Na problem znanosti lahko gledamo tako, kot pravi PeterC – da je opreme dovolj, samo raziskovalcev je preveč. Oceno, kdo je dober in si zasluži delati z opremo, pa bomo morda prepustili kar PetruC (?). Dvomim, da lahko imamo samo vrhunsko znanost in same vrhunske raziskovalce. Znanstvena dejavnost ima, tako kot vse druge človekove aktivnosti, obliko piramide in če hočemo imeti vrhunsko znanost in (samo kot primer) vrhunske smučarje, potem moramo imeti tudi laboratorije z osnovno opremo in vaška smučarska društva. Razen tega ne moremo izobraževati raziskovalcev, če jim ne moremo ponuditi znanja, ki pokriva sodobne raziskovalne metode (ni treba, da je to vse tisto, kar je v svetu v nekem hipu najbolj IN). To si predstavljam tako, da imajo univerze vsaj osnovno raziskovalno opremo, ki ne bo nujno vezana zgolj na ‘raziskovalne ure’. Če bi bila vsa znanost nujno samo vrhunska, bi verjetno tudi v svetu obstajala samo še ena znanstvena revija za vsako področje in v naslednji stopnji bi EU ugotovila, da nima smisla financirati skupine v Sloveniji, saj obstaja ena podobno dobra, če ne še boljša, v Franciji ali Španiji.

Naj ponovno parafraziram PetraC, ki pravi, da kdor je doslej objavljal v Cicibanu, ne zasluži vrhunske opreme. Verjetno je vsak kdaj objavljal v kakšnem ‘Cicibanu’ in morda je tudi logična pot neke skupine, da gradi na rezultatih za ‘Cicbana’ in napreduje proti ‘Pionirju’ in (vsaj nekateri) proti reviji Science. Dobri študenti lahko kot mladi raziskovalci vstopijo v uveljavljene slovenske skupine in morda dobijo napačen vtis o tem, kako se skupina oblikuje in razvija. S tem bodo morda manj sposobni delati v slabše opremljenih skupinah, kjer se bodo zaposlili po doktoratu.

Glede komentarjev o tržni usmerjenosti in ekonomski upravičenosti raziskav, mislim da tokrat res ni pravi trenutek za načenjanje te teme. Verjetno se vsi strinjamo, da obstajajo in morajo obstajati (tudi) temeljne raziskave, ki nimajo neposredne praktične in hipne prodajne vrednosti. V Sloveniji razvoj izdelkov pomaga financirati druga agencija (TIA) in tudi MVŠZ posebej financira aplikativne projekte. V primeru razpisa, ki sem ga omenil v članku, so bili aplikativni projekti vredni dvakrat več kot temeljni. Tudi tisti, ki jih v znanosti imenujemo posplošeno ‘industrija’, bi morali vlagati v ta del znanosti in v razvoj, najmanj, kar lahko rečem je, da več kot doslej.

Čeprav se je morda zdelo, da opisujem nek povsem marginalen (lastni) problem, mislim, da temu ni tako. Če je nek projekt ocenjen kot najboljši v državi na svojem področju in mu država nameni 50.000 EUR letno (ob tem, da v razpisu obljubi dvakrat več), to ni moj oseben problem, pač pa problem sistema (posledično pa seveda problem kolegice, ki vodi projekt). S toliko denarja ni mogoče narediti veliko. Da je bil projekt ocenjen tako visoko, je bilo treba zadostiti več kriterijem, od predhodnih objav do sofinanciranja iz tujine. Tudi ko sem omenil problem aparature, ki stane 6.000 EUR, sem to naredil zato, da bi videli, da nakup take aparature, ki nikakor ni kakšen nadstandard (stane 1 % od vrednosti neke vrhunske aprature na našem področju), predstavljajo velik problem za raziskovalne skupine na univerzah, kjer praviloma niso zaposleni ‘polni’, pač pa kvečjemu ‘petinski’ raziskovalci. In smo spet pri problemu raziskovalnih ur.

