Pravno mnenje o postavitvi veleposlanikov (strokovnjakov za ustavno pravo prof. dr. Igorja Kaučiča in asist. dr. Saše Zagorca), na katero se sklicuje članek Ima Pahor rajši mir pred Ruplom ali dobre odnose s Türkom?, je danes izginilo s spletne strani ministrstva za zunanje zadeve. Tam, kjer bi moralo biti, piše le še Novica. Šesti čut (ali dolgoletne izkušnje, vragsigavedi) mi je sinoči prišepnil nekaj v tej smeri. Torej sem mnenje, na podlagi katerega napovedani sodni postopki nekaterih neimenovanih kandidatov za veleposlanike niso videti prav smiselni, spravil v ‘študijske namene’. V celoti gre takole (morebitnih oblikovalskih poudarkov teksta, razen verzalk, ni več).

Novica
01.10.2008
Pravno mnenje o postavitvi veleposlanikov

Ljubljana, 1. oktobra 2008 – Ministrstvo za zunanje zadeve objavlja pravno mnenje o vlogi in ustavnem položaju predsednika republike pri postavitvi veleposlanikov, ki sta ga pripravila strokovnjaka za ustavno pravo prof. dr. Igor Kaučič in asist. dr. Saša Zagorc.

PRAVNO MNENJE

O VLOGI IN USTAVNEM POLOŽAJU PREDSEDNIKA REPUBLIKE PRI POSTAVITVI VELEPOSLANIKOV

1. NORMATIVNA UREDITEV INSTITUTA POSTAVITVE IN ODPOKLICA VELEPOSLANIKOV
Postavitev in odpoklic veleposlanikov ureja več pravnih aktov. Poleg Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih so to zlasti Ustava Republike Slovenije in Zakon o zunanjih zadevah ter še nekateri drugi podzakonski akti.

Mednarodnopravne vidike instituta postavitve in odpoklica ureja že Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih (Uradni list FLRJ-MP, št. 2/64), ki zahteva od države pošiljateljice, da pred postavitvijo veleposlanika pridobi agreman (fra. agrément) države sprejemnice. Slednja ni dolžna pojasniti razlogov za zavrnitev agremana (4. člen).

Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) med pristojnostmi predsednika Republike Slovenije (v nadaljevanju predsednik republike) v četrti alinei prvega odstavka 107. člena določa, da predsednik republike postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike in sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov. Ta pristojnost je sestavina funkcije predstavljanja Republike Slovenije znotraj in zunaj v meddržavnih odnosih (reprezentativna funkcija). Gre za formalnopravna dejanja s pravno zavezujočimi učinki v mednarodnem pravu (širše o tem M. Ribarič, komentar k 102. členu, v: Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. L. Šturm, Ljubljana 2002, str. 825). V sklop te funkcije šteje tudi pristojnost izdajanja listin o ratifikaciji (peta alinea prvega odstavka 107. člena Ustave).

Na podlagi Ustave je Zakon o zunanjih zadevah (ZZZ-1, Uradni list RS, št. 113/03-UPB1, 20/06 in 76/08) določbo o postavitvi in odpoklicu veleposlanikov postopkovno razčlenil v 17. členu. Veleposlanika postavi in odpokliče predsednik republike na predlog Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada), ki ga pripravi minister za zunanje zadeve (prvi odstavek). Po določitvi predloga Vlade opravi pogovor s kandidatom za veleposlanika delovno telo Državnega zbora Republike Slovenije (v nadaljevanju Državni zbor), pristojno za zunanjo politiko (drugi odstavek). Postavitev in odpoklic vodje diplomatskega predstavništva se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (tretji odstavek). Predsednik republike izda vodji diplomatskega predstavništva poverilna pisma (četrti odstavek). ZZZ-1 v členih 34 do 53 predpisuje tudi pogoje za pridobitev naziva diplomat, razporeditev v diplomatsko službo in posebne pravice in obveznosti diplomatov. Interni postopek izbire kandidata za veleposlanika izvaja Ministrstvo za zunanje zadeve (v nadaljevanju MZZ) v skladu s posebnim pravilnikom.

