Potem, ko sta vlada in še posebej prometni minister Patrick Vlačič konec lanskega leta tako lahkomiselno zapravila možnost za podražitev letošnjih cestninskih nalepk (po uradni razlagi ni bilo dovolj časa za potrebne zakonske spremembe), se zdaj izteka rok posebni medresorski vladni skupini (ustanovljeni oziroma imenovani na seji vlade 10. decembra lani). Ta mora do 31. januarja namreč oddati ‘predlog za financiranje avtocestnih in cestnih programov ter cestninjenje’, na podlagi katerega se bo, kot je bilo ob ustanovitvi skupine uradno pojasnjeno, Ljubljana med drugim pogovarjala z Brusljem o problemu diskriminacije tranzitnih uporabnikov slovenskih avtocest (po domače – o nekajdnevnih vinjetah). A nemara nič manjša težava od nepotrebnega spora z evropsko komisijo (zaradi katerega so zamrznjena evropska sredstva za nekatere odseke) je vprašanje vzdržnosti financiranja avtocestnega programa, kajti razmere na finančnih trgih so se v minulih dveh mesecih še poslabšale.
Takole je na poslansko vprašanje glede cestnin in financiranja Darsa včeraj odgovoril minister Vlačič.
Cestninski prihodki iz tako imenovanega klasičnega cestninskega sistema, daljinskega, ki smo ga imeli prej, so v zadnjih letih naraščali predvsem zaradi odvisnosti do odpiranja novih kilometrov, torej v povezavi z odpiranjem novih avtocestnih krakov in tudi v odvisnosti do naraščanja osebnega in tovornega prometa. V navedenem obdobju so prihodki iz naslova cestninjenja v povprečju rasli za 12 % na leto. V absolutnem znesku so v tem obdobju iz pobranih 111 milijonov v letu 2003 po tem klasičnem sistemu narasli na 175 milijonov v letu 2007. Predvsem zaradi cestninskega sistema, ki je na določenih delih omrežja omogočal brezplačno vožnjo oziroma izogibanje plačilu cestnine, je Dars uspel cestnini zgolj približno 70 %. S 1. 7. 2008 je Dars pričel cestniniti osebna vozila s pomočjo vinjet. V prodaji so bile polletne vinjete z veljavnostjo 6 mesecev in v prvih 6 mesecih je bilo prodanih 2 milijona 362 tisoč 996 kosov vinjet, pri čemer je bila prodaja v mesecu juliju okoli 50 % vse prodaje, v avgustu 30 %, preostanek pa je odpadel na mesece do konca leta. Skupaj s tovornimi vozili smo zbrali leta 2008 207 milijonov evrov.
Treba je poudariti naslednje. Iz naslova vinjet je bil v letu 2008 zabeležen denarni priliv v višini 68 milijonov evrov. Dars je leta 2007 v istem obdobju pobral 66 milijonov evrov (govorim o R-1 in R-2). /…/ Leta 2007 /je/ bilo od osebnega prometa 98,9 milijonov, leta 2008 pa 117 milijonov. /…/ Naj samo omenim, da so bile projekcije, ki so bile prijavljene, pripravljene pri prodaji vinjet, da bo prodano preko 3 milijone vinjet. Prodano jih je bilo precej, precej manj. /…/ Nesporno je pa, da s trenutnim cestninskim sistemom ni mogoče generirati dovolj velikih finančnih virov, da bi servisirali že nastale dolgove Darsa. To je bil tisti alarm, ki je mene prav posebej opozoril, da je treba nekaj bistveno spremeniti. Naslednji problem, ki so ga prinesle vinjete je, da je evropska komisija v zvezi z uvedbo vinjet 2. 10. 2008 naslovila na Slovenijo uradni opomin in nam očitajo kršitev 12. člena pogodbe evropskih skupnosti, ki prepoveduje diskriminacijo glede na državljanstvo. Zaradi uvedbe postopka pred evropsko komisijo se je nadaljevalo z naslednjim negativnim efektom vinjetnega sistema. Namreč evropska komisija je zadržala sredstva za odsek Slivnica, Draženci. Brez sprejete odločbe sofinanciranja avtocestnega odseka Slivnica, Draženci, brez tega odseka, je ogroženo še dodatnih 88 milijonov iz kohezijskega sklada.
