Za 54 milijonov evrov več denarja iz proračuna EU Sloveniji v letu 2009 ponuja evropska komisija. Za sofinanciranje regionalnih projektov bo iz Bruslja imela na voljo 164 milijonov evrov rednih in dodatnih predplačil, so sporočili v Bruslju. Računsko sodišče pa v Ljubljani opozarja, da je Slovenija iz proračuna EU v letu 2007 počrpala za 8,7 milijona evrov manj, kot je plačala v bruseljski proračun. Vlada je načrtovala porabo 582 milijonov bruseljskih evrov, v Slovenijo jih je v resnici prišlo le 347 milijonov ali 60 odstotkov.
Najslabše je Slovenija lani črpala denar iz evropskih strukturnih skladov – to sta evropski sklad za regionalni razvoj in evropski socialni sklad – iz katerih je porabila le 25 odstotkov predvidenega zneska. Komisija je prav za ta dva sklada povečala predplačila za leto 2009 z 2 na 4 odstotke in znesek za Slovenijo povečala s 53 na 107 milijonov evrov. Za porabo tega zneska bo torej v letu 2009 treba občutno izboljšati črpanje evropskega denarja, pa realne projekte bo treba pripraviti. Računsko sodišče namreč ugotavlja, da “tako majhna realizacija na področju strukturnih skladov ni bila le posledica dinamike črpanja, ampak tudi neustreznega načrtovanja, ki je temeljilo na nerealnih predpostavkah”. Za kar 38 odstotkov ali približno 90 milijonov evrov načrtovanih prilivov iz Bruslja po ugotovitvah računskega sodišča ni bilo pogojev, da bi jih lahko dobili.
Res je, da je evropska komisija pogoje za črpanje denarja spreminjala, ne glede na to pa Slovenija dobiva že dovolj dolgo denar iz Bruslja, da bi pristojni morali znati oceniti, kaj je lahko realno dobiti in kaj ne, predvsem pa znati pripraviti projekte. Nenazadnje tudi evropska komisarka za regionalni razvoj Danuta Hübner vedno znova poudarja, da je usposobljena administracija, ki doma na državni, regionalni in občinski ravni pripravlja in potrjuje projekte, ključna za uspešno črpanje evropskega denarja. Ključno je zadržati uradnike, ki se naučijo postopkov, razlaga predvsem na podlagi dobrih izkušenj iz Španije.
To pa nič ne pomaga, če ima politika svoje račune in skuša najprej znesek, ki ga pričakuje iz Bruslja, čim bolj napihniti, da lahko ob sprejemanju prikaže čim manjši proračunski primanjkljaj. Razpisov pa potem tako rekoč do konca leta ne objavi, ker varčuje pri izdatkih. Za evropske projekte za področje regionalnega razvoja je namreč potrebno del denarja zagotoviti doma in ta delež se giblje med 15 in 50 odstotkov. Če je razpis objavljen v drugi polovici leta, plačilo iz proračuna zapade v naslednjem letu in proračunska bilanca na koncu leta je zaradi tega spet videti boljša, kajti več denarja iz skladov EU pomeni tudi več denarja iz domačega proračuna. Komisija za leto 2009 zaradi finančne krize pod določenimi pogoji izjemoma ponuja 100-odstotno financiranje nekaterih dejavnosti v okviru posameznih projektov, domači delež pa bo treba zagotoviti ob zaključku izvajanja projekta. Ampak to je samo začasna ugodna okoliščina, domači delež bo treba v vsakem primeru zagotoviti.
Črpanja denarja za regionalni razvoj iz proračuna v Bruslju v prihodnjih letih ne gre pospešiti le zaradi povečanja predplačil, ampak zaradi bistveno večjega zneska. Slovenija je imela v programskem obdobju od leta 2004 do 2006 na voljo 456 milijonov evrov, kar je v povprečju 152 milijonov evrov na leto. V sedanjem programskem obdobju 2007-2013 pa ima na voljo 4,2 milijarde evrov, kar je v povprečju 600 milijonov evrov na leto. Ta denar bo mogoče pravočasno počrpati le z dobro administracijo in dobro pripravljenimi projekti in razpisi.
