Da se iz izkušenj drugih držav slovenska politika ni ravno sposobna učiti, kaže današnja gospodarska kriza. V njej so ukrepi ekonomske politike, ki so izrazito usmerjeni v stroškovno razbremenjevanje gospodarstva, naenkrat postali splošno sprejemljivi. Znižanje podjetniških davkov naenkrat ni več neoliberalni cunami, ki ruši temelje socialne države, prerazdeljuje od delavcev h kapitalistom in povečuje revščino, temveč nekaj, kar naj pomaga ohranjati delovna mesta. Znižanje prispevkov za socialno zavarovanje upokojencev ne potiska več v revščino, ne omejuje dostopa do zdravstva tistim, ki ga najbolj potrebujejo, temveč je nujno za preživetje gospodarstva in s tem ohranjanja dohodkov ljudi. Najbolj smešno pa je to, da so še pred kratkim tako trdili ljudje, ki so zdaj v vladi. Vodilni motiv reform, da je za višjo blaginjo potrebna višja gospodarska rast, so označili za konservativno revolucijo in fetišizacijo gospodarske rasti. Zdaj isti ljudje predlagajo enake ukrepe, saj preprosto ne vidijo druge možnosti. In ne samo to, te ukrepe namreč predlagajo z namenom preprečevati recesijo, torej znižanje gospodarske rasti. Pričakoval bi, da tisti, ki drugim očitajo fetišizacijo gospodarske rasti, ostanejo podobno ravnodušni tudi do znižanja gospodarske rasti. Vendar ne, pokazalo se je, da jo fetišiziramo vsi podobno, le da si nekateri tega nočejo priznati. Pri vsem pa je “najlepše” to, da vse kaže, da bodo več liberalnih ukrepov kot prej Janševa vlada izvedli tisti, ki so jih prej srdito obsojali.
/…/
Na koncu bomo ugotovili, da je bilo v kriznih časih sprejetih le malo ukrepov, ki neposredno pomagajo iz recesije, več pa takšnih, ki so v bistvu strukturne reforme, ki smo jih predlagali že pred štirimi leti.
Zato sem v teh mračnih časih krize pravzaprav zelo optimističen. Če je bila potrebna zato, da več ljudi uvidi potrebo po strukturnih reformah, potem bo lahko dolgoročno prinesla več dobrega kot slabega. Tisti, ki so svarili pred cunamijem neoliberalizma, si bodo lahko na svoj račun pripisali to, da bodo te spremembe za vse Slovence bistveno bolj boleče, kot bi bile pred dvema letoma. Spremljalo jih bo namreč nekaj deset tisoč več brezposelnih.
Igor Masten, ekonomist, v Dnevniku
...
Super kolumna! Pozitivna plat recesije bo vsekakor to, da se bodo ljudje začeli spraševati o zemeljskih problemih – o tem zakaj si ne morejo privoščiti stanovanja, medtem ko si ga njihovi vrstniki na zahodu lahko, kako do evropskih plač, koliko davka plačajo in za kaj se ta porabi, zakaj se zdravstveni sistem seseda, sem pripravljen prodati konkurenco nacionalnemu interesu. Izginil pa bo šum debat o domobrancih, avtokratskemu demonu Janezu Janši, sproščenosti, “novi politiki”, “razkroju moralnih vrednot” ipd.
Friedman je imel še kako prav v svojem tako krivično interpretiranem prepričanju o tem, da se bodo ljudje postavili v bran svoji svobodi šele v kriznih obdobjih.
To je neverjetno: Masten ima bralce Dnevnika,sodeč po tem odlomku, rahlo za bedake: sem kaj bistvenega spregledal, ali pa Masten res izvede neverjetno mentalno operacijo,saj iz svojega prikaza domnevnega volte face-a njegovih tarč preprosto abstrahira radikalno drugačno finančno in realno-gospodarsko okolje, kot je bilo še pred pol leta, ko so njegove sedanje tarče menda napadale “fetišizem rasti” itd.(seveda tudi on ne imenuje imen)? Sedaj kritizirati nekdanja stališča (v bistvu redkih) politikov ali ekonomistov, ker so tedaj kritizirali neoliberalno ideologijo in turbo-rast(ki se je sicer izkazala za umetno), sedaj, v bistveno drugačnih okoliščinah, pa da ravnajo drugače, ni nič drugega kot “vzvratno” branjenje lastnih, očitno nespremenjenih stališč in vrednot kljub njihovemu očitnemu bankrotu.