Zanimivo bo videti, koliko se bodo izračuni in predlogi vladne medresorske skupine (v sestavi dr. Tomaž Vidic, generalni direktor direktorata za ceste, ministrstvo za promet, mag. Alenka Bratušek, generalna direktorica diirektorata za proračun, ministrstvo za finance, Marjeta Petrač, vodja sektorja za nadzor cen v direktoratu za notranji trg, ministrstvo za gospodarstvo, dr. Žan Jan Oplotnik, namestnik predsednika uprave, Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d.d., mag. Boštjan Vasle, direktor Urada RS za makroekonomske analize in razvoj) razlikovali od neuradnih ocen Žana Jana Oplotnika, ki je še pred lansko uvedbo vinjet – in pred izbruhom finančne krize (!) – menil, da enoletna cestninska nalepka za Dars ne bo vzdržna, če bo cenejša kot 150 evrov. Oktobra lani pa povedal, da bi uvedba nekajdnevnih nalepk ob nespremenjeni ceni enoletnih razvrednotila ves ‘švicarski model’ vinjetnega sistema.
...
Ministrove reakcije na cestninjenje so izredno ohlapne in za poslušalca izredno lahka za ušesa. Kot, da bi poslušal Boruta Pahorja – samo rekonciliacija in potiho, potiho. Komisar EU Antonio Tajani je prede tednom in nekaj dnevi komentiral, da biRS morala imeti tedenske vinjete za 5 evrov. Cestnina za 100 km med Trstom in Benetkami je 9.80 evra. Nekako nisem mogel zaslediti ministrovega odgovora evropskemu komisarju – zaslediti je bilo le izjavo, da je dal EU vedeti, da je to neke vrste interna zadeva RS.
Izjav za satelitsko cestninjenje še tudi ni zaslediti, vsaj ne detaljnih.
Se je pa minister razgovoril in povedal neverjetno veliko o letališču Portorož, enem od 3 medanrodnih letališč v RS – in najbolj marginalnem poleg tega. Moj komentar ministru je pač sledeč:
Letališče Portorož je eno najmanjših komercijalnih letališč in tudi tretje mednarodno letališče v Sloveniji.
Konec letališke steze, ki je dolga 1200 metrov in široka 30 metrov je samo kakšnih 100 do 250 metrov oddaljena od državne meje z sosednjo Hrvaško. Na zahodnem delu pa je do centra letovišča Portorož oddaljeno samo slabih 6 kilometrov, že dokaj preje pa se prične urbanizirano področje Lucije. Na južni strani pa letališče meji na soline, ki so mednarodno priznan biser (UNESCO World Heritage List).
Minister za promet Patrick Vlačič dobesedno poriva rast in nadaljni razvoj tega miniaturnega letališča.
Njegova glavna (in edina) utemeljitev širjenja sloni na promociji turizma v Portorožu. Kot bivši direktor tega letališča bi lahko razumeval navezanost Patrika Vlačiča kot čustveno. Čustva pa nimajo nobene povezave z gospodarsko realnostjo.
Torej pričnimo z gospodarskimi pogledi, rezultati in utemeljitvami.
1.) Letališče naj bi se povečalo na 1800 metrov dolžine in 45 metrov širine. Te dimenzije bi do neke mere v idealnih pogojih ustrezale letalom velikosti Boeing B-757 (200-250 potnikov). Poudarek je na idealnih pogojih za letenje.
2.) Letališka steza je sedaj asfalt. Prav tako je iz asfalta tudi parkirna ploščad (apron). Ali bo ta nova ureditev dovolj močna za težo novih letal (pavement concession)?
3.) Ali bodo Hrvati dovolili nove lokacije navigacijskih naprav in dodatno število preletov njihovega območja? Kje na vzhodni strani bo lociran T-VASIS, NDB, VOR itd?
5.) Poglejmo še drugo stran te medalje in naj navedem kar nekaj stvarnih podatkov:
Na območju 53.000 km2 od Benetk do zagreba in od Graza do Pule je skupno komercijalnih letališč. Skupno število prebivalcev je 5.7 miljona ljudi – kje je logika vlaganja v to infrastrukturo?