Za postopek postavitve in odpoklica veleposlanikov je pomembna tudi določba prvega odstavka 4. člena ZZZ-1, ki zavezuje MZZ, da v okviru svojih pristojnosti obvešča predsednika republike o pomembnih zadevah s področja mednarodnih odnosov in na zahtevo predsednika republike ali na lastno pobudo daje mnenja in predloge glede mednarodnih dejavnosti, ki jih predsednik republike opravlja pri izvrševanju svoje funkcije.

2. POJMOVNA IN POSTOPKOVNA OPREDELITEV INSTITUTA POSTAVITVE IN ODPOKLICA VELEPOSLANIKOV
Ustava samo za veleposlanike in poslanike določa, da se na to funkcijo postavljajo in ne imenujejo, kar določa za vse druge nosilce javnih funkcij. Podobno velja tudi za pojem odpoklica in razrešitve. To pojmovno razlikovanje je bilo glede veleposlanikov vedno uveljavljeno v naši ustavni ureditvi, poznajo pa ga tudi druge evropske države, ki pa namesto postavitve pogosteje uporabljajo pojem akreditiranje (prim. 87. člen italijanske ustave in 59. člen Temeljnega zakona ZR Nemčije).

Čeprav Ustava določa samo, da predsednik republike postavlja in odpoklicuje veleposlanike, te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi lahko Predsednik republike povsem samostojno, torej brez sodelovanja drugih organov, postavljal in odpoklical veleposlanike. Ustavna določba o postavitvi veleposlanikov je v 17. členu ZZZ-1 razčlenjena v dva postopka, to je postopek imenovanja in postopek akreditiranja. V okviru prvega pripravi minister za zunanje zadeve predlog za imenovanje veleposlanika (kdo in po kakšnem postopku je lahko imenovan za veleposlanika, določata 27. in 34. člen ZZZ-1), tega nato določi Vlada, po določitvi predloga Vlade opravi Odbor za zunanjo politiko Državnega zbora pogovor s kandidatom za veleposlanika. Z uveljavitvijo ZZZ-1 leta 2001 ni več kot pogoj za nadaljevanje postopka predpisano pozitivno mnenje Odbora za zunanjo politiko. Nato predsednik republike izda ukaz o imenovanju veleposlanika, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Postopek akreditiranja (v ožjem pomenu) pa vključuje poverilno pismo (akreditiv), ki ga veleposlaniku izda predsednik republike. Pred postavitvijo veleposlanika je treba za kandidata pridobiti agreman države sprejemnice.

Medtem ko je postopek akreditiranja na temelju določb Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih predmet sporazuma med državo pošiljateljico in državo sprejemnico, se postopek imenovanja ureja z notranjimi pravnimi akti posamezne države.

3. USTAVNI POLOŽAJ IN VLOGA PREDSEDNIKA REPUBLIKE PRI POSTAVITVI IN ODPOKLICU VELEPOSLANIKOV
Ustavnopravni položaj predsednika republike v Republiki Sloveniji je pogojen s parlamentarnim sistemom organizacije državne oblasti, utemeljenim na načelu delitve oblasti, ki ga je uvedla Ustava. Kljub neposredni izvolitvi predsednika republike je njegova funkcija pretežno reprezentativna, kar je razvidno iz nabora njegovih pristojnosti. Bistvenega pomena za razumevanje koncepcije slovenskega parlamentarnega sistema je, da je vloga predsednika republike v okviru političnega procesa omejena tako rekoč na najmanjšo možno mero, čeprav obstaja nekaj izjem, npr. pri predlagalnih pristojnostih predsednika republike v postopkih izvolitev in imenovanj nekaterih najvišjih državnih funkcionarjev. Položaj in pristojnosti predsednika republike izhajajo iz temeljnega izhodišča parlamentarnega sistema in pravne države, da nihče ne sme izvrševati oblastnih dejanj, ne da bi bil hkrati za svoja dejanja tudi odgovoren. Zato ne preseneča, da vse politične odločitve v izvršilni veji oblasti pripravijo in sprejmejo Vlada ali posamezna ministrstva v okviru svojih pristojnosti, ki odgovarjajo parlamentu, in ne predsednik republike, saj slednji ni politično odgovoren.

