Doslej najhujša plinska kriza je mimo, da bi bila Evropa in z njo Slovenija na izbruh naslednje pripravljena kaj bistveno bolje, pa ni verjetno. Čeprav se je v zadnjem mesecu dni veliko govorilo o Južnem toku in nekaj manj o Nabuccu, načrtovanih plinovodih za izogib ukrajinski tranzitni poti oziroma preveliki odvisnosti od Rusije, o obeh projektih vemo le nekaj malega več, a ne tudi tega, kdaj bi se njuna gradnja sploh lahko začela. Glede Slovenije in njenega sodelovanja pri Južnem toku je gospodarski minister Matej Lahovnik po obisku šefa Gazproma Alekseja Millerja v Sloveniji nedavno dejal, da ‘niso določene vstopne točke plinovoda v Sloveniji, ni izdelana študija investicijskih možnosti za ta projekt, niso podpisane dolgoročne pogodbe za zagotavljanje količine plina, prav tako pa ni znana količina plina, ki bi tekla čez Slovenijo’; vsekakor pa za Slovenijo manjšinski delež v projektu po ministrovih besedah ni sprejemljiv.
O Nabuccu vemo s slovenskega stališča še manj, pa tudi z evropskega je videti alternativni plinovod še močno v povojih. Češka kot predsedujoča EU ima Nabucco med prednostnimi nalogami, predsedujoči češki premier Mirek Topolanek pa je zaradi ravnodušnosti (in političnih pomislekov) nekaterih velikih članic do Nabucca že odkrito nejevoljen. Po torkovem budimpeštanskem ‘vrhu’ držav, ki sodelujejo pri Nabuccu, so si sodelujoči sicer dajali poguma, da so z njim projekt spravili iz zastoja in da bo postal proces, toda navzlic vsesplošnemu priseganju na infrastrukturne naložbe (tudi kot enemu izmed načinov oživljanja gospodarstva) bo trajalo še vsaj nekaj mesecev, preden bo jasno, ali ima novi plinovod iz Kaspijskega bazena preko Turčije do Avstrije res kaj možnosti za uresničitev.
z dovoljenjem Graphic News
...
