Vse več ljudi skrbi, da se bližamo orwellovski oblasti, ki vse ve in vse vidi, ker neprestano nadzoruje in kontrolira državljane. V Evropskem političnem centru (EPC) ugotavljajo, da državljani o zbiranju in hrambi osebnih podatkov premalo vedo, da je o tem premalo informiranja, premalo razprav. Zato so se odločili v zborniku objaviti eseje različnih izvedencev, ki poskušajo odgovoriti na vprašnaje, kje je ustrezno ravnotežje med zagotavljanjem varnosti državljanom in njihovimi temeljnimi pravicami. Kje je meja med zbiranjem, obdelavo in hrambo osebnih podatkov in pravico do zasebnosti.
Yet more CCTV cameras being installed in our streets, shopping centres and even parks; reports of companies using information gleaned from social networks such as Facebook to make ‘hiring and firing’ decisions; new rules on retaining mobile phone or airline reservation data… all these stories and more are fuelling concerns that we risk “sleepwalking into a surveillance society”, as the UK government’s Information Commissioner Richard Thomas put it in 2006.
Jacki Davis, urednica zbornika Izziv Evrope, opozarja, da podatkov o nas ne zbirajo le vladne in javne ustanove, ampak tudi zasebna podjetja. Te podatke uporabljajo za različne namene, za nekatere nas vprašajo in se z njimi strinjamo, za nekatere tako rekoč nimamo pojma. Vse več skrbi je tudi zaradi tega, ker sodobna tehnologija omogoča vse širšo izmenjavo podatkov, kar pomeni, da je podatke, ki so zbrani za določen namen, mogoče uporabiti tudi za druge namene. Ljudje se bojijo hranjenja netočnih osebnih podatkov in njihove zlorabe. Vse več osebnih podatkov je zbranih tudi na raznih kompaktnih ploščah, ki jih nevestni uradniki izgubijo.
Zbiranje in hramba kopice osebnih podatkov je posledica več dejavnikov. Temeljni je boj proti terorizmu po napadih v ZDA 11. septembra 2001. Dejstvo pa je tudi, da zbiranje vse več osebnih podatkov omogoča razvoj tehnologije. Danes je mogoče zbirati in hraniti bistveno več podatkov kot recimo pred desetimi leti. Tudi navade ljudi se spreminjajo. Mladi sami danes izmenjujejo kup osebnih podatkov prek svetovnega spleta, kot je recimo mreža Facebook. Prav tako jih ne skrbi prav veliko, koliko in katere podatke imajo vlade in javne službe o njih, navaja Jacki Davis v svojem uvodnem prispevku.
Na podlagi zbranih osebnih podatkov ponudniki državljanom zagotavljajo boljše javne storitve, zasebna podjetja na podlagi osebnih podatkov, ki jih zbirajo, ugotavljajo navade in potrebe porošnikov, da lahko ponudijo ustreznejše blago in storitve kot njihovi tekmeci. V sodobni družbi osebni podatki postajajo tudi vrednost, kdor jih ima, jih lahko tudi prodaja, kar odpira dodatna vprašanja.
Eurobarometer polls highlight the EU’s dilemma: they suggest that the public believes that the Union does have a key role to play in the fight against terrorism and crime but, given that it has very limited powers in this area, it also risks being accused of ignoring the growing unease about the amount of information being kept about us and the risk that this data will be misused.
V zborniku Izziv Evrope je najprej mogoče prebrati, kako se spreminjajo mnenja o zagotavljanju zasebnosti, o meji med zagotavljanjem varnosti in zagotavljanjem temeljnih pravic državljanov, kako se spreminja koncept državljanstva. Vsebuje analizo o povečevanju količine podatkov, ki jih zbirajo vlade, javna uprava in zasebna podjetja, pa kako to vpliva na državljane, poslovanje podjetij in delo vlad. Na koncu je še opisano, kakšen vpliv ima zbiranje in hramba osebnih podatkov na oblikovanje politike na ravni držav in na ravni EU.
Jacki Davis na podlagi zbrani esejev ugotavlja, da je razprava o zbiranju in hrambi osebnih podatkov veliko širša in veliko bolj zapletena, kot zgleda na prvi pogled, če upoštevamo slabosti in koristi tega početja.
Da “žal živimo v času, ko smo prav vsi potencialno sumljivi, in zato (za nekdanje komunistične države bi lahko rekli spet) postajamo družba nadzora”, je novembra letos v Dnevnikovem Objektivu objavila članek slovenska informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar.
Državljane moraš na nadzor privajati postopoma in z majhnimi koraki, pa nadzora sploh ne bodo opazili. Še več, celo prosili bodo zanj, saj si vendarle želimo varnosti. Vsak dan en majhen korak naprej v družbo nadzora, pa ga sploh ne bomo opazili. Včeraj so bili to podatki o prometu elektronskih komunikacij, jutri bomo gospe v trafiki morali pomoliti osebno izkaznico za nakup predplačniškega mobilnega paketa (ker to pač izkoriščajo kriminalci), pojutrišnjem… Ne, ni mi všeč, da me bodo sledili na vsakem koraku, pa čeprav ničesar ne skrivam.
Še en vidik je, na katerega bi rada opozorila, in tudi ta se dotika varnosti. Velikokrat slišimo, da se moramo zaradi varnosti odreči svoji zasebnosti, da gre za igro z ničelno vsoto, kjer ena stran ne more pridobiti, ne da bi druga izgubila. S kolegi, ki se vsakodnevno ukvarjajo z varstvom zasebnosti in osebnih podatkov, ne pristajamo na takšno igro. Menimo, da v prvi vrsti sploh ne gre za vprašanje izbire med varnostjo in zasebnostjo, temveč za izbiro med svobodo in nadzorom.
Ko izrabljamo nove tehnologije, se moramo vprašati, ali želimo večji nadzor ali večjo svobodo.
/…/
Tisti, ki bo imel v oblasti vse podatke, ki bo torej nadziral posameznike, bo imel moč, veliko moč. Ali družba nadzora vodi v diktaturo in konec razvoja družbe in različnosti, ki je predpogoj za to? Če bo človek postal paranoičen in se bo vsega bal, ker ga bomo nadzirali na vsakem koraku, bo postal robot. Naj nam v mislih odzvanjajo besede Goetheja: “Talent se razvija v zasebnosti.”
...
Big father. In reče KTG.