Današnja napoved predsednika vlade Boruta Pahorja o ‘demontaži’ komaj uveljavljenega sistema plač v javnem sektorju resda ni bila izrečena naravnost, ampak je premier na slavnostni seji senata ljubljanske univerze ‘zgolj’ obljubil, da se bo osebno zavzel za izzvzetje univerze iz tega sistema. Seveda, zavoljo ‘posebnosti in avtonomije visokošolskega polja’ in v dogovoru s socialnimi partnerji. Ker so panožni socialni partnerji tako in tako (utemeljeno) prepričani, da v enotni sistem plač ne spadajo, ta dogovor ne bi smel biti vprašljiv. In ker so v lastne posebnosti prepričani tudi bolj ali manj vsi drugi panožni socialni partnerji (od sodniških preko zdravniških do policijskih in vojaških), ni razloga, da jih, posebnosti, vlada tudi njim ne bi priznala. Da bodo priznanje zahtevali, na podlagi številnih izkušenj ne kaže dvomiti.
Z enotnim sistemom plač, dosežkom donedavnega ministra za javno upravo Gregorja Viranta in socialnih partnerjev, zdaj ni zadovoljen nihče več. Najprej, kakor hitro so septembra ‘prišle’ prve po njem obračunane plač, so bili (in so še) nezadovoljni tisti, ki jih socialni partnerji zastopajo. Potem so bili nezadovoljni v Virantovi oziroma dotedanji vladajoči stranki, ker so s povolilnimi analizami prišli do ugotovitve, da jih je javni plačni sistem stal kakšne odstotne točke in s tem zelo verjetno mandatarstva. In nazadnje je sistem vznejevoljil še vse za državne finance pristojne nove ministre, ki so ugotovili, da so proračunski izdatki za Virantov sistem krepko pod(o)cenjeni.
Če bo vlada demontirala enotni javni plačni sistem, bo to dobro le, če ga bo zamenjala s čim bolj smiselnim. Za zdaj ni znano, kaj namerava, tudi pristojna ministrica o tem še ni govorila, zato so premierove napovedi/obljube o osebnem zavzemanju za izzvzemanje precej tvegane. Dogovor znajo posamezni socialni partnerji, pa ne le univerzitetni, zaradi tega zahtevati prej, kot bo nova vlada imela pripravljen svoj koncept plač v javnem sektorju. Soliranje posameznih ministrov in ministric oziroma dogovarjanje zdaj z enimi, zdaj z drugimi, brez jasne strategije, bi povzročilo še več zmede in ‘izsiljenih’ napak.
In če pustim ob strani za donedavno vladajočo stranko žalostno dejstvo, da je morda ostala brez novega mandata zaradi plačnega sistema, ki verjetno ne bo trajal niti petino časa, potrebnega za njegovo sprejetje in uveljavitev (pri tem pa se ji iz sedanje vladajoče stranke za to ‘darilo’ ne bodo niti zahvalili), ostanejo še socialni partnerji. Malce nenavadno se mi namreč zdi, da bi bil za vso ‘nevzdržnost’ plačnega sistema – od njegove zloglasne enotnosti do razporeditve posameznih skupin v tarifne razrede in tarife same – ‘kriv’ zgolj donedavni minister Virant, se pa ne spomnim, da bi kdo od tistih, ki jih socialni partnerji zastopajo, svoje predstavnike, sopodpisnike kolektivne pogodbe, kaj vprašal, kaj so počeli v letošnjih zimskih in spomladanskih mesecih. (Če odštejem policiste, ki so pretekli konec tedna ustanovili še en sindikat.) Vladni problem je torej tudi to, da se bo morala dogovarjati s socialnimi partnerji (v javnem sektorju), ki ne le, da jim velikokrat zmanjka občutka za realnost, ampak tudi ne vedo natančno, kaj hočejo. Bi pa tega radi kar največ in kar najhitreje.
Predsednik vlade Borut Pahor se stvari loteva z neskončno lahkotnostjo. Iz enotnega plačnega sistema bo izvzel sodnike, zaposlene na univerzah, zdravnike idr., da si bodo lahko avtonomno določali plače. Ali nismo te velike svobode že imeli v samoupravnem socializmu in vse obdobje po osamosvojitvi? Vse skupine bodo dokazovale, da je njihovo delo najpomembnejše in najzahtevnejše, da se ga ne da meriti, tudi če je javno in financirano iz proračuna. “Država naj da denar, mi ga bomo že razdelili po svojih merilih.”
