Širitveni zanos je Evropsko unijo že zdavnaj minil, predvsem stare članice so izrecno proti širitvi oziroma zanjo v najboljšem primeru niso zainteresirane, pravi Mirek Topolanek, premier predsedujoče EU Češke. Poljska, Češka in Slovaška imajo določen občutek dolžnosti do držav, ki so zunaj ‘kluba’, poleg tega pa se zavedajo, da bi imele od širitve neposredne koristi, stare članice EU pa tega ne čutijo in ne vidijo. Lizbonska pogodba po mnenju predsednika češke vlade ni kaj veliko več kot instrument oziroma simbol, povezovanje širitve z njeno usodo pa je, pravi Topolanek, poceni sprenevedanje. Predsedujoča Češka Lizbonske pogodbe še ni ratificirala, glede na besede češkega premiera pa s tem tudi po tem, ko je ustavno sodišče presodilo, da ni v nasprotju s češko ustavo, ne bo hitela.
Foto: vlada.cz
Kaj je mogoče od Češke kot predsedujoče evropskemu svetu pričakovati?
Predvsem ne pričakujte nobene revolucije. Živimo v neverjetno resnih časih, saj se je celo med francoskim predsedovanjem eu pokazalo, da zunanje okoliščine ne dovoljujejo dela po poprejšnjih načrtih. Mislim, na Gruzijo, na finančno krizo … Seveda imamo tudi mi agendo, ki je usklajena s programom evropske komisije, kajti trije angleški e – ekonomija, energija, zunanji /eksterni/ odnosi – so tudi sestavni deli naše politike. Kot majhna država nimamo ambicije, da bi delali prevrate, s pomočjo komisije in drugih članic pa bi določene probleme vendar radi izpostavili, če že ne rešili.
Na primer?
Na gospodarskem področju naj omenim uveljavitev lizbonske strategije, s posebnim poudarkom na znanosti in tehnologiji, majhnih in srednjih podjetjih, štirih temeljnih svoboščinah, boljših predpisih, skratka vse,m kar nekaterim članicam ni všeč ali pa zaradi finančne krize ali notranjih poblemov odkrito napadajo. Druga točka naše gospodarske agende je uveljavitev sistemskih sprememb, ki so posledica finančne krize ali odzivov nanjo in recesijo v Evropi. V tem pogledu je treba organizirati vrsto razprav po novih instrumentih oziroma direktivah, kakršni so solvency II ali predpisi o omejitvi tveganj bank in finančnih družb.
In kaj nameravate na področju drugih dveh e?
Na področju energetike so zadeve jasne. Treba je sprejeti pravne norme, ki jih zahteva podnebni sveženj. Naša prednostna tema je energetska varnost. Srednja Evropa ta problem čuti veliko močneje kot druge države EU, zato tako v višegrajskem okviru kot v baltskih državah temu posvečamo posebno pozornost.
Glede zunanjih odnosov gre predvsem za vprašanje krepitve evroatlantskih povezav, kar je seveda povezano tudi z junijskim washingtonskim vrhom Nata.
Gre pa kajpak tudi za druga aktualna vprašanja, recimo zahodnega Balkana. Pravkar je bil v Pragi hrvaški premier Ivo Sanader, s katerim sva se zelo podrobno pogovarjala o poglavjih hrvaških pristopnih pogajanj. Ne gre pa le za Hrvaško, ampak tudi Srbijo in Kosovo v okviru Eulexa, resen problem je vprašanje visokega predstavnika v BiH …
Tretja razsežnost zunanjih odnosov je partnerstvo z vzhodom, mislim na pobudo Poljske in Švedske. Projekt nam daje možnost, da zunanje in sosedske odnose, ki so trenutno usmerjeni predvsem proti jugu, na sredozemsko unijo, razširimo proti vzhodu, v smeri držav, ki bodisi sploh še ve vedo, kaj pomeni demokracija, recimo Belorusija bodisi se zanimajo za vstop v EU, kot se Ukrajina, Moldavija ali Gruzija.
Vaš namestnik Aleksander Vondra je pred ustavnim sodiščem v Brnu zagovarjal Lizbonsko pogodbo v imenu vlade. Kako je zdaj s tem, je češka vlada za ratifikacijo pogodbe ali proti?
Priporočil bi dosledno razlikovanje med stališči koalicijske vlade, moje lastne stranke in mojim lastnim. Češka vlada je za ratifikacijo. Vlada je koalicijska, v tej koaliciji smo Lizbonsko pogodbo sprejeli in jo podpisali. Kot premier tega kabineta ratifikacije ne bom zaviral in če nas ne bo kdo silili v težko rešljive probleme, bom celo glasoval zanjo. To se mi zdi logično. Zato pa ta zadeva že v moji stranki /konservativni ODS/ ni tako preprosta. Pri nas je več nasprotnikov kot zagovornikov Lizbonske pogodbe. Socialisti tega problema nimajo. Toda pogodba ne more začeti veljati, dokler Irska ne spremeni svojega stališča. To se lahko zgodi jeseni. To ni tekma, po mojem mnenju je časa za to, da pogodbo spravimo skozi ves postopek in skozi javno, notranjepolitično razpravo, dovolj. Potem jo bomo morda ratificirali.
Ali to pomeni, da bo Češka z naslednjimi koraki v zvezi s pogodbo počakala, dokler Irska ne bo spremenila svojega stališča?
Ne, ne, ne, ne! Ne mislim, da bi ta proces pri nas trajal tako dolgo. Zato pa še ni preprost. Sploh ni jasno, recimo, ali bo predsednik države /Vaclav Klaus/ pogodbo podpisal. Njegov argument, da do spremembe irskega stališča tega nima smisla storiti, je utemeljen. Proti temu nikakor ne ugovarjam.
...
