Bruno Korelič ima prav, ko v Dnevnikovem Objektivu pravi: “Mislim, da bi se lahko zgledovali po Finski ali pa kakšni drugi državi, ki je v krizni situaciji pognala razvoj s pospeševanjem inovacij, pospeševanjem znanja in ustrezno državno pomočjo vsem tistim, ki so prišli z novimi strukturnimi idejami in pogledi. Edino to lahko tudi v Sloveniji požene prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. Potrebujemo bolj moderno in sofisticirano gospodarstvo, ki ga ne bo zamajala vsaka sapica.“
Inovacije so ključ za prestrukturiranje gospodarstva. Korelič tukaj referira na podobno situacijo na Finskem konec 1980. let, ko je finsko gospodarstvo utrpelo velik šok zaradi izgube sovjetskih trgov ter zaradi neprilagojene gospodarske strukture. Finska je takrat odreagirala zelo pametno, čeprav ni nujno, da je bila večina pozitivnih učinkov posledica zavestnih in premišljenih ukrepov, ampak je v mnogočem šlo za splet pametnih “infrastrukturnih” ukrepov in sreče. Kot “infrastrukturne” ukrepe ne razumem odločitve za investicije v gradnjo cest ali železnic, ampak odločitev za vlaganje v znanje. Izpostavil bom predvsem tri stvari. Prvič, finska vlada je povečala sredstva za visoko šolstvo in za raziskave in razvoj. V absolutnem smislu ter relativno glede na BDP – od 2 % BDP v letu 1991, na 2,5 % v 1996 in na 3,4 % v 2000. Sredstva za R&D so se povečevala torej za najmanj 0,1 % BDP letno. (Mimogrede, to je bil tudi slovenski cilj v resoluciji o NRPP leta 2005, vendar se ni zgodilo nič).
Drugič, finska vlada je zavestno ustanovila državno zagencijo za spodbujanje investicij v tehnološke projekte Tekes. Tekes, ki danes na letni ravni za tehnološke in inovacijske projekte razdeli prek pol milijarde evrov, je imel vedno zelo preprosto politiko subvencioniranja. Inovativni projekti v zreli fazi so bili deležni kredita po nizki obrestni meri, inovativne ideje v začetnih fazah pa nepovratne subvencije. Pri prvih je bil pogoj, da podjetje samo vloži v projekt polovico denarja, do polovice pa priloži Tekes, pri drugih pa predsem inovativna ideja. In zadeva deluje. Deluje izvrstno, Finska je postala izvoznica visoko tehnoloških izdelkov – ta delež se je povečal od 6 % v letu 1990 na 23 % v 2000, danes je okrog 20 % celotnega izvoza (Mimogrede, v Sloveniji ta delež že desetletje stagnira na ravni 5 %).
In tretjič, Finski se je zgodila Nokia. Podjetje, ki se je ukvarjalo z gumarsko in lesno industrijo ter proizvodnjo TV in računalniških zaslonov, se je odločilo, da se preusmeri v mobilno telefonijo. Tvegana poteza, vendar zelo uspešna. Nekaj takšnega, kot če bi se Gorenje danes odločilo, da se iz proizvodnje aparatov bele tehnike preusmeri v razvoj tehnologije in proizvodov za izkoriščanje sončne energije. Tvegana poteza, toda uspeh je lahko gromozanski glede na potrebe po prestrukturiranju izrabe virov energije. Gorenje ima potencial, da postane slovenska Nokia. Podobno denimo Petrol. Obe podjetji imata potrebno velikost, denarni tok za začetne investicije in sposobnost privabiti kadre z znanjem na relevantnem področju.
Kaj lahko naredi slovenska država, da Slovenija iz sedanje gospodarske krize izide kot zmagovalec? Da se razumemo, kot zmagovalec bo težko izšla z obstoječo klasično industrijsko strukturo, ki se ni bistveno spremenila od leta 1989, ko smo zapadli v gospodarsko krizo zaradi izgube jugoslovanskih trgov. Naša industrijska podjetja so se takrat prilagodila tako, da so svoje proizvode – ob izboljšanju kvalitete – preprosto preusmerila na zahodne trge. Nič novega se ni zgodilo, še naprej proizvajajo iste proizvode. Če so to generična zdravila, imamo še srečo, če so to oblačila pod blagovno znamko Boss, Escada ipd., čevlji ali pohištvo, pa ne preveč, čeprav nam – še – zaposlujejo precej delovne sile.
Odgovor na vprašanje, kaj lahko naredi Slovenija, da postane tehnološki zmagovalec, se zdi na prvi pogled enostaven. Naj sledi Finski, povečuje sredstva za visoko šolstvo in R&R vsaj za 0,1 % BDP letno, iz sedanje Tehnološke in inovacijske agencije (TIA) naredi Tekes z velikim proračunom … in naj upa, da bodo tehnološke spodbude denimo Gorenju ali komu podobnemu v Sloveniji ustvarile našo Nokio. Res se zdi enostavno. Leta 2005 smo tako prek Odbora za reforme v vladni Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji spravili natanko te predloge. Predlagani ukrepi štev. 30 – 34 govorijo točno o tem, kako iz TIA narediti Tekes, ki bo spodbujal inovativno in tehnološko dejavnost podjetij prek sofinanciranja investicij v tehnološke projekte, ki bo spodbujal inovativne ideje v začetni fazi (tehnološke start-upe), sofinanciral sodelovanje med podjetji in inštituti in sofinaciral zaposlovanje mladih raziskovalcev v podjetjih.
Od teh predlogov se ni uresničilo skoraj nič. TIA vegetira in razdeljuje sredstva iz obrambnega denarja za neke obskurne projekte povezane z Natom. Razlog? Zelo banalen – kompetenčni spor med ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za znanost, visoko šolstvo in tehnologijo, pod katero ingerenco bo TIA. Kljub nasvetom strokovnjakov iz Tekesa, da mora biti tehnološka agencija neodvisna od raziskovalne sfere, torej od ministrstva, pristojnega za znanost, je prevladal dogovor iz koalicijske pogodbe o razdelitvi resorjev in področij med strankami. Izgubili smo štiri leta. Štiri leta, ko je bilo denarja za razvoj načeloma ogromno, pa ga nismo znali kanalizirati v tehnološke projekte.