Podobno je mogoče ugotoviti tudi za zunanjo politiko Republike Slovenije. Zunanjo politiko določa Državni zbor, Vlada pa po Zakonu o vladi Republike Slovenije (1. odstavek 2. člena) določa, usmerja in usklajuje izvajanje te politike. Zunanje zadeve v skladu s splošnimi usmeritvami, ki jih določa Državni zbor, in v okviru pristojnosti Vlade opravlja MZZ (2. člen ZZZ-1). Nosilca materialne zunanjepolitične moči sta torej Državni zbor in Vlada, in ne predsednik republike. Ne Ustava ne zakon predsednika republike izrecno ne pooblaščata, da bi samostojno, samoiniciativno in enakovredno določal ali izvrševal zunanjo politiko. To velja tudi za predstavljanje države, ki je sicer po Ustavi izključno rezervirano za predsednika republike, vendar Ustava ne ponuja izrecnega odgovora o dimenziji te funkcije. Nanjo je treba sklepati na podlagi ustavnega položaja in siceršnjih ustavnih pristojnosti predsednika republike, Vlade in Državnega zbora znotraj ustavno določenega parlamentarnega sistema organizacije državne oblasti.

Šibkejši položaj predsednika republike v okviru političnega procesa pa še ne pomeni, da je vloga predsednika republike omejena zgolj na reprezentativno vlogo. V parlamentarnem sistemu je namreč predsednik republike v okviru svojih pristojnosti lahko svojevrstni garant ustavnosti in zakonitosti pravnih aktov, ki mu jih v podpis pripravijo drugi državni organi. Za prekoračitev pristojnosti predsednik republike tudi odgovarja v okviru ustavne obtožbe v postopku pred Ustavnim sodiščem (109. člen Ustave).

4. VLOGA PREDSEDNIKA REPUBLIKE V POSTOPKU POSTAVITVE IN ODPOKLICA VELEPOSLANIKA
Kljub predvidenemu postopku postavitve veleposlanika se postopek izvaja v okviru pretežno neformalnih pravil, ki so se oblikovala skozi dosedanjo prakso postavljanja veleposlanikov. Zato zakon ne ureja, da se predsednik republike in minister za zunanje zadeve sestaneta na neformalnem sestanku nemudoma po določitvi kandidatov za veleposlanika na seji Vlade. Prav tako ni urejen vrstni red obveščanja predsednika republike in države sprejemnice o kandidatu za veleposlanika kot tudi ne trenutek, ko naj bi Republika Slovenija zaprosila za izdajo agremana.

Takšen, pretežno neformalen postopek postavitve veleposlanikov, ki ne ureja niti vseh faz postopka in komunikacije med sodelujočimi državnimi organi, je razumljiv in smiseln ter povsem običajen tudi v drugih državah. Prevelika rigidnost postopka bi lahko pripeljala do nezaželenih situacij, kot sta (1) pridobitev agremana države sprejemnice, ne da bi bil predsednik republike pripravljen podpisati ukaz o imenovanju (postavitvi) veleposlanika, in (2) izdaja in uradna objava ukaza o imenovanju (postavitvi) veleposlanika pred pridobitvijo agremana, pri čemer bi država sprejemnica celo lahko zavrnila prošnjo za njegovo izdajo.

