Sindikati in veliko poslancev evropskega parlamenta zahtevajo, da je treba v Evropi delavcem z direktivo o delovnem času zagotoviti, da ne bodo delali več kot 48 ur na teden – to pomeni, da so prosti le en dan v tednu. Svet EU, ki zastopa države članice, vztraja pri kompromisu, ki je bil junija letos po dolgotrajnih pogajanjih sprejet v času slovenskega predsedovanja in izjemoma dovoljuje podaljšanje tedenskega delovnika na 60 do 65 ur. Evropska komisija pa opozarja, da je treba predlog direktive čim prej sprejeti zaradi sodb sodišča evropskih skupnosti, saj bo sicer zaradi dežurstev morala odpreti postopke proti državam članicam, ki nimajo dežurstev urejenih v skladu s temi sodbami. Med temi državami je tudi Slovenija. Če bo v sredo vsaj 393 poslancev glasovalo proti slovenskemu kompromisu, bo sledil spravni postopek med svetom EU, evropsko komisijo in evropskim parlamentom.
Generalni sekretar evropskega združenja sindikatov ETUC John Monks je že takoj po potrditvi slovenskega predloga napovedal, da bodo sindikati poskušali prepričati poslance evropskega parlamenta, naj slovenski predlog zavrnejo, ker prinaša poslabšanje položaja delavcev. Ker so delavci v pogajanjih z delodajalci šibkejši partner, se sindikati bojijo, da ne bodo mogli odkloniti zahtev delodajalcev za podaljšanje delovnika nad 48 ur na teden, če bodo hoteli obdržati službo, ne glede na to, da morajo s to izjemo soglašati tudi socialni partnerji. Sindikatov ne prepriča razlaga sveta EU, da ima delavec vedno na voljo sodišče, kjer lahko poišče svojo pravico, pa tudi ne, da zdaj za delovni čas sploh ni omejitve in nekateri delavci zato delajo tudi 78 ur na teden.
Zdaj podaljševanje delovnega časa res ni aktualno, saj podjetja napovedujejo zmanjšanje števila delovnih ur (v Sloveniji sta to ravnokar napovedala Prevent in Acroni), in odpuščanje zaposlenih. Slovenski zavod za zaposlovanje je objavil, da bo konec leta brez zaposlitve 65 tisoč ljudi, v letu 2009 pa 78 tisoč. Toda direktiva o delovnem času ne bo veljala le za eno leto ali dve, zato je treba razmišljati dolgoročno. Da morajo biti določbe v predpisih res trdne, v zadnjih tednih dokazujejo odpuščanja delavcev, dejstvo je tudi, da je vse več delavcev zaposlenih za določen čas ali prek agencij, ki delavce samo začasno posojajo podjetjem. Sodišče nič ne pomaga, saj delavci, ki čez noč ostanejo na cesti, nimajo denarja za sodne postopke, pa tudi na odločitev sodišča ne morejo čakati.
Že zdaj vse več delavcev, tudi tisti, ki so zaposleni za nedoločen čas, od svojih delodajalcev sliši, da lahko takoj dobijo delovno knjižico, saj pred vrati za njihovo delovno mesto čaka vsaj 15 kandidatov, ki so pripravljeni delati za bistveno nižjo plačo in jim na misel ne pride, da bi zahtevali omejen delovni čas in imeli kakršne koli druge zahteve, ki za delodajalca pomenijo le strošek.
Je pa tudi res, da je direktiva le predpis, ki ga bodo delodajalci lahko enako kršili kot zdaj recimo kršijo zakonodajo, ko od mladih žensk zahtevajo podpis izjave, da določen čas ne bodo imele otrok. Zaposleni bodo lahko imeli zagotovljeno uravnoteženo poklicno in družinsko življenje, ko bodo za delodajalce spet postali ljudje, ne bodo zgolj številke, strošek, ki ga je treba čim bolj oklestiti. Delavci so v zadnjih letih v številnih podjetjih postali zgolj strošek, saj je bila pomembna samo čim večja rast dobička, čim višji tečaj delnice, čim ugodnejše zlato padalo (odpravnina in nagrada) za vodstvo podjetja in posledično čim višja gospodarska rast.
