Ne moti me, če ima predsednik uprave Petrola dvanajst, petnajst ali osemnajst tisoč evrov mesečne plače ali če ima predsednik njegovega nadzornega sveta 1000 evrov sejnine. Ne verjamem, da predsednik uprave Petrola z dvakrat ali trikrat nižjo plačo in njegov prvi nadzornik s trikrat nižjo sejnino ne bi v enakih okoliščinah prav tako kupila Istrabenza, ki zdaj kot kamen visi okrog Petrolovega vratu. Petrol bi na račun manjših plač Marka Kryžanowskega in sejnin Viktorja Barage resda imel kakšen milijon ali dva evrov več, še vedno pa bi imel tudi več kot 100-milijonsko izgubo iz omenjenega posla. Tudi omet v šentviškem predoru bi padal, pa čeprav bi uprava Darsa imela za pol nižje plače. Razprava, ki jo je z varčevanjem po zgledu kav in kosil predsednika vlade sprožilo nekaj ministrov, mediji pa pograbili kot pes kost, gre v napačno smer. Po ne-zadovoljstvu z, denimo, Kryžanowskim in Barago in/ali dejstvu, da je gospodarstvo v krizi, čedalje več ljudi pa še ob tistih 750 evrov na mesec, ni pametno določati sistema plač državnih mendžerjev in sejnin njihovih nadzornikov.

Če sem prav razumel, kani namreč vlada krepko zmanjšati sejnine članom nadzornih svetov v podjetjih, v katerih je večinska lastnica. Hkrati več ministrov napoveduje zaostreno odgovornost članov nadzornih svetov v teh podjetjih, govora je celo o tem, da bi se kakšen od nadzornikov teh podjetij, ki so v težavah, lahko znašel pred sodiščem. Tudi članom uprav teh podjetij namerava vlada menda priporočiti, naj si znižajo plače. Za kadrovanje v ta podjetja pa si je vlada itak omislila kadrovsko-akreditacijski svet, ki bo skrbno preveril vse kandidate in najboljše priporočil pristojnim ministrom. Če bo imel potem, ko bodo plače in sejnine znižane, prvi državni nadzornik pa ‘vzorčno’ na zatožni klopi, Kas sploh še možnost izbirati in v skladu z menda strogimi merili, ki si jih bo še določil, tudi priporočati.

Biti nadzornik za sejnino ali menedžer (Telekoma, Petrola, Slovenskih železnic, Luke Koper …) za plačo, ki je po neuradnih podatkih vladi všečna (dobrih 300 oziroma dobrih 6000 evrov bruto) in ob grožnji, da se lahko kadar koli znajdeš na zatožni klopi, za pametne in sposobne ljudi ni privlačna izbira niti v časih gospodarske krize. Z drugimi besedami, vlada se bo nečemu morala odpovedati, saj vsi napovedani ukrepi – če bi seveda bili dosledno izpeljani – ne peljejo k istemu cilju, ampak sem med seboj izključujejo. Na eni strani kriza in zaostrena odgovornost, na drugi za polovico ali več nižja plača: če bi država za svoj podjetja rada najboljše, se bo nečemu morala odpovedati, sicer bo lahko izbirala le med slabimi in najslabšimi kandidati.

Poglejmo realistično – kaj je v omenjenem naboru mogoče pogrešati? Odgovornost nadzornikov in članov uprav? Gotovo ne, nasprotno! Stroga merila Kasa? Lahko bi pogrešali Kas sam, zlahka, a če je, naj ima vsaj pametna merila, če jih lahko kje preplonka! Nižje sejnine in plače? Gotovo! Ekonomski učinek njihovega znižanja je zanemarljiv, škoda pa je potencialno velikanska. Pravzaprav je edini učinek, ki bi ga ta znižanja lahko imela, simbolični. A tudi ta – Glej, država varčuje! - je močno vprašljiv, odkar je Borut Pahor s svojimi kavami in kosili načelo Zgledi vlečejo razvrednotil v populizem, na drugi strani pa državljanom zbudil lažno upanje, da je mogoče krizo prebroditi zgolj s kakšno kavo in kosilom manj.

V tem kontekstu je že skorajda srhljivo škandaliziranje in moraliziranje, ki ga je v imenu domnevanega ‘razpoloženja ljudstva’ – sinoči uprizorila televizijska komercialka v svoji osrednjih večernih poročilih. O dvigu plač nekaterim državnim uradnikom so dežurni moralisti 24ur poročali z nezgrešljivim podtonom, češ nekaterim svojim tajnicam, srednjim in višjim uradnikom da so nekateri ministri sredi krize ter varčevanja in pozivov k njemu dvignili plače tudi za nekaj plačnih razredov. Groza, res: tajnica na ministrstvu za kulturo bo namesto dosedanjih dobrih 800 imela celih 1000 evrov bruto osnovne plače.