Zdaj je na vrsti minister Gregor Golobič. Na voljo ima TIA, lahko z njo naredi karkoli. Še najbolj pametno pa je, če jo ukine, kajti s temi kadri, ki jo vodijo in kontrolirajo iz ozadja, iz nje ne bo nikoli naredil Tekesa. Naj povabi svetovalce iz Tekesa in ustanovi popolnoma novo tehnološko agencijo, neodvisno od znanstvene sfere in naj ji iz proračuna zagotovi začetna letna sredstva v višini 100 milijonov evrov. In naj postavi profesionalno vodstvo s kopijo programa Tekesa. Prepričan sem, da bo na tej podlagi Slovenija čez 10 let neka povsem drugačna Slovenija v gospodarskem in tehnološkem smislu.
Vem, da bom spet slišal ogromno očitkov od kolegov, da predlagam državni intervencionizem, pač na tehnološkem področju. Se ne strinjam. Gledano od tukaj, iz Kalifornije – Stanforda, San Francisca, Palo Alta – se to v tem trenutku morda zdi res. V tem vrvenju idej, razvojnih rešitev in visokih znanstvenih standardov, ki tukaj prosperirajo na ravni osebnih interakcij, se zdi državna tehnološka politika nekaj obskurnega. Toda ne pozabite, da je Stanford nastal zaradi filantropske ideje in denarnega vložka nekega posameznika, iz česar se je desetletja kasneje razvila Silicijeva dolina – visoko inovativna skupnost posameznikov, start-up tehnoloških podjetij in sedanjih tehnoloških korporacij tipa Google in Apple. Ne pozabite, da je vladna NASA ogromno sredstev namenila univerzam za razvoj novih tehnoloških rešitev, denimo univerzi Caltech za razvoj robotskega vozila za Mars. Ne pozabite, da je Hasso Plattner, ustanovitelj SAP, pred leti za ustanovitev D. School na Stanfordu namenil 30 milijonov dolarjev.
Kadar država nima tako vizionarskih podjetij ali njihovih filantropskih lastnikov, mora pač vskočiti država. Tako kot je vskočila finska država z ustanovitvijo Tekes, ki je pomagal dvigniti tudi Nokio. In Nokia danes dviguje mnoge univerze in raziskovalne inštitute ter mnoga majhna tehnološka podjetja in posameznike. Nekje je treba začeti krog finančnega spodbujanja inovacij in tehnološkega razvoja. Čez leta pa se vse skupaj itak zdi, kot da gre za namazan, self-perpertuing mehanizem Silicijeve doline ali finskega tehnološkega čudeža. Kot da nihče ni sprožil tistega začetnega kamenčka.
Torej na vrsti je Gregor Golobič. Morda bo šel v zgodovino kot kreator slovenskega tehnološkega čudeža. Morda pa se bo samo zapletal v podobne majhne, večinoma zasebne igrice kot njegovi predhodniki, katerih imena so mi do sedaj že zbledela v spominu.
...
@Markovič
“Only government can make, for dozens of years, the patient investment in basic science needed for scientific discoveries. Only then can private business afford to take the considerable risk of licensing the patented discoveries and investing millions of dollars more to develop the technology into a device or medicine that will bring great benefits to society. This process generates new jobs, new companies, sometimes new industries and new wealth. Government then gets back its share through taxing that wealth,” while the public benefits not only from the returned taxes, but from the new products, new companies and new jobs that result, Ms. Nelsen said in an interview Monday.”
http://web.mit.edu/tlo/www/dow.....zingIP.pdf
@jože
Jože, ko praviš in promoviraš državna vlaganja v izobraževanje in RR, imaš seveda prav – tovrstna vlaganja so potrebna. A kot sem omenil že v komentarju zgoraj, uspešne države ali podjetja ne počnejo zgolj tega.
Pred desetletjem sem preučeval tehnološki razvoj nekaterih držav, ki jih tudi ti postavljaš za vzor. Modeli, s katerimi raziskovalci preučujejo celotno okolje, v katerem se nekatere države bolj in druge manj uspešno razvijajo, so mnogo kompleksnejši od modelov, ki bi temeljili zgolj na vlaganjih v izobraževanje in RR. Kot rečeno, za uspeh ni preprostih rešitev. Nobena država ni (bila) uspešna zgolj zaradi povečanja vlaganj v izobraževanje in RR, ampak je to podkrepila s celovitimi politikami in modrimi odločitvami na številnih področjih. Poleg tega je pomembno, kako se upravlja z denarjem, zato so pravilom uspešnejše tiste države, ki imajo vzpostavljene zelo transparentne mehanizme delitve sredstev. Uspešnejše so tudi države, kjer več vlaga zasebni sektor, ker so nadzorni mehanizmi tam običajno boljši in učinkovitejši. Sicer pa lahko razmerja med javnimi in zasebnimi vlaganji v RR pogledaš v mednarodnih statistikah in jih primerjaš z drugimi pokazatelji.
Enako je v podjetjih. Na osnovi dolgoletnih izkušenj iz gospodarstva, ki jih imam, ti lahko povem, da zgolj vlaganja nikomur ne prinašajo uspeha. Lahko bi ti naštel nekaj zavoženih projektov v slovenskem gospodarstvu, kjer so menedžerji razvojne projekte vodili s preprostimi recepti in zavozili. Še posebej hudo je v državnih podjetjih, kjer nadzorni sveti svoje vloge ne opravljajo, ampak celo sami pristavijo svoj lonček – na primer člani nadzornih svetov dobijo kakšen projekt in s tem morda celo nagrado za podporo projektov uprave.
Podrobnejša predstavitev dejavnikov razvojnega uspeha bi zahtevala obširnejši prispevek. Predlogi o tem, kako s povečanjem vlaganj v RR in potem čakanjem, da vlaganja obrodijo sadove, pa spadajo v kategorijo “idealnih modelov”, ki si jih za “prosti trg” utemeljil v komentarju k drugemu prispevku ta teden.
Sicer pa, če se ne motim, je vlada obljubila, da bo sredstva za RR v svojem mandatu povečala …
Dušan,
jih je že – uradno za 86 mio eur.
@dušan
Se zelo strinjam, da povečanje sredstev za R&D ne pomeni vsega, čeprav (kot opozoril npr. dr. Gams iz IJS na predvčerajšnji seji Sveta RS za znanost) raziskave (kdo bo rekel zainteresirano samoizpolnjujoče…) kažejo na zelo visoko korelacijo med količino denarja in obsegom dosežkov na tem področju (za razliko od npr. področja visokega šolstva, kjer niti približno ni tako močne povezave). Da je uspela ravno Nokia, je naključje, da se je to zgodilo na Finskem pa veliko manj.
Sicer pa se bodo pri nas proračunska sredstva za R&D definitivno povečala (po rebalansu podvojila na 98 mio) – kar pa je šele prvi korak k ustvarjanju inovativnega okolja, o katerem piše avtor prispevka. Pri tem gre namreč še bolj kot za finančni vidik za sporočilno vrednost.