Enotni plačni sistem res ni kak bleščeč dosežek bivšega ministra Viranta, še manj socialnih partnerjev, v tem primeru sindikatov javnega sektorja. Z njim je po svojih političnih merilih privilegiral določene skupine in potlačil druge. Vendar je postavil vsaj približen okvir, v katerem se vidijo razmerja in veljajo določena pravila za napredovanja, povečan obseg idr. Zato ga kaže dograjevati in popraviti glavne napake. Demontaža sistema bo povzročila popoln kaos in še povečala nesorazmerja in zahteve za dodatna sredstva iz državne in javnih blagajn. Premierove izjave so zato neodgovorno blebetanje. Tudi ni res, da sindikati, ki jih je čedalje več, ne vedo, kaj hočejo. Hočejo večje plače, zlasti tisti, ki so že sedaj visoko in jim je dvoril že bivši minister Virant.
Jao, mamma mia, here are they again!
Komaj smo si mravljice začele utirati stezice po novem plačnem sistemu javnih uslužbencev, ki je res potreben nekaj popravkov, že so tu “razdiralci mravljišča”. Si lahko predstavljamo, koliko ur razpravljanj in usklajevanj bo šlo v prazno in koliko denarja bo odteklo za avtorske honorarje najrazličnejših ekspertov, zato da pogajalci iz različnih sektorjev nikoli ne bodo prišli do končne rešitve. Najbolje je, da si vsak sektor javnih uslužbencev ustanovi še svojo državo, če že hoče imeti svojo malho!
no, no,.. pustite to dnevno politiko fudbal navijačem ga. Anika, škoda dobrega imena. Saj veste Grims pa janša pa Virant pa ostala druščina bivših članov komunistične partije Jugoslavije je pač skrbela, da bi aparatčiki na vseh nivojih (Od Jambrek Univerze do župana najmanjše občine) dobivali enosrmne sejnine (do 7000x zvišanje), da .. in res ni potrebe storiti solze za poražence, ki na svoji spletni strani po naučenem kumrovškem tečaju krivijo celi svet za padec partije. Komunistične parrtije Jugoslavije pač ni za objokovati, tudi nagrajevanja aparatčikov ne, pa uravnilovke, z od boga danimi bogovi v belem, ki so si izposlovali bonitete (na zdravnike mislim in njihovo kvoto po glavi pacienta) do pičice enake tistim v času SFRJ, pa klientelizma in korupcije,.. naj pač jočejo na strani ZK KPJ SFRJ, ki nosi ime SDS.SI.
ah seveda zbadam, kako pač ne, ko pa ko gre za naše izgubimo kritično distanco – ne glede na drugače izražena mnenja.
da podkrepim vso bedo enotnega plačnega sistema iz postkomunističnega obdobja v deželici – časov vladavine aparatčikov in ohranjanja tekovin, primer direktorjev zdravstvenih zavodov, ki so seveda zdravniki:
“nekateri izmed direktorjev so zaradi nagrad najbolje plačani javni uslužbenci v državi nasploh. Medtem ko vsak mesec prejmejo za svoje delo 4414 evrov bruto, so nekateri septembra zaslužili bistveno več – deset direktorjev celo več kot 10.000 evrov bruto, najbolje plačani pa skoraj 15.000 evrov bruto. Samo za nagrade (nekaterim) direktorjem je bilo tako septembra porabljenih dobrih 175.000 evrov ali toliko, kot bi porabilo 19 novih zobozdravstvenih ambulant za odrasle ali 20 ambulant splošnega zdravnika.”
me prav zanima, če razen pravnikov, še kakšen javni uslužbenec kasira kot omenjeni zdravniki (je le vrh ledene gore, kar veselo po sistemu navzdol pa je lahko vsakemu jasno zakaj v popljuvani Franciji v javnem zdravstvu dobite zastonj najmodernejšo opornico iz materialov, ki so svertlobna leta od marijaterezija mavca pri nas na katerega čakate,..) in zakaj pred omenjeno super funckisonalno bolnišnico v Franciji stojijo 5 do 10 let stari renault Clio-ti pri nas pa SUV-ji tipa MB M razred Lexus-i, BMW x5 in x6, kakšen Volvo C90 je pomotoma tam, mrgoli pa Audijevih Q7.
Na parkirišču KC LJ ni ravno na pretek ne Q7 in ne X5 in X6, veliko več je starih krntij tipa VW (pač slovenceljska posebnost). Tako da ne bluzi preveč.Strokovno direktorico KC sem pa ravno videl v Peugeotu 307 cabrio, kar je ravno njej primerno…
videno je potemtakem bilo od pacientov. toliko o plehu. me veseli, da vsaj zdravniki niso tako mahnjeni nanj.