Danuta Hübner oblastem v državah članicah na nacionalni, regionalni in lokalni ravni sporoča, da zgolj več denarja ni dovolj, investicije bodo dosegle svoj namen le, če bo denar učinkovito uporabljen za dolgoročni razvoj, posodobitve in dograditev sodobne infrastrukture, inovacije, varovanje okolja, vlaganja v človeške vire, usposabljanje in izobraževanje.
...
Darja, ugotovi še kdo pri nas je to vse zamočil.
Načelo “greh se pove,grešnika pa ne”, je premalo.
Sistem implementacije EU politik je nastajal stihijsko, po delih, birokratsko (ne po sodobnih načelih managementa in informatike, ki je ključna pri tem poslu). Preveč je bilo prepuščeno srednjerazrednim uradnikom , ki so se sicer v večini trudili delati po najboljših močeh, vendar niso uspeli: naloga je bila prezahtevna. V celotnem sistemu primanjkuje jasne, centralitzirane kontrole, predvsem pa premisleka o učinkovitejših, transparetnejših in enostavnejših postopkih.
V bistvu je še čudež, da dobimo toliko denarja kot ga dobimo in pri tem niti nismo najslabši. Nek visoki uradnik EU, mi je enkrat tako pri mojem jamranju, kako gradimo čudno birokratsko zgradbo odvrnil, bodi tiho, ste najboljši med novimi članicami. Je to res naše merilo? Zakaj nekje, recimo pri učinkoviti državni upravi ne bi bili na ravni Danske, Irske ali Finske?
Osnovni greh je že pri programiranju ukrepov, saj pogosto ukrepi niso strateško dovolj modro premišljeni z vidika doseganja ciljev in učinkovite implementacije.
Celoten sistem bi kazalo na novo postaviti. Ministrstvo za razvoj in evropske zadeve je dobra osnova, vendar so ideje novega ministra čudne, kompetence želi spustiti navzdol do ministrstev, kar bo korak nazaj glede učinkovitosti. Obenem pa je tudi zelo tvegano popravljati celotne procedure in postopke brez vnaprej jasnega uspeha, kajti to dodatno bremeni črpanje. EU črpanje bo test za to vlado.
Stvari pa niso tako enostavne, kot se zdi kakšnim politikom. Če kje bi tu rabili zelo prefinjen razmislek, odlično koordinacijo in najboljše kadre. Bojim se, da je glede nato, kako smo sposobni reformirati javne sisteme (npr. univerzo), zalogaj prevelik.
imamo nekaj zgodb o uspehu ali ne? A smo kkašen projekt dobili? Smo, A so ljudje, ki so po improvizacijah med nacionalno in eurokracijo dobili feed back z vključitvijo v pridobivanje novih projektov – ali so baza na kateri lahko gradimo boljši sistem?
Ali lahko prof. Erjavca družba uporabi, da zorganizira sistem? Meni se vse bolj dozdeva, da ga je potrebno prepričati, da postane del metle, ki bo pričela pometati in stvari zlagati po policah, od spodaj lepo navzgor.
Kar v precejšnji meri se strinjam z razmišljanjem prof.dr. Erjavca in tudi njegovim opozorilom, da spreminjanje obstoječega sistema črpanje evropskih sredstev ne gre brezglavo ponovno spreminjati.
Če pogledamo obdobje 2004-2006, ko je bila Slovenija ob vstopu v EU prvič deležna sredstev strukturnih skladov in kohezijskega sklada (prej pa kar precej let predpristopnih sredstev Phare) in da je bilo potrebno sistem črpanja sredstev praktično postaviti povsem na novo, smo sredstva kar dobro počrpali, resda jih je bilo precej manj kot pa jih je razpoložljivih v obdobju 2007-2013.
V obdobju 2004-2006 je bil organizacija sistema črpanja taka, da je bilo Ministrstvo za gospodarstvo organ upravljanja za Evrospki sklad za regionalni razvoj, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve za Evropski socialni sklad in Ministrstvo za okolje in prostor za kohezijski sklad, če me spomnin ne vara. Iz tega obdobja izhajajo predvsem izkušnje z neučinkovitim črpanjem Evropskega socialnega sklada in ostanek sredstev.