Formalno se vloga predsednika republike začne šele s sprejetjem ukaza o imenovanju (postavitvi) veleposlanika, vendar je iz zgoraj navedenega jasno, da mora biti predsednik republike vključen v postopek že prej, da lahko korektno in celovito izvršuje svoje pristojnosti. Za učinkovito izvrševanje svojih pristojnosti morata MZZ in Vlada predsednika republike celovito obveščati o izvrševanju zunanje politike, kamor sodi tudi kadrovska politika glede najvišjih predstavnikov Republike Slovenije v tujini. V celovito obveščanje o kandidatu za veleposlanika šteje predstavitev izpolnjevanja vseh zakonskih pogojev (delovna doba, naziv, delovne izkušnje itd.). Da lahko predsednik republike sprejme ukaz o postavitvi ali o odpoklicu veleposlanika, mu mora predlagatelj predložiti predlog z ustrezno obrazložitvijo oziroma utemeljitvijo, na predsednikovo zahtevo pa po potrebi tudi drugo dokumentacijo, s katero razpolaga predlagatelj.

Brez medsebojnega tvornega sodelovanja med Vlado in predsednikom republike ni mogoče imenovati veleposlanikov, saj predsednik republike ne more imenovati osebe, ki mu jo Vlada ni predlagala v imenovanje, po drugi strani pa lahko predsednik republike predlog Vlade tudi zavrne. Drug drugemu ne moreta vsiliti nobenega kandidata, zato je postavitev veleposlanika možna le v postopku medsebojnega dogovarjanja in sodelovanja. V vseh drugih parlamentarnih sistemih je za zagotavljanje tega sodelovanja in enotnosti delovanja predviden institut protipodpisa (prim. 59. člen temeljnega zakona Nemčije in 98. člen ustave Hrvaške). Ta zahteva, da mora praviloma vse akte predsednika republike (tudi akte o imenovanju državnih funkcionarjev oziroma veleposlanikov) sopodpisati pristojni minister ali predsednik Vlade. Protipodpis je pogoj za pravno veljavnost predsednikovih aktov, z njim pa je omogočeno tudi, da za vse akte predsednika republike, ki potrebujejo protipodpis predsednika Vlade ali ministra, prevzame odgovornost sopodpisnik. Slovenska ureditev je ena redkih, ki protipodpisa ne predvideva, vendar je v postopku imenovanja (postavitve) veleposlanikov ta v nekem smislu nadomeščen s predlogom Vlade za imenovanje veleposlanika. Vendar t. i. kvazi-protipodpis (S. Zagorc, Institut protipodpisa aktov šefa države, magistrska naloga, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2004, str. 83 in 89) v slovenskem sistemu nima povsem enakih pravnih učinkov, saj Vlada ni sopodpisnik ukaza o imenovanju (postavitvi) veleposlanika, ampak je zgolj njegov predlagatelj, kar je gotovo slabost naše ureditve.

Glede na to, da je izdaja agremana države sprejemnice nujen pogoj za začetek opravljanja veleposlaniških nalog, je pomembno, da pride do predhodne uskladitve stališč predsednika republike, Vlade in MZZ, še preden se zaprosi za izdajo agremana. Na ta način se varuje notranjepravna enotnost za nastopanje Republike Slovenije v formaliziranih mednarodnih odnosih. To hkrati pomeni, da bi bilo nespoštljivo, če pristojni organ zaprosi državo sprejemnico za izdajo agremana, ne da bi bila predsedniku republike dana možnost, da se izjavi o kandidatu za veleposlanika, o dotedanjem poteku postopka za postavitev in o morebitnih zakonskih zadržkih.