Jože,
težava je, da je raven slovenskih vlaganj v RR že celo desetletje na isti ravni. Nobena vlada ni zmogla, znala ali hotela narediti preboja. Zato lizbonskega cilja 3% do leta 2010 seveda ne moremo doseči, pa tudi v mandatu te vlade skoraj zagotovo ne bo dosežen. Prvič zaradi krize, ki bo zahtevala klestenje proračuna na vseh ravneh, in drugič zato, ker bi hipno povečanje sredstev pomenilo zgolj metanje denarja skozi okno. Tudi tehnološke “podpore”, ki jih načrtuje vlada, so se v preteklosti izkazale zgolj za metanje denarja skozi okno. Zakaj? Ker ni bilo ustreznih nadzornih mehanizmovm, ker so prevladali domačijski dogovori in ker so denar praviloma dobile skupine, ki so jih vodili “pravi” ljudje, ki so denar znali deliti, ne pa ga bogatiti. Sposobnosti, ki jih mora imeti človek za to, da zna deliti, pa so usodno drugačne od sposobnosti, ki jih mora imeti za ustvarjanje vrhunskega, svetovno konkurenčnega znanja.
Marko Kos je naredil nekaj izjemnih primerjav Slovenije z Avstrijo, ki so pokazale, da je Slovenija svojo priložnost za razvojni preboj zapravila po osamosvojitvi. Podobne ugotovitve veljajo za slovensko telekomunikacijsko in IT industrijo, ki je bila ena redkih z možnostmi za globalni uspeh.
Seveda imamo tudi pri nas nekaj vrhunskih skupin, ki bi lahko bile nosilke tehnološkega razvoja, a po pogovorih s kolegi z IJS mi je jasno, zakaj raje sodelujejo na evropskih kot domačih projektih. Slabe izkušnje imajo tudi s sodelovanjem z domačo industrijo.
Ne morem si kaj, da ne pripomnim, da dr. Gams trdi tudi, da izumiramo čeprav nas je vsak dan več. No, če pa že ne izumriamop pa se nam zna zgoditi, da bomo izumirali (kaj le to pomeni) – tak pribl. je argument na čudenje pri rasti prebivalstva.
Mislim pa, da minister Golobič dojema, da je sredstva za raziskave in razvoj treba povečati in, da od tu naprej odgovornost prevzemajo tudi tisti, ki bodo sredstva porabili (eni bolj za doprinos k zakladnici znanja, drugi z uporabnimi patenti, tretji za osvajanje novih znanj in tehnologij potrebnih, da spremljamo svet..). Vsi se strinjamo, da gre za nujno potreben a hkrati ne zadosten predpogoj. Premalo? Tja, vedno in povsod; inovativnost se mora torej pokazati tudi v tukaj, sedaj in v danih okoliščinah.
Torej imamo razlog, da pripišemo en plus (minuse itak anonimneži talamo vsepovprek) ministru (eh sem navijač bodo rekli…).
@joze p. damijan
Jože, prebrala sem si to poročilo o vele raziskavi te “p…” Lori Presman
Commercializing Institutional IP
Prizes and Pitfalls
Lori Pressman
ki vsebuje tudi članek
MIT TLO says government
research pays off through $3 billion
in taxes
By Kenneth D. Campbell
MIT News Office
The US. government gets a very high return on government investment in scientific
research at universities and research institutions, according to calculations by the MIT
Technology Licensing Office.
While research institutions and inventors share royalties worth slightly less than 3% of
sales of licensed technologies, the government gets back about 15 percent of sales
through income taxes, payroll taxes, capital gains taxes and corporate income taxes. In
addition, the government has free use of any patents.
The government payback is estimated at six times the …
tukaj gre res za “perpetum mobile” in vzorec, kako “država” (kdo je to država, kje stanuje, kaj je, kako se oblači – dobeseden primer ’suženjskega govora/jezika’” skoz financiranje škodljivih raziskav in uvajanja takih patentov v prakso, služi ogromne denarce skozi vračanje v državno blagajno s pomočjo davkov in “royalties”. Zato se ni za čuditi, da smo v totalnem dreku!!!! V vseh teh raziskavah in uvajanjih izsledkov v “industrijo” ponovno trčimo ob napačna izhodišča matematike in matematičnih formul zlasti kar zadevo statistiko in nekritično sprejemanje opazovanj v naravi na ekonomiko itd., da ne govorim o farmacevtski “industriji” – O g a b n o! Strahota!
Kako je “država” pognala in poganja to največjo “potegavščino” ali sleparijo o “globalnem segrevanju in ‘toplogrednem plinu CO2′” v zadnjih 40 letih pa ilustrira članek v linku spodaj!
In ni se čuditi, zakaj “akademsko izobraženi” preferirajo “socializem”.
http://www.kusi.com/weather/co.....574742.htm
Sem največja mračnjakinja tega stoletja; in hvala bogu
za to!
“Dušan,
jih je že – uradno za 86 mio eur.”
Bolje bi bilo, da jih vrže v koš!
@gregorgolobič
Da ne bo pomote. Absolutno se zavzemam za povečanje izdatkov za RR in povečanje sredstev 98 mio EUR je velik dosežek, kjer je bila odločilna vloga pristojnega ministra.
Moji komentarji, na osnovi dolgoletnega preučevanja razvojnih modelov, pa so bili namenjeni ozaveščanju, da je poleg povečanja sredstev potrebno oblikovati tudi druge mehanizme in politike, ki bodo spodbudile tehnološki, gospodarski in družbeni razvoj.
@james
Se strinjam s komentarjem. Velik plus za ministra, ki mu je uspelo z eno potezo za RR narediti ogromno. Se pa najbrž strinjaš, da je pomembna novost pri vodenju slovenske raziskovalne politike, da pristojni minister ne prihaja iz akademske sfere, ampak je izkušen politik, ki bo lahko dobrohotno gledal na zavajoče korelacije med uporabo zdravil in simptomi, ki vnemar puščajo vzroke bolezni in njihove posledice.
mi je kar všeč Dušan primerjava z zdravili, ki lajšajo vse simptome (čudežne kapljice). No, pa bom potem dodal še tole: bilo bi hvalevredno tudi, če bi enkrat za spremembo raziskovalcem ne bilo potrebno venomer zagovarjati svoje delo pred vso upravljalsko in ocenjevalso nadgradnjo, ki z uporabo različnih vatlov premerja izvršitelja (eni s citiranostjo pa impact factorjem, drugi s pravilnostjo izpolnjenih finančnih poročil ter slovničnih napak v napačno uporabljenem obrazcu, tertji pa kar malo po svoje, četrti pač raje..) sam pa je že davno pozabil kaj za vraga pomeni vsakodnevno trmasto vztrajanje na predpotopni opremi, dokazovanje vsem tem silnim upravljalcem na relaciji bruselj, ljubljana pa še vsa ostal glavna mesta porh, da si je njihovo pozornost zaslužil,.. da se razumemo, da bi že enkrt posameznikom v razvoju in raziskavah vse te piomembneže, ki delajo statistike na njihovih rezultatih dela umaknili iz tilnika. za vraga, že skoraj dan ne mine, da se nebi kakšen iz agencij in ministerstve in iz nadgradenj ustanov, kjer R&D poteka šopiril s korelacijami med barvo brisače, ki jo zjutraj raziskovalec uporabi in količino denarja, ki mu jo bomo namenili.