Nimam pojma, ali si je teh pet ali koliko že ducatov uradnikov povišek zaslužilo ali ne in ali so predlagatelji, torej ministri, res povišali plače ljudem, ki jih najbolj potrebujejo ali ne. A za to tudi ni šlo, šlo je zgolj za dejstvo, da so bile plače povišane in to v časih, ko v gospodarstvu že malodane po tekočem traku odpuščajo. Še dobro, da ne bom nikoli minister, kajti tajnice, ki bi imela le 1000 evrov bruto plače, res ne bi maral imeti, še manj sodelavca na bolj odgovornem položaju, recimo podsekretarja, ki bi mi pripravljal javne razpise, z 2700 evri plače. Bi pa, rečem na pamet, zlahka pogrešal vsaj petino zaposlenih na svojem ministrstvu, katero koli bi to bilo, tisto petino seveda, ki še pod nobenim ministrom ni naredila ničesar in se to od nje tudi ne pričakuje, pa seveda tistih nekaj posameznikov, ki so si uradniško plačo izboljševali tako, kot se za državnega uradnika ne spodobi.

Problem varčevanja države pri plačah za javne uslužbence ni v tem, da ministri nekaterim uradnikom plače povišujejo, pač pa v tem, da so povišek v skladu z dogovorjeno dinamiko iz predkriznih časov januarja dobili vsi, ki so na plačnem seznamu države. Rezultat tega je – poleg dejstva, da ima oziroma bo imela država 60 milijonov evrov manj – enak, kot če ga ne bi. Državni uradniki so še vedno premalo plačani, pri čemer pa tisti dobri na takšen način nikoli ne bodo plačani dovolj in tisti drugi vedno preveč (čeprav so gotovo prepričani, da so tudi oni premalo). A problematizirati politiko enakih želodcev v Sloveniji ni priljubljeno in kar ni priljubljeno, ta vlada ne bo problematizirala.

Med nižanjem sejnin in plač državnim menedžerjem na eni ter januarskim povišanjem plač v skladu s plačnim sistemom prejšnje vlade na drugi strani ni v tem pogledu nobene razlike. Še več, tudi med nižanjem sejnin in plač ter višjimi plačami vseh javnih uslužbencev na eni ter premierovimi kavami in kosili na drugi strani ni razlike. Vse to je pisano na kožo kolektivni predstavi o (socialni) pravičnosti, ta pa je tako in tako samo slabo zakrinkano pravilo Če jaz ne morem imeti veliko, je bolje, da imamo vsi malo.

Koristneje kot s tem, da imajo nekateri več, bi bilo razmisliti o tem, ali morda ne obstaja določena povezava med tem, da določenih državnih uradnikov ni mogoče občutno bolje plačati (iz mase, ki bi čez in čez ostala, če bi jih vsaj petino odpustili) in nekajkratno podražitvijo onkologije, pediatrije, nevrologije, avtocest …, patrijami, operacijskimi mizami, slabo pripravljenimi zakoni, velikanskimi zneski za zunanje svetovalce … Z drugimi besedami, zelo verjetno je, da si marsikateri od sedanje garniture državnih menedžerjev svoje plače ni zaslužil, še več, tudi tako znižana, kot misli vlada, da bi jo smel imeti, je verjetno pri katerem stran vržen denar. Toda to še ni razlog, da bi plače zniževali kar počez.

Kdor bi rad v državnih podjetjih koga, ki ve in zna ter je pripravljen prevzeti odgovornost, pa tudi državo, ki bo dobre menedžerje hotela in znala najti ter njihovo odgovornost v skrajnem primeru iztožiti, ne bi smel tako zlahka opletati z uravnilovko ali se v imenu davkoplačevalcev zgražati nad povišanjem plač nekaterim uradnikom. Niti – pravzaprav še posebej – v času krize ne. Paradoksalno: da so ljudje, ki jih je treba bolje plačati, se po ‘izrednem povišku’ svojim uradnikom sodeč zavedajo tudi nekateri ministri, istočasno pa so ti ministri tudi med tistimi, ki bi kar počez zniževali plače in sejnine državnim menedžerjem in nadzornikom. Pretirane doslednosti tukaj ni videti.