6.) Lastniki in lastninski deleži so sledeči: Aerodrom Ljubljana 30.5% delež, občina Piran 29.5%, Istrabenz in Luka Koper vsak po 15% in CPK Koper 10%. Ti delničarji so skupno pred štirimi leti vložili tri miljone evrov z obljubo, da bodo podaljšali stezo. Kam neki le? In uvedbo še kakšne letalske linije. Vsi lastniki so podpisovali to posojilo in obljube z figo v žepu.
Aerodrom Portorož se po dobrih štirih letih od dokapitalizacijskih intervencij še ni izkopal iz finančno obratovalnih tegob. Direktor Aerodroma Portorož Robert Kranjc je navedel podatke, ki niso preveč rožnati. Lani je Aerodrom Portorož uporabilo nekaj več kot 2500 potnikov. Skupnih dohodkov je bilo 190.000 evrov in pridelane izgube 265.000 evrov. Torej ustvarili so nekakšen Bajukov »presežek«. Za preživetje letališča pa je denarja na razpolago samo za simbolične 3 mesece do aprila 2009. Redna letališka dejavnost zagotavlja samo dve tretjini prihodkov. Robert Kranjec ve, da obstoja letališča ni, če Patrik Vlačič ne zagotovi 450.000 evrov vredne inekcije za redno obratovanje. Dolgoročna vizija razvoja letališča pa naj biu zahtevala 7 miljonov evrov. Ta denar bi zadostoval za podaljšanje letališča za 200 metrov (v katero smer in kako op.p.), povečali naj bi parkirno ploščad in v ta, že tako omejen prostor umestili še letališki hangar. Direktor Kranjc poudarja njegovo prepričanje, da letališče ni samo stvar turizma v obalni regiji, še najmanj pa občine Piran (saj mora le-ta pokrivati izgube) in da, je letališče nacionalno strateškega pomena. Logika direktorja Kranjca ni obelodanjena v turistični strategiji občine Piran. Občina Piran ima strategijo za letališče Portorož kot športno letališče (podobno letališču v Slovenj Gradcu ali Lescah), ne pa kot mednarodno komercijalno letališče.
Minister Vlačič v svoji viziji vidi razvoj Portoroža kot del strategije RS o razvoju letalstva. V predvolilnem dokumentu stratnke ZARES smo razvoju letališča Portorož nasprotovali. To nasprotovanje je temeljilo na dejstvih, ki so izhajala iz geografskih pogojnikov in seveda tudi ekonomskih dejavnikov v letalstvu za naslednjih 5-10 let. Že v začetku lanskega leta smo napovedovali usihanje letalskega prometa v skladu z izjavami mednarodne letalske organizacije IATA. Patrik Vlačič je mnenja, da je več kot dovolj prostora za rast letališča. Povečanje letališke steze za 200 metrov naj bi dodalo varnost za obratovanje večjih letal. Nekako je izredno težko zaslediti v katero smer se bo letališče podaljševalo. Na vzhod ni prostora – tam je Joras in mejni prehod Sečovlje/Plovanija, hrvaško-slovenska meja in pa nemajhen hrib. To je za pilota nekakšna naravna ovira… Na zahodu pa se že širi Portorož. Ali naj bi letala pri vzletu letela nad naseljenem območju mondenega letovišča Portorož. Kje bomo imeli navigacijske naprave? Ali nam bo Hrvaška dala dovoljenje za prelete in instalacijo navigacijskih naprav na njihovi strani, če bo to potrebno? Dejstvo je tudi, da je letališče samo 1 meter (100 cm) nad morsko gladino. Svetovno ogrevanje počasi dviga nivo morij, imamo pa tudi velikokrat primere ekstremnega plimovanja – zadnji tak primer je bil, ko je bil poplavljen tudi Piran in je v solinah naštala nemajhna škoda, ko je morje prebilo varnostne pregrade in nasipe. Poudariti je treba, da je območje solin in okolice zaščiteno kot del naravne dediščine. Ali je kaprica ministra za promet res umestna naložba, posebno če pomislimo na dejstvo, da je Istrabenz v finančnih škripcih, da je Aerodrom Ljubljana na ljubljanski borzi izgubil večji del svoje borzne vrednosti in na koncu, da je določen del oblačnega vremena tudi nad Luko Koper.