Da konec koncev pri vsej tej inovativnosti, ki jo zganjajo tisti, ki so že davno pozabili, da tehnologija v laboratoriju divja neprimerno hitreje od razvoja LCD ali plasma ali OLED ploščatih televizorjev, pozabili kako se pride do rezultata za denimo objavo v vodilni reviji iz področja, patenta,.. pomagamo raziskovalcu da dela tisto kar zna najbolje in to je inovativnost.
branje vse možnih in ne možnih analiz me spominja na to, da se pri nas največ ljudi – upam, da tudi ne pobere pomembnega dela denarja – ukvarja kako bo upravljala z raziskovalci, namesto da bi se sami vrhnili v laboratorije, zavihali rokave, vključili pamet in pokazali česa so sposobni in ali so sposobni še kaj drugega, kot upravljanja in ocenjevanja ter, da ne napišem manipuliranja, ko pride do plačila dela tistemu, ki ga je (inovativno kakopak le drugače) opravil.
@gregorgolobic
Hvala za dopolnitev glede izdatkov za R&R.
Pri moji navedbi sem izhajal sem iz spročila Vlade za javnost po 5. seji, 18. decembra 2008 ( http://www.vlada.si/index.php?.....ds&j4= ), kjer v tabeli piše:
Povečanje izdatkov za raziskave in razvoj in izobraževanje: 68 mio EUR (0,2 % BDP). Sem pa zgoraj v naglici obrnil številki (mea culpa).
Predvidevam pa, da je po predlogu rebalansa proračuna zdaj prava številka 98 mio eur.
vec sredstev… samo o tem je govora, kaj pa s temi sredstvi naredite pa ni vec vazno – ravno to je narobe pri vsej stvari
z mojega gledisca je problem v Slovenski mentaliteti, akademski hladnosti in nedostopnosti, tu ne pomaga tudi 20% BDPja
bom povedal svojo izkusnjo : EU komisija ima Slovenskega komisarja za znanost, pa ti na mail iz domovine tudi pod razno ne bo odgovoril, pa EU parlament ima nase poslanke, ki te ne slivijo 5%, doma imamo Nobelovo nagrajenko za ekologjo, tudi povohala te ne bo, ce ji posljes mail
toliko o globalnem segrevanju, o novih virih energije, vse skupaj je eno samo prazno lapanje, ki ima samo sebi namen
izumitelji, kot sem jaz, nimamo prav nobene konkretne podpore, pa imamo cisto konkretne resitve, ki bi za vecno resili energetki in okoljski problem
kljub 3% za razvoj, ali se vec dobimo od tega samo zlozenke in razkosne urade, brez vsake vsebine, polne vzvisenih birokratov, ki nimajo veze z realnimi projekti,
morda se bo to nekoc spremenilo, dotlej pa bo nasa pamet veselo uhajala ce z mejo, tam kjer to ze znajo s pridom izkoristit
COURTEOUS
zadeva nima nobene veza z termodimaniko, s prelivanjem energije iz ene v drugo obliko, iz tega se ne da nic napraviti
kot vsi poizkusi s perpetuum mobilom, gre tudi tu za isti princip : izkoriscas neko silo, jo usmerjas in pri tem ne porabljas
recimo teznostni stroji, naj bi izkoriscali potencialno energijo utezi, vendar jo pri tem ne porabbili
ali pa magnetni : magnetno silo usmeriti in izkoristiti
moja varianta uporablja vecje sile od teh, ker me zanima velika specificna moc naprave, se vecja kot jo imajo elekromotorji
@Anika
Rečeno je bilo in to povsem umestno, da morajo “upravljalci”, ki so za to dobili mandat, v imenu državljanov poskrbeti za dobro infrastrukturo – tako za prometno, komunalno kot informacijsko. Infrastruktura je hrbtenica in potreben pogoj za zdravo gospodarstvo in bivanje državljanov. Zakaj potem glede na tako učinkovito poslovanje MIT-a in “države” ZDA ob tako velkih vzvratnih dobičkih iz raziskovalnega in znanstvenega sektorja, »država« ne poskrbi za infrastrukturo. Po podatkih ASCE
U.S. Infrastructure Gets a “D” Grade
Increase Decrease
January 28, 2009 (LPAC)–The American Society of Civil Engineers (ASCE) annual “report card” assigned an overall D grade to the nation’s infrastructure, and stated that $2.2 trillion investment would be needed to bring it into a state of good repair — up from its $1.6 trillion estimate in 2005. The report was to be released in March, but the ASCE moved it up to try to influence the debate over the stimulus bill now being negotiated by the Obama administration and Congress. Perhaps the ASCE findings will also reveal the state of some structurally unsound politicians who are in need of repair or replacement.
Less than a third of the current “stimulus” proposal would be spent on infrastructure, and an even smaller part of that would go toward traditional concrete-and-steel projects like roads and transit, says the New York Times. Instead, “infrastructure” includes computerizing medical records and the like.
Among the ASCE findings on some key areas of infrastructure:
* Bridges “C” — More than 26% of the nation’s bridges are structurally deficient or functionally obsolete.
* Dams “D” — the number of deficient dams has risen to more than 4,000, including 1,819 high hazard potential dams…. There are more than 85,000 dams in the U.S., and the average age is just over 51 years old.
* Drinking Water “D-” — America’s drinking water systems face an annual shortfall of at least $11 billion to replace aging facilities that are near the end of their useful life and to comply with existing and future water regulations…. Leaking pipes lose an estimated seven billion gallons of clean drinking water a day.
* Inland Waterways “D-” — The average tow barge can carry the equivalent of 870 tractor trailer loads. Of the 257 locks still in use on the nation’s inland waterways, 30 were built in the 1800s and another 92 are more than 60 years old.
* Roads “D-” — Americans spend 4.2 billion hours a year stuck in traffic. Poor road conditions cost motorists $67 billion a year in repairs and operating costs, and cost 14,000 Americans their lives. One-third of America’s major roads are in poor or mediocre condition, and 36% of major urban highways are congested.
