Je s tožbo sploh mogoče izpodbijati odločitev predsednika države (Danila Türka), kakor to menda, po poročanju 24ur, nameravajo storiti trije od sedmih predlaganih, a neimenovanih veleposlanikov? Saj veste za kaj gre: vlada (Janeza Janše) je še pred poletjem predlagala vrsto veleposlaniških odpoklicev in imenovanj, ki jih je predsednik Türk preložil na čas po volitvah, prejšnji teden pa odločil, da imenuje ‘vse tiste kandidate, ki izpolnjujejo zakonske pogoje in za katere je prepričan, da bodo dobro in strokovno opravljali funkcijo veleposlanika’. Dimitrija Rupla, Boruta Trekmana, Matjaža Šinkovca, Aleša Baluta, Andreja Benedejčiča, Primoža Šeliga, Matjaža Šinkovca in Roberta Kokalja med temi, ki po predsednikovi oceni izpolnjujejo zakonske pogoje in druge zahteve, ni bilo.
Odvetnik Peter Čeferin je prepričan, da ravnanje predsednika ni v skladu z njegovo reprezentativno funkcijo.
Glede na dejstvo, da je opravljanje zunanjih zadev v pristojnosti vlade in ne v pristojnosti predsednika republike, soglašamo s tistimi ustavnopravnimi teoretiki, ki menijo, da vsebinska presoja primernosti kandidata za veleposlanika ni v skladu z reprezentativno funkcijo predsednika republike.
Morda, toda – je to dovolj za za upravni spor po 157. členu ustave? Ministrstvo za zunanje zadeve je po volitvah na svoji spletni strani objavilo Pravno mnenje o postavitvi veleposlanikov, ki sta ga podpisala strokovnjaka za ustavno pravo prof. dr. Igor Kaučič in asist. dr. Saša Zagorc. V zvezi s tožbo, ki se jo menda nameravajo iti nekateri neimenovani veleposlaniki, je zanimiv zlasti sklepni del tega mnenja.
Zoper akte predsednika republike sicer ne obstaja institut pritožbe kot rednega pravnega sredstva, saj bi bila v nasprotnem tudi simbolno porušena njegova avtoriteta šefa države. V Sloveniji bi bilo možno sprožiti le upravni spor zoper akt predsednika republike, in še to le t. i. ustavni upravni spor v skladu z drugim odstavkom 157. člena Ustave, kjer je bistveni element v tem, da mora priti z aktom predsednika republike do posega v ustavne pravice posameznika. Če bi bile z posamičnim aktom predsednika republike kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, pa se lahko zoper ta akt po izčrpanju vseh pravnih sredstev, če ta obstajajo, vloži tudi ustavna pritožba. Pravni interes za odločanje v upravnem sporu, torej poseg v pravice ali pravne koristi, bi lahko izkazal tisti, na katerega se nanaša upravni akt predsednika republike, ter zastopnik javnega interesa v primeru, da je bil z upravnim aktom kršen varovani javni interes. Sodna praksa doslej na ta vprašanja še ni dala odgovora.
V postopku postavitve in odpoklica veleposlanika sta edina pravna akta predsednika republike ukaz o imenovanju (postavitvi) in ukaz o odpoklicu veleposlanika. Dokler ta dva akta nista sprejeta in objavljena, ni mogoče zahtevati sodnega varstva zoper omenjene pravne akte. Vprašanje je, kdo bi sploh lahko izkazal pravovarstveni interes za izpodbijanje ukaza o postavitvi veleposlanika. Pri ukazu o odpoklicu veleposlanika bi imel pod določenimi pogoji interes bivši veleposlanik, če bi menil, da je prišlo do predčasnega in nezakonitega odpoklica.
Kandidat za veleposlanika ne more doseči postavitve za veleposlanika s pomočjo sodne odločbe. Prav tako nimajo neizbrani kandidati za veleposlanika možnosti sodno izpodbijati stališč predsednika republike o zavrnitvi podpisa ukaza o postavitvi. Slednji namreč nima pristojnosti, da bi izdal sklep oziroma pravni akt z drugim poimenovanjem, s katerim bi zavrnil postavitev kandidata.
Pa ima predsednik res zgolj reprezentativno vlogo, ki mu ‘ukazuje’ podpisati vse, kar mu v imenovanje pošlje vlada? Kaučič in Zagorc v omenjenem mnenju (za katerega je MZZ, pravijo dobro poučeni, plačalo 3000 evrov) izražata prepričanje, da ne.
Šibkejši položaj predsednika republike v okviru političnega procesa pa še ne pomeni, da je vloga predsednika republike omejena zgolj na reprezentativno vlogo. V parlamentarnem sistemu je namreč predsednik republike v okviru svojih pristojnosti lahko svojevrstni garant ustavnosti in zakonitosti pravnih aktov, ki mu jih v podpis pripravijo drugi državni organi. Za prekoračitev pristojnosti predsednik republike tudi odgovarja v okviru ustavne obtožbe v postopku pred Ustavnim sodiščem (109. člen Ustave).
Morda je zakon o zunanjih zadevah treba spremeniti prav v tistem delu, o katerem je Rupel julija letos pohvalno govoril.
Minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel je pozdravil odobritev sprememb Zakona o zunanjih zadevah v Državnem zboru. »Gre za zelo pomembno dejanje, ki je v prid slovenski diplomaciji, kateri priznava dostojanstvo, ki ji pripada,« je dejal dr. Rupel in izrecno opozoril na pomembno delo, ki ga je slovenska diplomacija opravila med predsedovanjem Evropski uniji.