Pri stranki Zares še vedno nasprotujemo vsakemu vlaganju v Aerodrom Portorož. Že predsednik vlade Borut Pahor je izjavil, da podjetja brez neke vidne bodočnosti vlada ne bo podpirala.
Če je 2500 potnikov »pridelalo« 265.000 evrov izgube in potem naj država da še 450.000 evrov za obratovanje za leto 2009 je to skupno 715.000 evrov. Verjetno v letošnjem letu ne bo kaj več potnikov, torej si lahko sami izračunate koliko podpore državljanov RS bo šlo za posameznega potnika, ki bo uporabljal to letališče.
Za konec še to: na ozemlju 30.000 kvadratnih kilometrov od Benetk do Zagreba in od Graza do Pule je več kot 10 letališč skupaj z Aerodromom Portorož. To ozemlje ima tudi nekaj manj kot 8 miljonov prebivalcev. Že hitra računica nam narekuje opreznost pri podpori tako marginalnemu letališču kot je to Portorož. Tako veliko vlaganje za izredno kratko turistično obalo je vprašljivo. Veliko bolje bi bilo vložiti teh 7 miljonov evrov v obnovo ceste Dragonja-Korte-Izola ali kaj podobnega. Če pa minister res namerava storiti kaj dobrega z sedmimi miljoni evri v letalstvu, pa naj ta denar vtakne v letališče Maribor in ga razvije v primarno tovorno letališče v tem delu Evrope. Naj zaključim: Monte Carlo je eno najbolj mondenih turistični točk v Sredozemlju. Letališče je v Nici. Vsak potnik, katerega cilj je Monaco ve, da mora iz Nice do Monaca z avtomobilom…dodaten komentar ni potreben. Upam, pa da bo Matej Lahovnik na osnovi zdrave pameti nasprotoval projektu Patrika Vlačiča prav tako uspešno, kot je to uspel pri projektu 100 meterskega kontrolnega stolpa na Brniku, ki je bil nujno potreben gospodu Žerjavu.
V prvem slovenskem poslovnem dnevniku novinarka Katarina Matejčič komentira na strani 10 (Dogodki in ozadja 15 januar 2009) praznovanje jubileja letališča Ljubljana in životarenje letališč Maribor in Portorož.
45 let delovanja letališča Ljubljana na Brniku je pomemben jubilej. Slovenija rabi okno v svet. Vprašanje je le kako veliko je to okno. Ali prepušča dovolj svetlobe ali pa je preveliko in se zaradi tega v zimskem času čuti več mraza…?
Aerodrom Ljubljana je 30% lastnik letališča Portorož, ki pa je vse prej kot uspešno. Izjave direktorja Aerodroma Ljubljana v zadnjih dneh o vlaganju »v višini nekaj sto tisoč evrov« so dokaj razburljive. Zakaj razburljive? Širkenje letališča v urbaniziranem podeželju Gorenjske, brez logistične povezave železnice in predvsem ustrezne cestne povezave z Kranjem, Ljubljano in Domžalami je izredno optimistično. Letališče Portorož naj bi prejelo po besedah relevantnih ljudi (Vlačič/Kranjec) 7 miljonov evrov investicij v tem mandatu. Aerodrom Ljubljana je 30.5% delničar v Letališču Portorož. Mislim, da dodaten komentar o Portorožu in obveznosti Aerodroma Ljubljana ni potreben.
Trženje Aerodroma Ljubljana je problematično. Slovenija je 3-4 dnevna tranzicijska točka kar se turizma tiče. Tega se vsi zavedamo, vendar tega neče nihče javno priznati. Kar pa se Slovencev tiče pa samo kakšnih 6% potuje z letalom. Od teh 6% pa je večina politikov in uradnikov, ki lete Slovenija – Bruxelles in podobne uradne destinacije v okviru našega udejstvovanja v EU.
Tako kot imamo državljani svoje dvome o kvaliteti in viziji vodstvenega kadra na DARS-u, se (predvsem v umerjeni realističnio komercijalni letalski srenji) pojavljajop isti dvomi.
Vprašanje je Quo vadis Minister?