Ali se lahko iz tega kaj naučimo?
To je tudi poglavitna naloga upravljalcev premoženja državljanov, da zagotovijo dobro infrastrukturo, saj so vložki v ta segment izredno visoki. Potem pa morajo ustvarjati “prostor”, kjer se morejo dogajati in goditi dobre stvari.
MIT je dal na net svoje znanje (MIT* proti zakotnim, MM v Financah). Ali je to generozna poteza, ali pa je zadaj tiha indoktrinacija cele svetovne znanstvene srenje, da ne bi prišlo do novih prebojev. Ti se za tesno zaprtimi vrati dogajajo ne na MIT-u etc., ampak na MIC-u – (Military Industrial Complex). Zato posamezni “inovatorji” in izumitelji nimajo nobenih šans, da bi se prebili skozi ves ta kompleks vase zagledanih znanstvenih in raziskovalnih sfer ter nešteto formularjev in obrazcev upravljalcev premoženja državljanov. Zakaj se g. Markovič in g. Dušan ter ttoomm ne bi najavili pri gospodu ministru na pogovor? Če bi ju seveda sprejel?
A v uteho nam je morda lahko tudi spletna stran http://videolectures.net/, kjer objavljajo tudi domači predavatelji! No …. ?
@ joze p. damijan
Hvala za odgovor. Ogledal sem si vse strani v pdf-u in moram zapisati, da nisem pretirano impresioniran. Prvič zato, ker gre za relativno zastarele podatke, drugič zato ker avtorji izvirajo iz izobraževalnih »krogov« in tudi oni poveličujejo svojo vlogo v zadevni problematiki in tretjič zaradi tega, ker se niti članek niti avtorji sploh ne dotikajo osnovne dileme katero sem načel in sicer: kam in kako v družbi vlagati, da bi se kreativnost in inovativnost v industrijski in obrtni proizvodnji čimbolj in čim hitreje razvili. Potrebujemo jih namreč predvsem tam.
Vsekakor vsako čast ministru Golobiču, če je sredstva za izobraževanje in RR uspel bistveno povečati. To pomeni, da eden redkih ministrov, ki se briga predvsem za vodenje področja, ki mu je zaupano. Tako je prav. Toda, močno dvomim, da bo s tem rešenega kaj več kot izboljšava materialne osnove delovanja visokega šolstva in slovenskih inštitutov. Inovativnost, ki bi bila iz takšnih inštitutov “izvožena” v gospodarstvo pa je utopija, saj je inovativnost potrebno direktno motivirati tam, kjer jo najbolj pogrešamo – v samih gospodarsko-proizvodnih enotah. Zavedajmo se, da smo v finansiranju znanosti in tehnologije, predvsem v inštitutskih okoljih, v zadnjih 50 letih imeli že veliko sprememb in zelo inovativno »iznašli« nešteto rešitev od katerih niti ena ni dala omembe vrednih rezultatov. Zato bi bil zelo vzhičen, če bi mi vi dostavil kakšen dopis v čigar naslovu nebi bilo zapisano tudi “.edu” oz. dopis, ki bi prihajal iz raziskovalne in razvojne enote gospodarstva. Takšnim iz “.edu” okolja pa pretirano ne zaupam.
Zato, ponovno trdim, da brez ukrepov, ki bi vzbudili materialen in dolgoročen interes gospodarskih subjektov in posameznikov za inoviranje in izumljanje, novih rešitev pri nas še vedno nimamo. Dokler (predvsem) za to področje ne bo kvalitetnih sistemskih rešitev, bistvenega napredka ne bo – mi pa se vsi skupaj preživljamo od ustvarjanja nove vrednosti v gospodarstvu od izvoza takšne ali celo veliko kvalitetnejše slovenske znanosti pa bi nam še veliko bolj »trda predla«.
Z navedbami @ttoomm–a pa se najine izkušnje v celoti »prekrivajo«, zato se z njim popolnoma strinjam.
Politik Golobic & IJS sindikalist Gams – uspeh RR zagarantiran! Verjetno bosta nasa bela slona UKC & IJS spet dobila levji delez zvisanih sredstev. Ekonomisti vsaj znajo lepo opisati klane…
mislim, da bo treba primerjati primerjljivo Ana. Perimerjanje MIT in IJS je nesmisleno podovbno, kot primerjati Slovenijo z ZDA. Zgodovinsko, ker so ZDA nastale s popolnim genocidom in krajo zemlje staroselcem ter izgradnji uspeha na ekonomsko najučinkovitejši način to je s sužnjelastništvom (ampak to je njihova ne moja ocena, da ne bo nepotrebne ezoterike ob tem dejstvu), v Evropi pa je mešanica s prehodom iz ene skrajnosti v drugo ter verigi risanja političnih meja med ljudmi še bolj nejasna in vsakor po svoje razložljiva. Danes za uspešnost ZDA MIT skrbi lepo število jedrskih letalonosilk, pametnih jedrskih bomb, veriga tajnih konkurenčnih tajnih služb in nekoliko preoblikovano sužnjelastništvo. tako, da je izgradnja infrastrukture v temeljih na MIT-ju pač drugačna kot na IJS. Od tu naprej pa lahko potegnemo paralelo s tem, da napišemo, da vsaka država mora imeti interes v infrastrukturni podpori eminentnih raziskoavlnih institucij, vsaka se izgogibati političnemu kadrovanju v njih in skrbeti predvsem za organizacijsko učinkovitost okolja v katerem raziskovalci delujeju saj je to temelj za inovativnost, ki prinaša merljivi ekonomski učinek,… razliak je seveda tudi v mislenosti na “banalni” ravni. medtem, kot v ZDA (ali denimo v Franciji) od MMM omenjeni zidovi kažejo zadnje uspehe tudi na področju arhitekture, gradbeništva, neinvazivnega ozelenelega umeščanju v okolje (denimo zgradba kalifornijske akademije znanosti), energetske učuinkovitosti, je jankovićev tehnološki park najgrša stvaritev, kar si jih lahko zamisliš, park, kjer ni enega dreveščka (posekan zanj je bil gozd), enega poštenega pločnika, ene fontanice in nič, ampak res nič inovativnosti v pošastno grdih spakah, ki so kriminalno uničile lokalno okolje in ga vsak dan z uporabo uničujejo bolj. In to je odraz naše poti v prihodnjost na najvišjem intelektualnem nivoju? Je ja. Dodajmo še, kot pravi MMM IJS sindikalista gamsa, ki fanatično verjame edinole v izumiranje naroda (tja, verjetno ljudi ne šteje, ampak prikazni iz znanstvene fantazije) ter postSFRJ oceno o ljudeh, kot največjem kapitalu,.. pa je sliak popolna. Seveda ne bomo MIT, seveda ne bomo berlinski Adlershof, lahko pa smo boljši, ker kot pravi Emil E, je kar nekaj kadrov, ki so izjemni. tem potemtakem moramo dati dihati.