Predsednik republike sprejme ukaz o postavitvi veleposlanika in izda poverilna pisma veleposlaniku. Ker Ustava izrecno navaja to pristojnost predsednika republike, ni mogoče izključiti njegove pravice, da pod določenimi pogoji ne sprejme ukaza o postavitvi veleposlanika oziroma ga celo zavrne. Predsednik republike lahko izrazi nestrinjanje in v skrajnem primeru zavrne podpis ukaza o imenovanju (postavitvi) veleposlanika, in sicer če je v postopku postavitve prišlo do postopkovnih kršitev (npr. pri določitvi predloga Vlade, glede pogovora s kandidatom v delovnem telesu Državnega zbora, odsotnost agremana ipd.) ali če kandidat za veleposlanika ne izpolnjuje z zakonom in drugimi akti predpisanih pogojev. Pri tem gre za pravico do formalne presoje predloga, ki je predsedniku republike ni mogoče odrekati. S tem izpolnjuje tudi svojo garancijsko vlogo, ki mu jo implicite dodeljuje Ustava. Predsednik republike torej lahko zavrne predlog Vlade oziroma postavitev veleposlanika, ki ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev ali ni bil predlagan po postopku, ki ga določa zakon, vendar mora razloge zanj posebej utemeljiti, ker gre za izjemo.

Drugo pa je vprašanje, ali je mogoče predsedniku republike priznati tudi pravico do materialne presoje predloga Vlade. Gre za vsebinsko presojo primernosti kandidata za veleposlanika, ki bi lahko pomenila razlog za zavrnitev izdaje ukaza o imenovanju (postavitvi) veleposlanika, ki je uspešno prestal formalno presojo. Tako naša kot tudi primerljive ureditve praviloma tega vprašanja izrecno ne urejajo in tudi naša teorija in sodna praksa se do tega vprašanja še nista celovito opredelili. Miha Ribarič npr. meni, da predsednik republike ni dolžan postaviti za veleposlanika kandidata, ki je uspešno prestal celoten postopek in bil končno predložen njemu v imenovanje (M. Ribarič, Predsednik republike v procesu političnega odločanja, v: 2. strokovno srečanje pravnikov s področja javnega prava, Rogaška Slatina, 26.–27. november 1996, Inštitut za javno upravo, 1996, str. 90). Ob tem je avtor dodal, da do tedaj (do leta 1996) v praksi še ni prišlo do primera, ko bi bil odklonjen predsedniku republike predlagani kandidat za veleposlanika. Pri tem se zastavlja vprašanje, ali je pravica zavrniti izdajo ukaza o imenovanju veleposlanika iz teh razlogov skladna z ustavnim položajem predsednika republike, utemeljenem na parlamentarnem sistemu organizacije državne oblasti, v kateri ima predsednik republike pretežno reprezentativno funkcijo. S koncepcijo reprezentativne funkcije ni posebej skladno tako aktivno sodelovanje predsednika republike v kadrovski politiki, ki je sicer v domeni Vlade. Glede na predsednikov ustavni položaj in njegove pristojnosti v okviru funkcije predstavljanja Republike Slovenije, kamor šteje tudi pristojnost postavljanja in odpoklica veleposlanikov, bi priznanje take pravice pomenilo, da je predsednik republike pristojen tudi za opravljanje zunanjih zadev, za katero pa ne bi bil politično odgovoren. Tega ZZZ-1 v 2. členu ne predvideva, saj izrecno določa, da je za to pristojna Vlada, ki je vezana na splošne usmeritve Državnega zbora, ki mu je tudi politično odgovorna.