Kot državljanka in davkoplačevalka sem hvaležna gospodu Česnu za to izčrpno analizo in iz tega izhajajoče opozorilo, naj se ne širi letališče v Portorožu zaradi navedenih okoliščin, ki ne govorijo v prid širjenju; s čimer se popolnoma strinjam. Ta zadeva – portoroško letališče – se tiče vseh nas davkoplačevalcev zlasti še prebivalcev v okolici letališča. In s katerim denarjem bi zagovorniki te nepremišljene “inveticije” z ministrom na čelu financirali ta svoj s čustvi podkrepljen neumesten projekt? Z mojim in vašim. Zato naj slišijo naš: ne! Če se bo več ljudi podobno kot gospod Peter J. Česnik, ki podrobno poznajo določene predvidene projekte oziroma nespametno gospodarjenje z našim denarjem, oglasilo s trdnimi argumenti in natančno opisali stanje stvari, se bo tako prihranila marsikatera zgrešena investicija po volji zgolj kakšnega čustveno naravnanega upravljalca z davkoplačevalskim denarjem, nabranega iz davka na dohodek in DDV-ja državljanov RS.
Mislim, da bi bilo treba naslov Emilovega članka aplicirati na tega: Je minister za promet neumen ali samo tako zgleda? Kot da mu ne bi natanko tega lani vsaj polovico leta izčrpno trobili!
super komentar je tale zadnji s strani JPD. O naslovnu mislim. Spomin seže tudi do debate okoli vinjetizacije in državnega potroštva za nedojemljivih milijarde evrov državnih garancij, ki so bile podeljene DARS-u in ne vštete v računovodski hokus-pokus vrlih ekonomistov pri prikazovanju nebeško polne državne blagajne (z vso latovščino, ki jo računovodstvo pri tem premore, da pokaže kakoo zelo smo dobri gospodarji, ups ekonomisti) in tudi vseh zagriženih navijačev (Ana?) tedanje vlade, ki so malikovali populistične vinjete (kot se v sodobni družbi malikujejo avtomobili, prosto po Mrkaiću). Dobro bi bilo dodati hitri link do te debate. Sedanje višanje trošarin je v kontekstu tistega, kar je takrat zgoraj omenjeni komentator zapisal, da je bolj pošteno plačati po prevoženi razdalji po cestah; (resnci na ljubo je bilo ob tem še kako važno dopolnilo o velikosti ter požrešnosti avta).
Da berem zdravorazumski zapis o letališču je podobno super, kot ko je bil zaustavljen projekt izgradnje prostorske megalomanske spake v obliki kontrolnega stolpa na Brniškem letališču.
In sedanji minister? Po moje do sedaj lahko brez vprašaja uporabimo naslov Emila Erjavca iz neke druge debate. Kvazi megalomanija vsakega, ki pri nas dobi vodstveno in izvršilno moč je očitno čedalje bolj nalezljiva (podobno, kot dvorni arhitekt na dvoru župana Jankovića, ki uvršča abotno slabo grajene, sivo-rdeče grdobije v katere natrpa po tisoče in tisoče ljudi ne da bi njegove prostorske stvaritve imele možnost enega samnega vdiha, toej prostora okoli sebe, ki ga rabijo za infrastrukturo, in minimalno kvaliteto življenja v njih, ki jo dajejo zelenice, zelenice in zelenice ter nič kar bi jih lahko nadomestilo). Razgrnitve projektov izgradnje železnic, cest, logističnih centrov, širitve vsega po dolgem in počes.. a se od višine zvrti ali pa je minister samo neumen je pri tem stvar retorike. Dejstvo ej, da rabimo osebo, ki bo znal upravljati v zatečenih razmerah, ki govorijo o nategu pri izgradnji pomurskega kraka avtoceste (še hitra cesta ni, ker so vozni pasovi preozki), o političnem populizmu vinjet, ki onemogočajo vzdrževanje cest in zagotavljajo le plače na DARSu (pustimo podobnost s še enim vrhunskih populizmov prejšnje politične garniture, ki je naredila iz zdravnikov božansko čaščena in plačana bitja).. osebo, ki bo svoje načrte znal videti, kot projekt naprej k naravi (kar je sedaj uradna strategija Merklove v nemčiji – kriza pomeni vlaganje za korak bližje k naravi), da bo torej davkoplačevalski denar porabljen tako, dabo infrastruktura izboljšala kvaliteto bivanja in prostora vsemu živemu v državici, kot to načrtujejo nemci. kar počne sedanja garnitura je prežvečeno že leta 1970. In to je nedopustno.