K slabšanju položaja v službah marsikje precej pripomorejo tudi zaposleni sami. Iz sodelavcev so se v zadnjih letih spremenili v konkurente, celo sovražnike. Namesto da bi sodelovali, si mečejo polena pod noge, se veliko bolj kot včasih podrejajo nadrejenim in upogibajo hrbtenice za nekaj evrov dodatka k plači. Tudi sindikati nosijo svoj del krivde za takšne razmere, saj njihovi zaupniki marsikje skrbijo zgolj za lastno korist in vsakogar, ki se upa upreti, zatrejo, namesto, da bi mu pomagali. Enako velja za predstavnike zaposlenih v vodstvenih organih družb. Slabih odnosov med zaposlenimi in med delodajalci in zaposlenimi ne more spremeniti nobeden predpis. Direktiva o delovnem času je pomemben predpis, od katerega bo v prihodnje odvisno, koliko časa na teden bodo zaposleni delali in kakšne omejitve bodo veljale za dežurstvo, a to ne bo veliko pomagalo, dokler se nasploh v družbi ne bo spremenil sistem vrednot.
Ker se francosko predsedstvo ni želelo pogovarjati, bo po vsej verjetnosti treba v spravnem postopku doseči dogovor, ki bo omogočil “ustrezno usklajevanje poklicnega in družinskega življenja zaposlenih”, kakor je dejal poročevalec evropskega parlamenta Alejandro Cercas. S tem lahko parlament prisili predsedstvo – po novem letu bodo to Čehi – vsaj v to, da bodo njegovi predstavniki sedli za mizo. Ministri za delo držav članic pa se bodo na odločitev poslancev evropskega parlamenta v Strasbourgu – o direktivi o delovnem času bodo glasovali dopoldne – lahko odzvali že takoj v sredo na rednem zasedanju v Bruslju.
...
Če gre res za prikrito podaljševanje delovnega časa in ne zgolj za ureditev delovnega časa v času dežurstev, potem je to zelo zgrešena poteza. Glede na trenutno stanje in tisto, ki sem nam obeta v prihodnosti, bi pričakovali, da bodo delodajalci/lastniki predlagali skrajšanje delovnega časa od 48 ur na 40 ali celo na 32 za vse zaposlene. Kdo bo namreč kupoval tisto, kar se proizvede in zmanjševal tiste zaloge, ki so se nakopičile, če bodo delavci utrujeni in siromašni in zlovoljni zaradi izčrpanosti in splošne podhranjenosti človeka vrednega bivanja. Kaj delodajalci oziroma lastniki še vedno niso razumeli, da bodo, če se bo nadaljeval dosedanji trend maksimiranja dobičkov, na koncu ostali sami na opustošenem planetu. In s kom se bodo potem družili njihovi otroci, od kod se bo napajal srednji in višji sloj … kdo se bo še šolal in dodatno izobraževal … kdo bo še konzumiral razvedrilo in zabavo … kdo bo še potoval … To bo tedaj, kot je zapisala Darja:
“Zaposleni bodo lahko imeli zagotovljeno uravnoteženo poklicno in družinsko življenje, ko bodo za delodajalce spet postali ljudje, ne bodo zgolj številke, strošek, ki ga je treba čim bolj oklestiti. Delavci so v zadnjih letih v številnih podjetjih postali zgolj strošek, saj je bila pomembna samo čim večja rast dobička, čim višji tečaj delnice, čim ugodnejše zlato padalo (odpravnina in nagrada) za vodstvo podjetja in posledično čim višja gospodarska rast.”
dober komentar, kam to odnese “izvoljene”, ko enkrat začutijo objem svetišča eurokracije? kakšna je kar naenkrat razdalja do realnosti?
Miselnost korporacijskega kapitalizma je preživeto in zaostalo načelo, saj je delovanje po tem načelu privedlo do sedanje krize finančnega in posledično še ekonomskega sektorja. Tega očitnega dejstva pa najvišji vrhovi EU kot tudi posameznih držav članic še niso sprevideli.Po izdatnih podporah (v obliki več stotih milijonov evrov) finančnemu sektorju, smo sedaj prišli na vrsto za svoj delež zaposleni v realnem sektorju… Delodajalcem je pa seveda tovrstna korpokracija voda na mlin kratkovidnih dobičkarskih interesov, negativne in škodljive posledice so jim postranskega pomena. Ta direktiva omogoča delodajalcem nekakšno privatiziranje delovne sile in daje korporacijam dodatno moč manipulacij in izkoriščanja zaposlenih. S tem se kar samo ponuja še reševanje problema povečane brezposelnosti, ko bo od dolgega delovnika izmozgane in shirane delavce že po kratkem obdobju potrebno nadomestiti… Prešernovi verzi iz Krsta pri Savici so bili na nek način pesnikova vizija sedanjosti in kar ustrezajo vsebini in posledicam izvajanja te direktive: “…manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi…”