Z veliko hitrostjo se približuje praznični december in s tem številna srečanja, prireditve itd., med njimi tudi veliko takih, katerih cilj je zbiranje sredstev v dobrodelne namene. Čeprav je tovrstnih prireditev čez leto kar nekaj, pa se njihovo število poveča v prazničnem decembru, ko smo ljudje, še malo bolj kot običajno, pripravljeni odpreti denarnice in dati evro ali dva v dobrodelne namene. Kot bi želeli oprati svojo slabo vest, če tega med letom nismo storili.
Dobrodelnost je dobra in jo podpiram, prav tako pa upam, da se v Sloveniji povečuje število družbeno odgovornih podjetij, ki se zavedajo, da morajo družbi, v kateri delujejo, nekaj dati in da mora poglavitni cilj delovanja podjetja v tržnem sistemu, torej ustvarjanje dobička, imeti kompenzacijo v dobrodelnosti. Tudi društev, organizacij, interesnih združenj itd., ki prirejajo dobrodelne akcije oziroma dogodke, je kar nekaj: Rdeči križ, Karitas, Nedeljski dnevnik z akcijo ”Iskrica”, Rotary klub, Lions klub, Zveza prijateljev mladine ter seveda številna društva.
Prireditve z dobrodelnim namenom, katerih cilj je zbiranje sredstev za pomoč ljudem v stiski oziroma kakorkoli prikrajšanim osebam, trkajo na vest posameznika in ga opozarjajo, da so v egoistični družbi, kjer je pomemben le posameznik oziroma njegove koristi, tudi ljudje, ki zaradi takih ali drugačnih razlogov potrebujejo (finančno) pomoč drugih. Ljudje nismo le egoistična individualna, marveč tudi socialna bitja, ki za svoj obstoj potrebujemo druge ljudi. Zato so prispevki v dobrodelne namene tudi svojevrstno moralno očiščenje oziroma zavedanje posameznika, ki mu gre dobro v primerjavi z nekom drugim, ki je prikrajšan, da se tudi sami lahko znajdemo na njegovem mestu ali pa ga zato, ker smo sami doživeli kaj podobnega, lažje razumemo.
Problem dobrodelnih prireditev vidim v tem, da oseba, ki prispeva, v resnici ne ve, ali bodo šla zbrana sredstva res za namen, za katerega so se zbirala, ali bo nekaj od tega porabljeno tudi za kakšen drug namen. Primeri dobrodelnosti iz preteklosti, ko so se zbrana sredstva porabila nenamensko, pri marsikomu zbujajo dvom o dobrem namenu tovrstne dobrodelnosti.
Prednovoletni čas je še posebej primeren za trkanje na vest človeka, da ne pozabimo na revne, starejše, bolne, otroke, ki so prikrajšani v vsakdanjem življenju. Eden od načinov zbiranja finančnih prispevkov je tudi nakup božičnih oziroma novoletnih voščilnic. Kljub temu, da je pošiljanje elektronskih voščilnic zaradi ekonomičnosti v porastu, pa je tu pa tam le lepo dobiti tudi voščilnico v papirni obliki. In voščilnice so dober vir zaslužka. Pred časom sem na domači naslov dobila kuverto z voščilnicami in nakaznico za njihovo plačilo, okrog 7 evrov je bil znesek, seveda je šlo za voščilnice z dobrodelnim namenom. Zmotil me je pri vsem tem način pošiljanja na naslov, pridobljen iz telefonskega imenika, in dejstvo, da sem dobila nekaj, česar nisem naročila. Postavljena sem bila pred dilemo: ali plačati, saj znesek ni velik in gre menda za dobrodelni namen (pošiljatelj je bila v resnici gospodarska družba z omejeno odgovornostjo, ki trži izdelke, ki jih izdelujejo invalidne osebe) ali zadevo vrniti? Odločila sem se za slednje, dobrodelnost je po mojem mnenju kljub vsemu stvar odločitve posameznika, da nekaj nameni v dobrodelni namen po svoji želji in presoji, ne pa stvar takšnega svojevrstnega izsiljevanja s povsem ekonomsko logiko pridobivanja finančnih koristi.
Odločitev za dobrodelnost oziroma nameniti sredstva za dober namen ni bila z moje strani nikoli vprašljiva, me pa moti, da to zaradi številnih organizacij, ki se s tem ukvarjajo in prosijo za finančne prispevke, postaja vse bolj nekakšna moralna obveza. Darovanje naj bi bila svobodna odločitev posameznika, zato se mi ”komercializacija dobrodelnosti” vse bolj upira.
V prihajajočem obdobju obdarovanja, ki bo morda zaradi recesije malce bolj skromen ter v času intenzivnejše dobrodelnosti in ob izrekanju dobrih želja za prihajajoče leto bi morda lahko vsak od nas razmislil, da kakšno dobro stvar za koga drugega naredi čez leto; da koga obdari zaradi obdarovanja samega in ne zato, da bi pričakoval od njega kakršnekoli koristi. Obdarovanje razveseli oba, obdarovalca in obdarovanca in sploh ni nujno, da je predmet obdarovanja kakšna draga stvar; običajno so najbolj vredne tiste stvari, ki jih ne moreš plačati (objem, pogovor itd.).
Zaradi negotovih gospodarskih razmer bo pomen dobrodelnosti v prihodnje nedvomno še večji. Pred časom sem prebrala misel (avtorja se žal ne spomnim): ”Najlepši je pogled v oči nekoga, ki si mu pred kratkim storil nekaj dobrega.”… Morda bi veljalo na to večkrat pomisliti čez leto in ne le v predprazničnem novoletnem vrvežu.
Humanitarne organizacije z Unicefom na celu vselej skocijo zelo visoko v zrak, ko kdo kje objavi, da vecino denarja, ki ga zberejo kot humanitarne prispevke, porabijo za lastno delovanje. Sicer je povezano posredno, a vendarle – Nemci so ravnokar odkrili, da njihov Rdeci kriz farmacevtskim podjetjem proda bistveno vec krvi, ki jo zbere od krvodajalcev, kot bi smel. No, tudi pri nas smo pred leti z Rdecim krizem imeli veliko afero, pa je glavni osumljenec dobil celo odskodnino, ce se prav spomnim, ker mu tozilstvo ni zmoglo nic dokazati. Kakor koli, vsaj nekaj pomoci vendarle pride tudi do tistih, ki jo potrebujejo.
Spoštovana ga. Andreja! Z velikim zanimanjem sem prebral vaš članek. Priznam vam, da v glavnem delim vaše mnenje. Kako preseči obstoječe stanje? V kolikor ste mi pripravljeni zaupati vaš E-mail vam obljubim, da se vam bom takoj v začetku prihajajočega leta ponovno oglasil in zaupal eno od možnih rešitev. Prav zaradi bližajočih se praznikov, kot ste to vi lepo opisali, v tem trenutku to morda ne bi bilo etično. Lep pozdrav, Erik.