Pri izvrševanju te pristojnosti lahko predsednik republike nasprotuje vladnim predlogom, vendar pa se od njega pričakuje politična zadržana in nevtralna drža. Poleg tega je sodelovanje med predsednikom republike in Vlado nujno, kajti pri tem ne gre za uveljavljanje sistema zavor in ravnovesij (check and balances). V evropskih parlamentarnih sistemih je predsednikova pristojnost imenovanja državnih funkcionarjev (tudi akreditiranje veleposlanikov) pogosto označena kot »notarska« funkcija, vendar temu aktu ne odrekajo pravnega pomena in narave. Če to pristojnost razumemo izključno kot formalno in nominalno oziroma samo kot protokolarno dolžnost predsednika republike, ki je ne more odkloniti, potem nedvomno ne moremo govoriti o pravici, temveč samo o dolžnosti. Taka razlaga bi posledično pomenila, da je predsednik republike zavezan samo podpisati akt imenovanja (postavitve), hkrati pa nositi odgovornost zanj. Predsednik republike je sicer vezan na predlog, vendar lahko imenovanje (postavitev) kandidata iz utemeljenih razlogov (npr. v primeru neizpolnjevanja pogojev za postavitev v funkcijo) zavrne. V primerljivih ureditvah prevladuje stališče, da je šef države načeloma dolžan podpisati akt o imenovanju, če ni ovir ustavne narave za njegovo izdajo; odklonitev podpisa je zatorej skrajni ukrep. Ker je v teh državah za imenovanje (postavitev) veleposlanikov potreben protipodpis pristojnega ministra ali predsednika vlade, to dejansko pomeni, da o imenovanju ne odloča šef države, ampak vlada. Naloga predsednika republike pri tem je predvsem skrb za zakonitost postopka in spoštovanje načel pravne države.

Seveda pa vse navedeno ne pomeni, da predsednik republike ne sme izraziti pomislekov o primernosti in strokovni usposobljenosti posameznega kandidata za veleposlanika in jih ustrezno obrazložiti. Vendar pa bi moral predsednik republike svoje zakonske zadržke ali druge pomisleke o kandidatu za veleposlanika izraziti nemudoma, s čimer da pristojnemu organu na znanje, da predhodno neformalno soglasje o kandidatu za veleposlanika ni doseženo. Zato je smiselno, da pristojni organ iz tega razloga ne začne postopka za pridobitev agremana. Ta vprašanja bi bilo treba rešiti v predhodnih neformalnih usklajevanjih med MZZ in predsednikom republike, kar zapoveduje tudi 4. člen ZZZ-1. Tudi Miha Ribarič (op. cit.) ugotavlja, da je v primerljivih državah po svetu običaj, da se že od vsega začetka neformalno konzultira ali, po domače povedano, vpraša za mnenje predsednika države o primernosti osebnosti kandidata, ki naj bi bil imenovan za veleposlanika. S tem se izognejo neljubim posledicam ne samo za kandidata, ampak tudi za ugled države, če bi na koncu postopka predsednik odklonil postavitev njemu predlaganega veleposlanika. Zato je ta avtor mnenja, da naj bi imel predsednik republike v izjemnih primerih pravico, da v neformalnih predhodnih usklajevanjih izrazi pomislek o kandidatu za veleposlanika, kar naj bi imelo za posledico, da se postopek postavitve tega kandidata za veleposlanika konča. Slovenska praksa takšen primer tudi že pozna s konca prejšnjega stoletja, saj je Vlada pomisleke tedanjega predsednika republike upoštevala. Dosedanji praksi in stališču teorije je treba pritrditi, vendar z nekaterimi zadržki. Materialna presoja predsednika republike o usposobljenosti kandidata za veleposlanika se lahko nanaša le na tiste okoliščine in pretekla dejanja kandidata, ki neposredno in vsebinsko opredeljujejo njegov diplomatski profil. To pomeni, da se predsednik republike ne bi smel sklicevati na objektivne ali eksterne dejavnike, ki niso neposredno povezani s predlaganim kandidatom (npr. parlamentarne volitve, posebne razmere v državi pošiljateljici in sprejemnici ipd.), oziroma na subjektivne dejavnike, ki se ne nanašajo na opravljanje diplomatskih nalog (npr. članstvo v političnih strankah).
Predsednik republike bi lahko izjemoma zavrnil podpis ukaza o imenovanju (postavitvi) veleposlanika tudi, če bi Vlada in MZZ nadaljevala postopek kljub predhodno izraženim in utemeljenim pomislekom predsednika republike oziroma če bi razlogi za zavrnitev podpisa nastopili po izvedenem postopku tako v Republiki Sloveniji in tudi v tujini (pridobitev agremana). V primeru zavrnitve predloga Vlade predsednik republike ne izda nobenega formalnega pravnega akta, temveč čim prej obvesti predlagatelja, da ne namerava izdati ukaza o imenovanju (postavitvi) veleposlanika, in o razlogih zavrnitve.