@james
Ali imate spomin kot švicarski sir ementaler ali pa ne razumete napisanega. Nikoli se nisem zavzemala za vinjete, nasprotno, dejala sem, da mi modri vemo, da je najboljši način za plačevanje cestnine “cestninski cent”!
Sicer pa, ali menite da je možno, da smo nekateri pred vami, kar zadeva zavest in ozaveščenost ter iz tega izhajajočo prihodnost.
Sicer pa se strinjam z vami, da ravnamo Slovenci zelo nespametno, škodljivo in zapravljivo! V tem miselnem okviru se oglašam na tem forumu že vsaj dve leti. Kar pa zadeva “njegovo veličanstvo avto” sem leta 2001 napisala v enem od svojih esejev “Pisma prijatelju”, ki je bil objavljen na radiu, naslednje:
» … Danes me je ponovno zbodel naslov članka na prvi strani dnevnega časnika v kurzivu; Začarani krog nasilja. Kako dolgo bomo še tako smelo, da ne rečem neodgovorno uporabljali pri pisanju in govorjenju besedo “nasilje”?
Moti me in zdi se mi, da je celo nevarno uporabljati v slovenskem govornem področju besedo “nasilje” in z njo iz na primer angleščine (violence), francoščine, nemščine itd. prevajati vse pojme, ki so v zvezi z nasilnostjo kar tako počez in na splošno z “nasiljem”, saj ta izraz oziroma beseda označuje pojem oziroma pojav, ki se ga posledično kot takega, kot pojav, ne da in ne more obvladati/obvladovati, ker je kot pojav neobvladljiv in nekako lebdi povsod in se lahko neomejeno širi, je navzoč/prisoten, a ni ozemljen. Ustreznejši izraz, beseda, ki bi zakoličila in naredila “ta pojav” – NASILJE – količkaj obvladljivo, brez posledičnega “upravičenega” NASILJA “hegemonije”, bi bila v večini primerov, ko uporabimo besedo “nasilje”, beseda nasilnost – saj gre, kadar uporabimo besedo “nasilnost” za lastnost oziroma obliko vedenja, obnašanja in ne za pojav; nasilnost kot lastnost je obvladljiva: tiče se posameznika in/ali organizirane ali neorganizirane skupine ali institucije, njegovega/njihovega vedenja, obnašanja tukaj in zdaj v posamezni natanko določeni okoliščini/situaciji – v določenem času in prostoru. Slovenščina je še v začetku prejšnjega stoletja poznala v tej zvezi besedo nasilstvo; uporabljal jo je Ivan Cankar, zlasti v Zbirki črtic Moja njiva (1914), v črtici Kolokotronij.
Vzrok za nasilnost ali za nasilno vedenje, nasilstvo so ponavadi jeza, srd ali obup, ko človek nima druge izbire – preostane mu le nasilnost/nasilstvo. O tem zelo tehtno in dognano govori besedilo Bruna Bettelheima: NASILNOST: zanemarjeni način vedenja, ki sem ga prevedla in Vam ga pošiljam.
Če pa že govorimo o nasilju kot pojavu, je treba povedati, da resnično obstaja eno, veliko, samcato nasilje po vsem svetu: to je nasilje avtomobila, nasilje počlovečenega stroja, ki pa ga poganja oziroma je gnan od: seveda, človeka.
Avtomobil, to “samodejno” – ali res – premikalo, je edina, dejanska osebnost novoveškega sveta. Ima absolutno identiteto – istoveten je sam s seboj, ima oseben dokument: v katerem so navedeni podatki o njem: ime in priimek, to sta njegov tip in znamka, registrsko številko, naslov, lastnika in skrbnika in poznane osebne lastnosti kot so teža, velikost, prostornina, barva, hitrost, pospešek, poraba goriva/hrane. Ugotovljeno je, da potrebuje za svoj obstoj, dejansko in ne relativno – za “življenje” na Zemlji – štirikrat več prostora kot človek, z vsemi človekovimi ustanovami in stavbami in potmi vred, torej štirikrat več prostora potrebuje na Zemlji avto v primerjavi s posameznim človeškim bitjem, če pa upoštevamo še ozračje pa še neštetokrat več. Zaradi avtomobila in nafte (seveda ne smemo prezreti tudi letal, traktorjev itd.) so bile prva, druga in vse naslednje svetovne vojne in/ali tudi “terorizem” – a tudi “teror”.