Vlada J. Janše je sistem črpanja evropskih sredstev (strukturnih skladov in kohezijskega sklada) spremenila tako, da je postal organ upravljanja za vse tri sklade (ESRR, ESS, KS) (s tem tudi velike moči) Služba Vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko, pod vodstvom ministra Žagarja. Problem se je pojavil v tem, da so bili postopki odobritve javnih razpisov ter vsega ostalega pri SVLR zelo dolgi (ministrstva so usklajevala razpise 3, 4, 5 mesecev ali še več). Ljudi z izkušnjami pri delu na črpanju evropskih sredstev pa je na SVLR zelo malo in še zlasti tistih, ki bi v obdobju 2004-2006 pripravili in izpeljali konkreten razpis pa praktično SVLR nima.
Če vzamemo še zahtevne pogoje glede dodeljevanja evropskih sredstev (Uredbe EU), pravila glede državnih pomoči, zahtevni postopki javnih razpisov, ki jih predpisuje domača zakonodaja, neznanje in neizkušenost pripravljavcev razpisovm nagnjenost k kompliciranju, strah pred napakami (številne kontrole tako s strani domačih institucij: kontrolne enote, ki so v pristojnosti SVLR, ki delujejo na ministrstvih, Urad za nadzor proračuna Ministrstva za finance, Računsko sodišče v Sloveniji, Računsko sodišče ES) itd, je rezulatat glede črpanja evropskih sredstev tak kot ga opisuje Darja. Pravzaprav smo prišli od ene skrajnosti (ko nadzora nad dodeljevanjem proračunskih sredstev praktično ni bilo ali pa je bilo zelo ohlapno), do danes druge skrajnosti, ko se tako sam proces dodeljevanja kot tudi projekte pretirano nadzira – velike so administrstivne zahteve tako glede prijave kot izvajanja projektov).
Vsekakor je potrebno narediti spremembe glede črpanja evropskih sredstev: (1) poenostaviti obstoječi sistem črpanja, (2) poenostaviti določila v razpisih.
ad 1) Ne spreminjati sistema v sedanjem trenutku, naj SVLR ostane organ upravljanja za vse 3 sklade. Enostavno ni časa za organizacijske spremembe (prenašanje ponovno nazaj na ministrstva: MG, MDDSZ, MOP) kot je predvideno tudi v koalicijski pogodbi. Tudi postopki pri EK, ki potrjuje organizacijski sistem črpanja trajajo min 2-3 mesece. V času recesije ni tega časa.
Uprabijo naj se vse izkušnje, ki jih imajo ljudje na ministrstvih (npr. MG, MVZT) iz obdobja 2004-2006 pri pripravi razpisov in pri odločanju SVLR (slednji pač nima dovolj usposobljenih kadrov, ki pa se jih tudi ne da narediti čez noč)
ad 2) Poslušati je potrebno predloge podjetij itd., katerim so razpisi namenjeni pri pripravi novih razpisov. Določila naj se poenostavijo, ne sicer tako, da bo dodeljevanje potekalo na ”lepe oči” ampak določila, koliko je višina plače, ki se priznava za obračun stroškov dela, materialnih stroškov, obseg potrebnih dokazil itd. naj se zmanjša na razumno mero. To se vsekakor da narediti z dobro voljo vseh – pripravljavcev razpisov in tistih, ki so jim razpisi namenjeni. Nenazadnje je cilj evropskih sredstev ta, da se porabijo sredstva za prave namene in za dobre projekte, da bo iz njih nekaj nastalo. Razpisi pač niso sami sebi v namen. Zato je potrebno, da bi v fazi priprave razpisa tudi vsebino -namen in cilje prediskutirali s tistimi, ki jim je razpis namenjen. Tu bi svojo vlogo povezovalca lahko odigrala GZS in OZS – pri razpisih, ki so namenjena podjetjem in s.p.-jem.
Prof. Mrak je pred časom opozoril, da je Slovenija v obdobju 2007-2013 dobila toliko evropskih sredstev (dobre 4 mia EUR), ki jih verjetno ne bomo, zaradi stopnje razvitosti, nikoli več. Zato je predvsem stvar odločitev in organizacije v Sloveniji kako jih čim bolj učinkovito počrpati.
Aja še to – poleg tega obstajata še švicarski in norveški finančni mehanizem, katerega izvaja bivša Služba Vlade za evropske zadeve (SVEZ).
Smiselno bi bilo, da se obe področji: evropska kohezijska sredstva in švicarski ter norevški finančni mehanizem čim bolj učinkovito izkoristita.