/…/
Kot je zunanji minister pojasnil za četrtkovi seji državnega zbora, vsebuje zakon spremembo pri imenovanju vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov. Vodja diplomatsko-konzularnega predstavništva bo lahko postal le poklicni diplomat, ki je dosegel najmanj naziv pooblaščeni minister in ima vsaj sedem let delovnih izkušenj v Ministrstvu za zunanje zadeve.
Morda je poleg tega treba sprejeti še kakšen podzakonski akt ali dva, da do zapletov in ‘komunikacijskih šumov’ med vlado in predsednikom države ne bi več prihajalo. A zakon je, kakršen je in ob sedanji ureditvi nihče ne more predsednika države prepričati, da podpiše imenovanje, s katerim se ne strinja. Niti novi premier Borut Pahor oziroma njegova vlada. Kajpak pa lahko ta vlada predlaga tako spremembe zakona kot sprejme podzakonske predpise (pri čemer ne bi bilo dobro, če bi šle te spremembe v smer zmanjševanja vloge predsednika države). A ker to ni najbolj pereč problem diplomacije te države, bi bilo modro, če bi še pred tem – in v dogovoru s predsednikom države – vlada predlagala imenovanje drugih veleposlanikov za sedem izpraznjenih mest.
...
Ta Ruplova galama, kot je prišla bo tudi odšla, vključno z njim. Vendar bo pustila (spet) slab okus v mislih davkoplačevalcev, ki se bomo ponovno zamislili nad bedo tistih (in s tem na lastno bedo), ki nas zastopajo in se gredo »pomembno« politiko. Če politik ne premore toliko dostojanstva, da odide, ko se oceni, da ni več ali dovolj primeren, potem je to hud alarem za vse tiste, ki nastavljajo take ljudi. Iskanje pravnih sredstev je legitimna pravica g. Rupla in hkrati odgovornost, da bo prevzel tudi to odločitev, ki bo zagotovo »ocenila« njegovo vrednost. Žal se bivši minister ne zaveda, da je tudi on sam eden od večjih razlogov za propad Janševe vlade. Se pa očitno zaveda, da se skakanje iz cveta na cvet tudi enkrat konča. Vse ostalo je postavljanje ne svetovnega (ki je že bil omenjen) ampak vesoljnega rekorda za hojo brez hrbtenice. In mimogrede, predsednik Slovenije ni kriv, če mu ustava nalaga, da podpisuje imenovanje veleposlanikov. (sumim da samo v primeru če se strinja…)
Tale naš Dimitrij že vse preveč spominja na nekoga, ki se je menda za naramnice potegnil iz živega peska.
Hm, Rupel me tu spominja na predsednika Tita, ki baje ni imel osebne izkaznice. Tako tudi Rupel meni, da je nad zakonom, ki diplomatu nalaga imeti delavsko knjižico deponirano na ministrstvu za zunanje zadeve.
Lepa ironija, da je bil Rupel navdušen nad zakonom, ki ga sedaj omogoča: še en dokaz, da se res počuti nad zakoni.Vojkovo natančno dokumentirano te ironije in pa spodbijanja “strokovnih” argumentov za Rupla je koristno, ker ga je v glavnih medijih malo, del javnega menja, ki Ruplu servilno pripisuje samodejno in “naravno” sposobnost za vse,kar je v zvezi z diplomacijo, pa je še močan, z nesrečnim Pahorjem na čelu.
A če ostane le pri tem, se vendarle izognemo vsebinskemu bistvu stvari, ki ga je namesto nespretnega Pahorja nenavadno jasno, a tudi še nepojasnjeno artikuliral predsedniki države: Ruplu preprosto NE ZAUPA.
Čemu ne zaupa? Ruplovi obči zunanjepolitični usmeritvi? Pa saj so vsi Evro-atlanti, NATOvci itd.? Ali pa njegovim globljim vrednotam? Gre morda celo za sum o zvezah s kakimi dvomljivimi anglo-ameriškimi instituti in agencijami? Me prav zanima, če bo in kako bo Turk argumentiral svoje nezaupanje.
Cela reč torej kar kliče k obdelavi razlogov, zakaj Rupel ni primeren ne za Dunaj ne za Berlin ne za London ne za Washington, v Rigo pa seveda ne bi šel. Odličen zgled za takšno obdelavo je dala Mojca D.Murko pred nekaj tedni v Delu ,ko je izvrstno predstavila Ruplovo neprimernost za Dunaj, t.j. za varovanje interesov naše manjšine v Avstriji.
Ps: če pa bo Rupel tiho in se bo kot mirno sprijaznil z neprostovoljnim sabbathicalom v svoji briljantni karieri, bomo pa morda res začeli razmišljati o (ne)utemeljenosti govoric o Žbogarju kot “Ruplovem človeku”,pa še koga v novi vladi. Upam vsaj , da je “namensko” spreminjanje Zakona o ZZ neverjetno,ko pa je Pahorjeva “strokovnost” sedaj tako pomembna.
Ne zaupa, da bo zastopal interes drzave Slovenije.
To namrec pomeni, da prizna, kje se oblikuje zunanja politika (v parlamentu, vladi, predsedniku) in da je vsakokraten konsenz politicnih elit.
Kandidati za velposlanike morajo zastopati zunanjo politiko, ki si je niso nujno sami zamislili in se (se vec!) razlikuje od njihovih osebnih prepricanj.