Če se je v zgodovini Zemlje res zgodil vesoljni potop, v dobesednem pomenu v vodi oziroma v “duhovnem pomenu” kot zamračitev duha/uma/umskosti in umnosti – (o tem pričajo vsi miti vseh ljudstev), se je zdaj že zgodil naslednji vesoljni potop, tako dobesedno kot v prispodobi in “duhu”: to je potop uma in telesa v brez-umje v nafti: jemo nafto, pijemo nafto, duhamo nafto in dihamo nafto ter mislimo nafto. Nafto je ustvarila Zemlja iz življenja, ko se je spopadala s Soncem, da bi vzpostavljala ravnovesje, da se ne bi “pregrela”, se je ogrinjala z gostim plaščem vegetacije; ob tektonskih premikih je vegetacijo nato “ponotranjila” in pod pritiskom se je utekočinila in spremenil se je njen kemizem; nafta/olje je Zemljina hladilna tekočina. Vse izhaja iz življenja, tudi življenje izhaja iz življenja, nobene snovi ni, ki bi ne nastala iz življenja, iz dihanja, iz diha: vse rudnine, kamnine, tekočine in plini ter misli in mišljenje so “odmrli” in/ali živi “ostanki” živega bitja.
Avtomobil ima vse, kar ima telo: edino nečesa nima – nima čutila za vonj, avto ne vonja, ne voha. On sam je voh, je duh, je smrad. Duh, ki prežema vse življenje posameznika in vse življenje na Zemlji. Zaradi avtomobila in zanj živimo, delamo, umiramo, si želimo, ljubimo in sovražimo, se pobijamo, vojskujemo …
Resnično je nastopila doba “svetega” duha/prikazni – avtomobila, edinega boga, ki ga častimo, ga rotimo in ga želimo.
Kazimir Malevič, ruski slikar, pesnik in mistik (1878-1935) je razmišljal, da bo nastopila nova era, novi eon, ko bo “duh” povsem prežel materijo; tedaj bo nastopila brezpredmetnost – suprematizem. To se je zgodilo: (človekov) “duh” je stopil v materijo. Predmete smo dejansko poosebili, začenši z avtomobilom: prežeti so s človeškim di(u)hom in našimi čustvi – na ta način jih “oživljamo”, zato so osebnosti (pomislite le na različne “portrete” “mobitelčkov” in na vse oglaševanje, v katerem so predmeti in/ali storitve poosebljeni: imajo čustva in čute – razen voha) in oni so gonilo in smisel našega življenja. Posledično se je popredmetil človek, postal je stvar, elektron enak elektronu, neoseben delec – osebnost le kot potrošnik-voznik, privesek stroja in živi le za očustvene, oživljene stvore; skoraj nobene človeške o-sebe ni več. Zaradi MOBI-ja in medija smo dovolili, da je Srečo Katanec brcnil žogo čez in preko “Prešerna in muze” na Tromostvoju v prestolnici Slovenije – v Ljubljani; morda je to Katanec storil zaman, a ne zastonj; ljudstvo mu je razen honorarjev prisodilo tudi kandidaturo za prejetje Nobelove nagrade. In kje se je to zgodilo, v kateri zemlji na Zemlji? V deželi kulture – v Sloveniji. A saj tudi drugod v in na svetu ni kaj drugače, ker je dejansko in resničen glavni “poligon” nasilnosti prav nasilje medijev, teh srednikov/sredstev (raz)-obveščanja, v katerih se
o-glasi/oglaša/oglašuje kapital, ta fantomska entiteta, ki je edina ne(s)končna reč v vesolju, druge neskončnosti ni. Kapital se napaja iz človeške mentalne energije in kraje intelektualne lastnine; vsebina in “miselni pajčolan” avtorja in/ali “izumitelja”, ki se ga ne navede, ko se ga zamolči in prezre, ko se ga popači in sprevrže, zlorabi njega in njegovo v-stvaritev; to je najljubše in najbolj donosno početje KAPITALA in njegovih služiteljev ter izvor (ne)uma; posledica je brez-umje. To je “duhovni” uboj – izvor vsega nasilja. Saj je vsekakor in najbolj izhodiščno in temeljno pravilo etične ekonomije in zdrave ekonomije na sploh: NE KRADI! A kaj ko je že v sam sistem, ekonomsko-finančni sistem vgrajen mehanizem kraje – že od Babiloncev naprej, kljub Hamurabiju – pa vse do danes.