V skrajnem primeru bi bilo treba preučiti, ali bi bilo smiselno z zakonom ali s podzakonskimi predpisi natančneje urediti tudi ta postopek. S tem bi se lahko v veliki meri izognili morebitnim očitkom o politizaciji, samovolji ali arbitrarnosti šefa države v postopku imenovanja (postavitve) kot tudi odpoklica veleposlanikov ter v predhodnem postopku na MZZ, v Vladi in Državnem zboru. Upoštevati je namreč treba, da so v državah skromne demokratične tradicije, še neizoblikovanih političnih in ustavnih konvencij ter standardov, kot je Slovenija, potrebna tudi formalna jamstva, ki naj zagotovijo imenovanje funkcionarjev na podlagi objektivnih meril.

5. SODNO VARSTVO ZOPER AKTE PREDSEDNIKA REPUBLIKE V POSTOPKU POSTAVITVE VELEPOSLANIKOV
Na vrhuncu monarhičnih ureditev je bilo nepredstavljivo, da bi bili akti šefa države podrejeni sodni kontroli, saj je bil šef države suveren in tudi sodna oblast je črpala moč iz njegove suverenosti. V sodobni pravni državi pa je načeloma vsak oblastveni akt, tudi predsednikov, podrejen sodni kontroli. Legalitetno načelo in prepoved samovolje vežeta tudi predsednika republike.

Zoper akte predsednika republike sicer ne obstaja institut pritožbe kot rednega pravnega sredstva, saj bi bila v nasprotnem tudi simbolno porušena njegova avtoriteta šefa države. V Sloveniji bi bilo možno sprožiti le upravni spor zoper akt predsednika republike, in še to le t. i. ustavni upravni spor v skladu z drugim odstavkom 157. člena Ustave, kjer je bistveni element v tem, da mora priti z aktom predsednika republike do posega v ustavne pravice posameznika. Če bi bile z posamičnim aktom predsednika republike kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, pa se lahko zoper ta akt po izčrpanju vseh pravnih sredstev, če ta obstajajo, vloži tudi ustavna pritožba. Pravni interes za odločanje v upravnem sporu, torej poseg v pravice ali pravne koristi, bi lahko izkazal tisti, na katerega se nanaša upravni akt predsednika republike, ter zastopnik javnega interesa v primeru, da je bil z upravnim aktom kršen varovani javni interes. Sodna praksa doslej na ta vprašanja še ni dala odgovora.

V postopku postavitve in odpoklica veleposlanika sta edina pravna akta predsednika republike ukaz o imenovanju (postavitvi) in ukaz o odpoklicu veleposlanika. Dokler ta dva akta nista sprejeta in objavljena, ni mogoče zahtevati sodnega varstva zoper omenjene pravne akte. Vprašanje je, kdo bi sploh lahko izkazal pravovarstveni interes za izpodbijanje ukaza o postavitvi veleposlanika. Pri ukazu o odpoklicu veleposlanika bi imel pod določenimi pogoji interes bivši veleposlanik, če bi menil, da je prišlo do predčasnega in nezakonitega odpoklica.

Kandidat za veleposlanika ne more doseči postavitve za veleposlanika s pomočjo sodne odločbe. Prav tako nimajo neizbrani kandidati za veleposlanika možnosti sodno izpodbijati stališč predsednika republike o zavrnitvi podpisa ukaza o postavitvi. Slednji namreč nima pristojnosti, da bi izdal sklep oziroma pravni akt z drugim poimenovanjem, s katerim bi zavrnil postavitev kandidata.

prof. dr. Igor Kaučič
as. dr. Saša Zagorc