Mini nuklearni reaktorji v petih letih!?
http://thecuttingedgenews.com/.....ename=Page One
@james
” … medtem, kot v ZDA (ali denimo v Franciji) od MMM omenjeni zidovi kažejo zadnje uspehe tudi na področju arhitekture, gradbeništva, neinvazivnega ozelenelega umeščanju v okolje (denimo zgradba kalifornijske akademije znanosti), energetske učuinkovitosti, je jankovićev tehnološki park najgrša stvaritev, kar si jih lahko zamisliš, park, kjer ni enega dreveščka (posekan zanj je bil gozd), enega poštenega pločnika, ene fontanice in nič, ampak res nič inovativnosti v pošastno grdih spakah, ki so kriminalno uničile lokalno okolje in ga vsak dan z uporabo uničujejo bolj. In to je odraz naše poti v prihodnjost na najvišjem intelektualnem nivoju? Je ja …”
DA, james, tako lepo ste to zapisali, da boli. In povsod umazanija in preluknjane ulice in ceste z velikimi lužami ob najmanjšem dežju, sive in propadajoče fasade, mrki in nelepi ljudje v puhovkah in supergah … nikjer niti mesta niti podeželja … le pločevinste temne spake a la Jankovičevi supermarketi in povsod, koder seže pogled, bedasti jumbo plakati … le tu in tam kak človek – sicer pa zombiji … Nihče ničesar več ne vidi … Ljudje, hodimo, glejmo in (u)vidimo in si porečimo: “Ne tako. To je grdo in škodljivo …”.
zato, ker ni nobene vizije, ker se ne ve kdo pije in kdo placa, manjka tiste najbolj osnovne kmecke pameti,
v svojih vzisenih akademskih debatah, lahko pred njimi pleses z ne vem cim, pa te se povohali ne bodo
o kasnem odprtem pretoku idej niti govora ni, vse se vrti v zaprtem krogu usmrajene energije, kjer se ukvarjajo edino sami s seboj
mentaliteta dragi moji, slovanska zaplankanost, osabnost, oholost, kasni delezi v BDPju neki!
tudi z 30 % ne bi bilo nic drugace, se vedno bi se vrteli v krogu in akademsko razpravljali okoli besed in vejic v svojih statutih in tako nasledjih 20 let
Slovenija bi edino prosperirala, ce bi zmanjsala delez za znanost in razvoj na 0,0001 % in se resila neproduktivne navlake in stroskov
malo za salo, malo pa tudi zares, ampak ob vse vecjih izdatkih bi morali slediti rezulatati, visja dodana vrednostin nenazadnje bi se to poznalo tudi v placah ljudi, ki uporabljajo tehnologijo teh umotvorov
Vse lepo in prav, saj je jasno, da ne moremo konkurirati z nizkimi stroški dela, kar se po liniji najmanjšega odpora dejansko v Sloveniji počne.
Ni pa država tista, ki bi več morala investirati v inovacije temveč gospodarstvo. Ampak je zato potrebna sprememba miselnosti. Očitno tudi iz jugoslavanskega načina razmišljanja, ki nam je dalo tudi veliko pozitivnega kot so velika podjetja, razvojne oddelke, inštitut, kot je Jožef Stefan.
Država seveda lahko pomaga, ampak ne zgolj z davčnimi olajšavami temveč s skupnimi projekti med inštituti in gospodarstvom, ipd.
Vzgledi se lahko poiščejo tudi drugje recimo na Nizozemskem. Nizozemsko ministrstvo za gospodarstvo ima agencijo Syntens, ki je namenjena prav povezovanju SME, aplikativnih inštitutov in izobraževalnih inštitucij. Že leta 1930 pa je Nizozemska ustanovila TNO – organizacijo za aplikativno raziskovalno dejavnost, po katero spada 14 inštitutov.
Ali ima spodnja povezava kakšno zvezo z inovacijami in razvojem? Po moje ima, saj kaže smer, v katero naj potekajo, pri tem pa so bazične raziskave in znanstveno delo posebna zgodba. Upoštevaje vse zadnje jamesove pripombe in pozive, kar zadeva človeku in naravi prijazno okkolje, je zdaj čas, da se regenerira realna ekonomija s posebnim poudarko na infrastrukturah z vsemi znanstvenimi dognanji za 21. stoletje. Ha!
John Hoefle: Enough Bad Banks; We Need Good Ones in a New System
http://www.larouchepac.com/new.....ystem.html
Izvlečka:
- Fix the Problem -
… The global economy is unsustainable in its current state. It requires an immediate boost in economic activity. That means we must launch an immediate program to build infrastructure, both nationally and internationally, from mundane projects, such as building and repairing sewer systems, to great projects such as an intercontinental maglev rail network. It means building state-of-the-art nuclear power plants to generate the electricity we need to power the increased economic activity, new steel plants to produce the steel we need, and a greatly expanded machine-tool sector to build the machines we need to build our new economy. …
… The Federal government will do what it does best, which is to run large-scale infrastructure projects, while providing credit through the national bank to the private companies who will rebuild our productive base. In this way, the balance between the proper roles of government and the private sector can be maintained, with the government helping create the environment in which the entrepreneurial talents of the private sector can be maximized. …
@tami
Ne morem opisati občutkov resnične žalosti ob prebiranju vašega komentarja, saj sem v 35 letih svojega poklicnega delovanja (tudi znotraj IJS) že dobesedno neštetokrat zaznal podobne članke in mnenja posameznikov, ki vedno ponovno vedo kaj bi bilo potrebno narediti, nihče pa nima nobene konkretne ideje kako narediti to kar bi bilo potrebno. Skratka, v vsaki generaciji mlajših izobražencev najdemo kar večje število oseb, ki se s popolnoma enakimi stališči kot jih deklarirate ponovno “zaletavajo” v neznansko veliko barikado, ki je za naše razmere popolnoma naravno postavljena med inštitute in gospodarstvo.
