovodstva okrog 20 nadnacionalk in lokalnih družb, zelo dobro ve, s kakšnimi zvijačami je mogoče zlorabljati prevladujoč položaj na trgu.
Bosses say it is unfair to make firms and shareholders pay for the sins of a few rogue salespeople, but Ms Kroes has little time for such arguments. “They say ‘But I didn’t know of any cartel’, and I am starting to laugh,” she says. Several chief executives, she says, have told her that after being fined, they told junior managers to clean things up or else.