In kje je dih/spirit/esprit? Ta lebdi nad vodami nekega drugega planeta. Na Zemlji so le še duh, duh-avto in namišljena duh-ovnost: pri-kazni …
In kaj nam je storiti? Nič, razen, da doženemo dejstva in ugotovimo stanje ter ozavestimo vzrok in izvor naših resničnih tegob v svetovni razsežnosti. Saj po teoriji kaosa, če si z njo pomagamo pri razmišljanju o tem, lahko že zamah kril metulja v Tokiu povzroči daljnosežno orkan na Kubi. Veliko mero odgovornosti pa moram priznati, nosimo ženske; tiste, ki s(m)o le ženske, a ne tudi žene, soproge, mame, babice, sestre, sodelavke itd., ki naj bi bile čuvajke domačega in širšega ognjišča, varuhinje kulture in prenašalke zdravega izročila okolja, iz katerega izhajamo/jo, ter naj bi skrbele za zdravje ter etično držo članov družine: soproga, očeta in otrok, sodelavcev, nikakor pa ne bi smele vzpodbujati tekmovalnosti, pridobitništva in nenadzorovanega trošenja/ potrošnje/potrošništva. Žena je in je bila v vseh družbenih skupnostih nosilka in prenašalka kulture – družbene zaloge znanja, kakor definira kulturo sociolog, profesor Thomas Luckmann.”
Glede na dolžino mojega “posta”, hvalabogu, nebo ne bo padlo na nas – prosto po “Juretu”.
“Sicer pa, ali menite da je možno, da smo nekateri pred vami, kar zadeva zavest in ozaveščenost ter iz tega izhajajočo prihodnost.”
glede na moja stališča in osnovni vzrok manjšanja kvalitete bivanja na planetu za vse imam z zgornjim citatom en problem namreč sam ocenjujem zmeraj na način “z jamesom” pri vas pa se pojavlja vrednostna ocena “nad ali pod jamesom” tako, da naj za vas ostane, da ste pred ali nad jamesom, sam pa vztrajam na s Tigrom, s podgano, s komarjem in klopom in z betonerji ter asfalterji in urbanisti in urejevalci asfaltne kulturne (?) krajine.
Če ne bi imeli možganov kot ementaler bi bilo življenje hm,.. super. Sploh sam sem tako noro pozabljiv, da .. zagovarjava, mimo mojega spomina, identično rešitev za zagotavljanje sredstev za njegovo visočanstvo – avtocesto
@james
O.K. james; brez zamere.
Eden od mojih učiteljev J. Krishnamurti pravi, da je povsem dovolj, če človek zgolj zazna in vidi nepravilnosti in odstopanja od lepote in ubranosti, kar subsumira vse tisto slabo današnega sveta. Saj na ta način že vnaša urejenost v neurejenost; in, kar je še posebej pomembno, da ne sodeluje pri “lumparijah” etc. Slabo pa bi bilo, če bi posameznik ali skupine poskušal v neurejenosti delati red, ker bi na ta način povzročal samo še večji nered. In prav avtorji prispevkov in komentarjev na razgledih.net so tisti, ki zaznavajo nelepoto in neubranost v vseh segmentih našega bivanja tukaj in zdaj, z vami, z menoj in z vsemi ostalimi vred, james. Ker, kot rečeno: kar je, je sveto! In če bi se človek vedel glede na to, da, kar je, je sveto – potem ne bi bil ropar narave in eden drugemu, ampak njen negovalec oziroma sočloveku sodrug!