Sami pišete, da država ni tista, ki bi morala investirati v inovacije, temveč bi to moralo izvajati samo gospodarstvo. Se strinjam, toda nikakor ne v celoti. Vzrok pa je v tem, kar navajate v zadnjem odstavku svojega mnenja, saj je na Nizozemskem, ob ustanovitvi TNO in Agencije SYNTENS, država dejansko investirala v inovacije v gospodarstvu samo, da je to storila in še vedno izvaja na neprimerno bolj sofisticiran in inteligenten način. Pri nas pa mi najdite konkretne in zlasti uspešne primere prenosa aplikativnega razvoja iz inštitutov v gospodarstvo, saj iz zadnjih 35 let poznam desetine takšnih primerov in vam s konkretnimi podatki lahko postrežem o tem kako jalovo in kako neučinkovito so se končali. Predvsem zato ker naši inštituti potrebnega aplikativnega znanja sploh nimajo niti so ga kadarkoli dejansko imeli. Oni pač živijo svoje življenje in vsakih toliko časa (ko jim zmanjka denarja), neuki in nerazsvetljeni slovenski javnosti zagrozijo s stavkom: “Ta družba se bo morala že enkrat odločiti, če dejansko potrebujemo slovensko znanost ali ne ! “, politiki pač popustijo, saj se bojijo zamere “znanstveno raziskovalnega lobija”, ostali (beri psi) lajamo, karavana pa veselo gre naprej.
Analiza delovanja večine naših inštitutov zanesljivo ne sodi v blogovsko izmenjavo mnenj, toda v obravnavanju te problematike se na svojo veliko žalost moram pridružiti mnenju g. ttoomm-a in dobesedno velike večine drugih Slovencev (če le niso zaposleni v katerem od naših inštitutov), da velika večina njihovih aktivnosti ne prinaša niti slovenski še manj pa svetovni znanosti nobene koristi. Izjeme so tako nepomembno majhne, da bi vse njihove avtorje lahko imeli zaposlene v enem edinem in celo zelo majhnem inštitutu. Treba pa je priznati, da funkcijo inštitutov vidim le v smislu dodatnega izobraževanja, zlasti mlajših kadrov, ki v inštitutskem okolju pridobijo nekaj znanja in izkušenj, ki jih (na žalost) niso dobili že na univerzah. Ko pa spregledajo neznansko jalovost inštitutskega dela odidejo in marsikdaj pričnejo uspešno delovati v gospodarstvu. Zelo pa podpiram povečana vlaganja v šolstvo.
Prepričan sem, da se ne zavedate koliko poskusov in organiziranih “kampanj” je do danes bilo v prenosu znanja iz inštitutov v gospodarstvo. Toda, glede na sredstva, ki so v to bila vložena, je bilo vse skupaj popolnoma jalovo tako, kot so brezuspešni poizkusi posnemanja tujih tehnoloških parkov za prenos znanja v gospodarstvo. Vzroki temu so popolnoma jasni, saj se aplikativnost raziskovalnih nalog pri nas od inštitutov nikoli ni zahtevala in se inštitutom že desetletja dovoljuje, da si sami “izmišljajo” kaj bodo raziskovali – ponavadi pa gre za čisto prepisovanje rezultatov delov tujih in objavljenih raziskav, ki jih naši “znanstveniki” zapišejo kot rezultate lastnih raziskav. Takšnih primerov poznam kar nekaj – celo iz IJS, ki ga očitno navajate kot pozitiven referenčni primer.
Strinjam pa se z vami, da bi bilo nujno potrebno obstoječe stanje bistveno spremeniti, postaviti in zapisati popolnoma nova pravila in usmeritve delovanja večine inštitutov. Predvsem pa bi do najcenejših in najhitrejših rezultatov prišli, če bi z izjemno pomembnimi davčnimi olajšavami motivirali gospodarstvo za čimbolj množično uvedbo inovativne proizvodnje oz. čimbolj množično proizvodnjo izdelkov, ki so v svetovnem merilu tržna noviteta. Na primer, na ministrstvu g. Golobiča bi bilo potrebno ustanoviti komisijo za preverjanje prijavljenih inovacij in verodostojnost v Sloveniji prijavljenih patentov ter prevzeti npr. nemške kriterije za določanje njihove vrednosti. V davčni zakonodaji pa je potrebno omogočiti posamezniku najmanj 5 let popolnoma neobdavčenega prejemanja prihodkov po osnovi inovacij in patentnih licenčnin. Sočasno pa vsem proizvodnim družbam, ki dejansko pričnejo izdelovati tržno noviteto (po soglasju navedene komisije) moramo zadevno tržno noviteto za obdobje od najmanj 3 let popolnoma osvoboditi plačilo prometnega davka, družbi pa dovoliti, da si vrednost prometnega davka lahko prerazporedi v stroške nadaljnjega razvoja, (tudi) v plačila za sodelovanje s kakšnim od inštitutov ali motivacijo lastnih zaposlenih.
Pri vsem skupaj pa je žalostno predvsem to, da do vsega navedenega skoraj zanesljivo pri nas ne bo prišlo, saj tako kot sem že zapisal slovenska “foušija” tega nikoli nebi prenesla. Če bi pa po kakšnem čudežu do tega prišlo bi Slovenija lahko postala celo “oaza” tujega znanja in pameti, saj bi zaradi zadevnih davčnih olajšav marsikateri tujec prišel k nam in bi ob relativno nižji ceni dela svojo proizvodnjo investiral in organiziral v Sloveniji. Resnično pa je nastopil skrajnji čas za širše spoznanje da izključno “agitacija” o potrebah povezovanja med inštituti in gospodarstvom nikoli ni in ne bo pripeljala do izboljšanja. Tisti, ki nam spomin sega desetletja v nazaj, to zelo natančno vemo.
Peter Florjancic je bil ravno na TV, v tujini uspel, doma ga niso sljivili 5 %, skratka doma od njegovega telenta ne bi bilo nic, v tujini pa je imelo tisoce ljudi z njegovimi izumi lep zasluzek in delo, pa tudi sam seveda.
Spet smo torej pri odlivu pameti v tujino, pa tu ne gre za neke high tech izdelke, ki jih ne bi zmogli sami
A kdo ve koliko casa traja, da se v mentaliteti kaj spremeni na bolje, ideje so vendar odprtost duha, dostopnost in odprtost kakrsno poznajo v USA, kjer si v trenutku lahko na ti z vsakomer, pa itak v tem zaplankanem prostoru ne bo nikoli zazivela
”Inovacije so ključ za prestrukturiranje gospodarstva”
Strinjam se s tole Jožetovo navedbo, ne strinjam pa se, da je le krepitev TIA (in dodatna sredstva) ključ do rešitve nastale situacije glede spodbujanja tehnološkega razvoja.
Ni dovolj, da se samo povečuje količina denarja (ne le MVZTj-evih cca 100 mio EUR v letošnjem letu, tu zraven gre prišteti še MG-jevih 50mio EUR ), ampak kako izkušeni, dojemljvi, out of the box thinking ljudje delajo na agenciji (poleg tega tudi na ministrstvih: MVZT, MG), in kar se tega tiče, je situacije precej slaba.