Je pa Masten, kolikor njegovi vpogledi v “neo-liberalizem” krizne politike nove vlade držijo, nehote razkrinkal sumljivo “levičarstvo” dela novih vladarjev(katerih?) ; njegovo samozadovoljstvo, češ da so mu le dali prav, pa morda kaže celo na SLO-inačico “doktrine šoka”,kar bi bila uporaba neoliberalnih receptov? V toliko je Mastenov prispevek vendarle “dragocen”, a iz povsem drugih razlogov.
gospdarska rast? napihnjena z betonom in asfaltom, ter plehom in fosilnimi gorivi. temelji pa na izključno na rasti populacije ljudi. a je to kateremu od ekonomistov že postalo jasno, ali pa bo to potrebno pričeti ponavljati in ponavljati in ponavljati. osem, milijard ljudi (malikovalci številk naj ta hip prično na glas šteti od ena do osem milijard – za občutek o čem se pogovarjamo in nam naj v nebesa sporiočijo koliko časa so zato porabili), naglo raste k desetim,.. ja seveda raste, kakopak. a ekonomistu ni potrebno poznati pojava, ko uporabi neskončno kompleksna matematična orodja za opis?
Liberalne ekonomske reforme so potrebne zato, da bomo vsi živeli boljše, da bo napredek hitrejši… Gospodarska rast in BDP odražata ravno to.
Socialiste pa moti to, da te spremembe ne pašejo v njihovo ideologijo. Zato tudi problematizirajo “doktrino šoka” samo v primeru, ko gre za spremembe v liberalni smeri, ne pa, ko kdo to zlorabi za socialistične spremembe.
Vemo pa, da so liberalne spremembe prinesle dobre rezultate, socialistične pa slabe.
“Sedaj kritizirati nekdanja stališča (v bistvu redkih) politikov ali ekonomistov, ker so tedaj kritizirali neoliberalno ideologijo in turbo-rast(ki se je sicer izkazala za umetno), sedaj, v bistveno drugačnih okoliščinah, pa da ravnajo drugače, ni nič drugega kot “vzvratno” branjenje lastnih, očitno nespremenjenih stališč in vrednot kljub njihovemu očitnemu bankrotu.”
Da, ob hudo majavi predpostavki, da gre dejansko za bankrot. V nasprotnem primeru ne gre za “vzvratno” branjenje stališč, ampak za enostavno konsistentnost.
Ja, v članku, katerega osnovni point je, da je delati reforme v času krize bistveno težje, “abstrahira[m] radikalno drugačno finančno in realno-gospodarsko okolje”. To je res pronicljivo Vidmarjevo razkritje. Tako kot iluzija, da bodo enaki ukrepi imeli kaj drugačne učinke samo zaradi tega, ker je zdaj kriza. Prav zabavno bo spet videti, kako se bodo na Drugem domu in podobnih spet treljali po rami, ker so odkrili še eno Mastenovo napako. Vidmarju lahko zatrdim, da tistih Dnevnikovih bralcev, ki niso odkrili moje abstrakcije, definitivno nimam za bedake.
Če še malo “abstrahiramo” in premislimo, kdo sestavlja srčico vlade, kakšne so njihovi interesi in kompetence, ugotovimo, da bodo verjetno te liberalne reforme le šminka oz. bodo delovale le v smeri razbremenjevanja velikih firm, te pa so tako ali tako pod “nadzorom” države. To se že kaže skozi “subvencioniranje fizičnega (!) nedela” ipd.
Zato pričakujem v kratkem še kak nov vir davkoplačevalskega denarja, saj je levica pač prisklednik, ki se za širino le tega ne sprašuje.
[...] Ob tem neoliberalna glasnogovornika, ki se sicer grejeta v udobni varnosti državno dotiranih fakultetnih kabinetov, ne moreta skriti zadovoljstva nad tem, da je kriza končno prišla v deželo. Zato sem v teh mračnih časih krize pravzaprav zelo optimističen. Če je bila potrebna zato, da več ljudi uvidi potrebo po strukturnih reformah, potem bo lahko dolgoročno prinesla več dobrega kot slabega. Vir. [...]