Problem ”avtonomnosti” ARRS in znanstvenega lobija pri njegovih odločitvah je, da se ARRSova metodologija vrednotenja znanstvenih dosežkov prenaša tudi v visokošolsko sfero (metodologija vrenotenja znanstvenih objav v različnih revijah je bistveno bolj dodelana kot metodologija sodelovanja z gospodarstvom). Zato se tudi pravilniki o habilitacijah Univerz zgledujejo po vzoru ARRS – lažje je vrednoti objavljene članke, kot sodelovanje z gospodarstvom. Nenazadnje tudi limit 1700 ur, ki ga ARRS postavlja kot zgornjo mejo dovoljenih letnih ur in tudi cena ure itd., predstavljajo vzor za razpise RR ministrstev (MVZT, MG), ki jih izvaja npr. TIA, zaradi česar se razpisi po nepotrebnem dodatno komplicirajo.

Glede zunanjih svetovalcev, ki naj svetujejo ministru pri pripravi potrebnih sprememb, ki jih predlagate, sem do določene skeptična. Čeprav je pogled od zunaj običajno potreben, je problem zunanjih svetovalcev ta, da običajno postavijo samo diagnozo kaj je narobe (člankov na temo potrebnih sprememeb je bilo že na razgledih kot tudi v časnikih (Delo-četrtkova priloga o znanosti)) obilo, problem je v tem, da je konkretne predloge sprememb od svetovalcev bolj težko dobiti, še težje pa predloge na kakšen način jih izvesti, ki predstavlja tudi najbolj zahteven in dolgotrajen proces.

Predlog, da bi si vzeli za vzor sprememb organizacijo avstrijskih inštitutov je zagotovo najbolj na mestu. Glede na to, da je pri pripravi novega zakona o Univerzi, ki ga pripravlja Rektorska konferenca, bil kot podlaga vzet avstrijski zakon o Unverzi iz l. 2002, je zagotovo smiselno, da se pogleda tudi ureditev raziskovalne sfere v Avstriji, ki je komplementarna visokošolski sferi.

Predstavljajte, da je ura tistega, ki je uspel dobiti s svojmi študenti nagrado v svetovnih razmerah (pozor, raziskovalni in pedagoški učinek!) enako vredna, kot tistega, ki nekaj vrta na ozkem področju v svojem laboratoriju, ali pisarni, objavi sicer članek v kakšni obskurni svetovni reviji, razen tega, vendar razen tega da ima tak raziskovalec zagotovljeno (slabo) delovno mesto ne prinese ničesar, ne drugim, kaj šele družbi in gospodarstvo.

Najboljši bi morali dobiti višjo vrednost ure, v bistvu bi jo morali sami postavljati na razpisih, v bistvu bi se država ali akademske inštitucije pogajati z njimi, da bodo več in bolje delali. Prav tako bi taki lahko presegli svoje kvote ur (ne da se sedaj poslužujemo vsi trikov, kako to zaobiti). Z več ur, bi lahko zgradili močnejše skupine, se koncentrirali na tistih področjih, kjer smo dejansko in ne zgolj kvantitativno (v smislu objav) elitni. Gradili bi razvoj na izvrstnih posameznikih in tudi na njihovi sposobnosti, da gradijo skupine in prenašajo znanje. Posebno težo bi v mali Sloveniji moral imeti prenos znanja mladim. Seveda, bi morali skrbeti, da imamo predvsem zaradi pedagoškega procesa pokrita vsa področja univerzitetnega delovanja, saj bi morali preprečiti preveliko koncentracijo zgolj v eno znanstveno disciplino (kar se nam tudi dogaja v okviru posameznih ved).