Člankov na temo kaj vse je narobe v raziskovalni sferi in povezovanju z gospodarstvom je bilo tudi na razgledi.net objavljenih že precej. Poglavitni problem je kot navaja g. Markovič, da nihče ne pove, ne samo kaj , temveč predvsem kako nekaj spremeniti na bolje.
Raziskovalci bolj ali manj samo jamrajo, da je denarja premalo za raziskave in da bog ne daj, da bi se ukinili temeljne raziskave na račun večjega deleža aplikativnih raziskav. Menim, da morata biti tipa raziskav, tako temeljne kot aplikative. Temeljne, za povečevanje fonda znanja v družbi in aplikativne, ki imajo koristi za družbo. Rado se pozablja, da imajo vsi trije svetovi: znanost ( visoko šolstvo), gospodarstvo in državna uprava naloge prispevati k razvoju družbe; torej znanost, prispevati k uporabni vrednosti tistega kar dela, gospodarstvo, ne le hlepenje za dobičkom temveč prispevek k razvoju in državna uprava, da s svojim delovanjem prispeva k zagotavljanjem pogojev za oba svetova da delujeta v ustreznih pogojih. Problem Slovenije je, da so vsi trije svetovi preveč sam k sebi, pa s(mo) vi v istem čolnu…
V precejšnji meri se strinjam z razmišljanjem gospoda Dušana, verjamem, da imajo inštituti slabe izkušnje s sodelovanjem z gospodarstvom, velja pa tudi obratno. Marsikateri raziskovalec na inštitutu/fakulteti ni stimuliran za sodelovanje z gospodarstvom, tudi zato, ker je denarja v raziskovalni sferi kljub vsemu veliko: ARRS financira preko razsikovalnih programov in projektov, CRPov, pa tu so še mednarodni programi 7FP, pa še razne študije in analize, ki jih naročajo ministrstva…denarja se tu obrne kar veliko. In če se še pogleda pravilnike ARRS, ki vrednotijo znanstveno vs. aplikativno raziskovanje, je več kot očitno, da je metodologija prvega bistveno bolje razdelana kot drugega. Torej, zakaj bi se matrali s sodelovanjem z gospodarstvom, če pa je je bolj preprosto pisati članke, študije ipd…kakšna je njihova kakovost pa raje ne izgubljam besed…nekateri znani prof.dr. dajo od sebe take izdelke (študije, analize itd na nivoju seminarske naloge), da se človek vpraša od kje jim doseženi naziv…Torej tole je moja osebna izkušnja in ne govorim kar na splošno.
Pa še o dodatnem denarju za tehnološki razvoj, ki ga dodatno letos namenja MVZT, poleg MG-ja. V okviru reševanja finančno-gospodarske krize se praktično panično namenja 150 mio EUR za RR projekte podjetij (in za njihovo sodelovanje z inštituti/fakultetami)…precej populistično, ja, moramo nujno pomagati gospodarstvu v teh kriznih časih. Nihče se ne vpraša, kaj se želi s tem doseči oz. kaj bomo odgovorili, ko nas bo Evropska komisija čez čas vprašala kaj smo s tem denarjem naredili/podprli (poleg klasičnega odgovora koliko denarja smo namenili in koliko podjetij/projektov podprli). Pa tukaj ne gre toliko za Evrospko komisijo kot za nas same….
Spomnimo se tegale Jožetovega stavka ””Inovacije so ključ za prestrukturiranje gospodarstva” ….torej verjetno je smiselno porabiti prej omenjene zneske (150 mio EUR, ki so načrtovani za letos) s ciljem, da bomo prišlo do postopnega prestrukturiranja gospodarstva. Jože je pred kratkim objavil prispevek na razgledih ”kam in kaj izvažamo je ključno” …glede na to, da pripravljalcem razpisov na ministrstvih/agencijah (ja tudi opevana TIA) je med njimi tako razmišljanje ni blizu oz. mariskdo sploh ne ve kaj in zakaj se nekaj dela (razpisi v podporo RR projektom podjetij), se bojim, da ima Anika prav, ko pravi , da lahko dodaten denar, ki ga MVZT namenja za tehnološki razvoj letos, vržemo v koš…
Čas pa neusmiljeno teče in ko bo tale kriza mimo, bo konkurenca še močnejša, mi pa se mi zdi, pa spet zamujamo oz. precej brezglavo ministrstva načrtujejo zakaj in kako bodo sredstva namenila/porabila…
Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni, če pa je zraven denar, gre pa vse še malo hitreje….
@andreja
V tejle razpravi se mi zdi, da se uporablja besede inovacija, izum in pa raziskava precej poljubno, včasih celo kot sinonime. Vendar tu ne škodi nekaj pazljivosti.
Jože govori o inovacijah in spodbujanju inovacij, beseda inovacija navadno označuje vpeljavo nečesa novega v splošno uporabo, v običaje, procese, prakso. Izum, kot tehnološka ali procesna novost, pa čeprav potrjen s patentom ni inovacija, dokler se ne začne delat na njegovi dejanski uporabi. Raziskava pa mora od svojega prispevka k znanju, prehodit korake najprej do praktične uporabnosti in nato še do inovacije.
Inovacije niso nekaj, česar ne bi znali vrednotit, pomembna je predvsem, kaj nam ta inovacija dejansko lahko prinese. In v trenutnem svetu to merimo (kljub drugačnim usmeritvam nekaterih razpravljalcev tu) kar v denarju, torej v potencialnem dobičku. Pri tem seveda ovrednotimo tudi tveganja, torej kakovost same ideje ali izuma, trg, potreben kapital in pa sposobnost ekipe, ki se spravi vpeljevat to novost v življenje.
Američani ugotavljajo, da znanje nima meja, da je svet raven, morda imajo trenutno prednost na raziskovalnem področju, vendar to ne bo vedno in povsod tako. Vidijo pa, kot sem tudi tukaj pred tem podal povezavo na članek, svojo sposobnost inoviranja, torej udejanja novosti, novih idej, ne glede na njihovo siceršnje poreklo, kot bistveno prednost in sposobnost, ki jo želijo ohraniti ali še razviti.
Zato sam upam, da se bo počasi začelo poleg spodbujanja znanosti spodbujat tudi inovativnost, torej da se bo govorilo tudi o poslovnih načrtih in tudi o trženju in ne več samo o patentih in pa člankih ali pa posebnem financiranju časa in opreme, ko nekakšen raziskovalec dela na kakšnem konkretnem projektu v gospodarstvu.