Sašo Polanec o neutemeljenem zanašanju na državo

Sklep na podlagi zapisanega je, da se v času te recesije ne moremo zanašati na državo, da bo pomembno ublažila sektorsko specifične šoke. Najbolj pomembni ukrepi, ki jih lahko sprejme država, so pravzaprav na zelo nepriljubljenem področju trga dela. Zmanjšanje togosti delovne zakonodaje bi omogočilo, da bi podjetja pravočasno prilagodila obseg poslovanja povpraševanju s skrajšanjem delovnega časa, z znižanjem plač in seveda z znižanjem stroškov odpuščanja (znižanje odpravnin in skrajšanje odpovednih rokov). To pa ne pomeni, da naj bi predvsem delavci nosili posledice globalne krize.
Država mora delavce zavarovati, kar bo glede na naravo krize morala narediti tudi s povečanjem nadomestil za brezposelne in socialnih pomoči. V času tranzicije je država to že naredila. Vendar pa mora dati tudi signal, da gre za kratkoročne ukrepe, kar pomeni, da zgodnje upokojevanje, s katerim smo reševali strukturne šoke v devetdesetih, ni več možno.

Sašo Polanec, ekonomist, v Financah

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odzivi: 1 na “Sašo Polanec o neutemeljenem zanašanju na državo”
  1. Aleksander Milanovic je rekel/rekla:

    Ma bom potico jedel, če ni kruha!

    Kdo vse mora kaj narediti(?), ne vidim dobro sledi! Ali lahko podate tekst v grafiko veličin in njih lastnosti.

    Vem, težko bo.
    Od grafike kurikulum uči samo množice, v prvem razredu, kje je že to!

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
jože p. damijan, sreda, 1. april 2009 

V skladu z napovedmi dobiva kriza tudi pri nas podobne razsežnosti kot v državah, kjer se je začela. In kaže se v nekajkrat večjem zmanjšanju outputa, kot so ga še pred mesecem želele priznati pristojne vladne službe. Povsem jasno je, da krize v slovenskem gospodarstvu ni mogoče zaustaviti – razen če bi imeli na voljo denimo nemški proračun, s katerim bi neomejeno financirali agregatno povpraševanje – dokler ne pride do gospodarskega preobrata najprej v ZDA, kar bo dvignilo optimizem, povpraševanje [...]

vojko, ponedeljek, 13. julij 2009 

Ta hip so podjetja, če jih opazujemo z vidika plačilne zmožnosti, na najnižji točki; ne le pri nas, tudi globalno. Pri nas so zdajšnje stopnje primerljive le z začetkom devetdesetih let, ko so podjetja čutila posledice razpada Jugoslavije. A je bilo takrat zunanje okolje stabilno, zdaj pa ni. V teh razmerah je pričakovati, da bodo tudi banke poskušale lajšati posledice in da bodo poskušale narediti breme dolga vzdržno za podjetja – a spet le za podjetja, ki imajo poslovni potencial.
/…/
Sheme [...]

vojko, ponedeljek, 6. april 2009 

Vlada bi se morala že pred meseci usmeriti v pripravo pogojev (dogovor s socialnimi partnerji, nova zakonodaja) in ukrepov na trgu dela, ki bi imeli dolgotrajnejši in predvsem strukturni učinek. V pripravo ukrepa, ki bi ga sprejemali zdaj in ki bi imel svoj smisel tudi v času, ko takšne krize ne bo in ko bo treba odgovarjati na normalne izzive globalizacije, ki zahtevajo veliko prilagodljivost in predvsem mobilnost zaposlenih.
/…/
Žal pa se je vlada, kot kaže, usmerila v pripravo ukrepa po [...]

milan, nedelja, 10. januar 2010 

Prvi teden letošnjega leta je potekal tako, kot smo navajeni v tem obdobju: v znamenju razprodaj. Le da tokrat niso bili trgovci edini, ki so znižali cene. Pahor, Golobič in Kresalova so ob nesebični pomoči računskega sodišča sklenili, da na parlamentarno razprodajo postavijo koalicijskega partnerja, predsednika stranke upokojencev Karla Erjavca. Odločili so se kar za javno avkcijo v državnem zboru, po kateri bo najverjetneje smel v parlament kot nadomestni poslanec. Če bodo na razprodajo postavili tudi resor za okolje in [...]

jože p. damijan, ponedeljek, 7. december 2009 

Komentar je v originalu objavljen v Financah.
Predsednik vlade Borut Pahor je prejšnjo sredo napovedal, da se bo vlada z vso resnostjo lotila reševanja sedanje krize. In sicer z obsežnimi strukturnimi reformami, ki bi jih naj pripravila v roku treh mesecev. Ob tem sem se začel samo smejati. Ker pač gre zgolj za blef. Zakaj menim, da je to popoln blef? Zelo preprosto.
Prvič, kratkoročnih težav gospodarstva ne moreš reševati z dolgoročno naravnanimi strukturnimi reformami. Denimo, pokojninska reforma, ki bi denimo [...]