Seveda je taka sprememba mogoča, le s povečanjem denarja za raziskave. To bi omililo prvi šok in diferenciacijo, ki bi nastala, če bi pričeli z drugačnim vrednotenjem. Velika težava pri tem je seveda klientelizem pri razdelitvi raziskovalnih sredstev. Če se ta ne odpravi, potem je seveda sprememba pri politiki, lahko zelo problematična!! V Sloveniji se vsi poznamo, presojo pa v glavnem delajo odbori, kjer so glavni raziskovalci sami. Imamo sistem samoupravljanja, kjer seveda po Orwelovi Živalski farmi, najprej tisti, ki so pri koritu, potem pa šele ostali. To jesen spet spremljam tovrstne procese, ko so nekateri programi bili čudežno boljši kot drugi (boljše zlobirani), ali da nekateri, ki so pri koritu, sedaj za nagrado imajo sladke težave, kako razdeliti dodatne ure. Problem ni pri sami špici raziskovalcev, tam stvari delujejo, po moje, sorazmerno pošteno, problem je eno stopnjo nižje, ko se pojavi navidezna špica, ki se potem čudežno odmakne od povprečja. Nekateri so se tega lepo naučili. To je tako kot s Šroti in Bavčarji, namesto, da bi optimirali razvoj, optimirajo finančna sredstva. Teh malih znanstvenih tajkunov, kar mrgoli.

Seveda, pa ni rešitev zgolj na ravni raziskovalne politike, enako se mora spremeniti tudi na ravni akademskih inštitucij. Tudi tam moramo prenehati z uravnilovko, ki jo je dokonca utrdil plačni sistem. Različni ljudje so različno dobri in različno pomembni za razvoj znanosti, inštitucij in družbene sfere. Zakaj imata enako plačo nekdo, ki malo (če sploh) in slabo predava, brez doktorantov, s sicer nekaj kvazi-znanstvenimi objavami (seveda v Sci revijah), v primerjavi z nekom, ki pripelje študente do svetovne uveljavitve. Na najboljših akademskih inštitucijah v tujini imajo profesorji individualne pogodbe. Trg odloča, kam bodo šli in kam ne. Pri nas…

Torej, če želimo uveljaviti spremembe, moramo predvsem začeti pri financiranju in plačni politiki. ARRS mora odstopiti od obskurnega sistema ur, ki v bistvu žali najboljše. Univerza (in inštituti) se morajo začeti obnašati bolj podjetniško. Kaže tudi resno razmišljati o njihovi večji integraciji in ne dezintegraciji, kot se nam dogaja. Zakaj za vraga ne integriramo IJS v sistem UL, prav tako pa KI, NIB in ostale… Samostojni raziskovalni inštituti so relikt socializma, to je škodljivo za majhne države. Tisti najboljši morajo posredovati znanje naprej. Če niso najboljši, jih ne potrebujemo, potem je to zares le socialna politika.

Ponavljam, minister Gregor ima izjemno težko nalogo presekati gordijski vozel financiranja znanosti in univerze. Predlagam najem, dobrih svetovalcev od zunaj, ob tem pa veliko domače zdrave kmečke pameti, preštudirati je potrebno sistem najboljših britanskih in ameriških univerz, ali pa vsaj tendenco v katero se spreminjajo avstrijske univerze. Vsi dosedanji ministri znanosti niso bili sposobni postavljati sistema, ta je bolj ali manj enak kot je bil v socializmu, potreben je temeljit rez, če želimo to, kar že zveni kot pokvarjen stereotip: družba znanja.

Ne vem ali se samo meni zdi, da nobeden ne predlaga kakšnega konkretnega ukrepa kako sistem financiranja JRO spremeniti na bolje – vse je bolj ali manj v stilu, kaj vse je narobe in da so potrebne spremembe (s čimer se strinjam), ampak kako pa stvari spremeniti na bolje? Je torej kje kakšen konkreten predlog kako sedanji (neučinkovit) sistem spremeniti na bolje???