Medtem ko namerava Elan, ki ga je država prek paradržavnih skladov in družb letos dokapitalizirala z 10 milijoni evrov, odpuščati predvsem zaposlene v razvojnem oddelku in trženju, v Peku iščejo “dobre kadre za marketing, prodajo in oblikovanje”. “Na finančno krizo gotovo ne moremo vplivati, lahko pa vplivamo na naš posel, to je naša osnovna zadeva, v katero so vključeni vsi zaposleni. Tudi v prihodnje načrtujemo razvoj novih programov, poznamo nove sodobne distribucijske poti. Tudi do zdaj smo gledali za priložnostmi in, ko jih zagledamo, jih zagrabimo,” je ta teden dejala predsednica uprave Peka Marta Gorjup Brejc v pogovoru na temo Za koga bo finančna kriza katastrofa in za koga priložnost v oddaji Studio City na javni RTV.
Tako optimistična je predsednica uprave podjetja iz panoge, za katero v zadnjih letih velja splošno prepričanje, da v Evropi nima več prihodnosti, ker zmorejo Kitajci, Vietnamci, Indijci in drugi obutev delati bistveno ceneje. Peko, ki je bil pred sedmimi leti, ko je Marta Gorjup Brejc postala predsednica njegove uprave, tik pred tem, da se potopi, zdaj, ko vse več podjetij zaradi finančne krize in recesije napoveduje odpuščanja zaposlenih, povišuje plače, odpira delovna mesta in tudi 13. plačo bo izplačal. Gorjup Brejčeva je prepričana, da bo sedanja kriza manj huda, kot je bila tista leta 2001. “Potegniti je treba prve poteze,” dodaja.
Če je čevljarska industrija videti še tako delovno intenzivna in nebodigatreba za ambiciozne države, ki hočejo biti samo visokotehnološko razvite, je tudi v tej panogi mogoče najti dodatno vrednost in potrebo po visoki tehnologiji. Pomembna je celotna organizacija, kako je podjetje vodeno, kako razume in se prilagaja na spremembe v okolju, je pojasnila v Studiu City. “Vlagamo v trgovino, proizvodnjo in informatiko in smo veseli, da smo pri tem uspešni,” pa je Gorjup Brejčeva maja letos dejala v pogovoru za Dnevnik.
Morda bi bilo treba v razpravah o finančni krizi in recesiji bolj izpostavljati podjetja, katerih menedžerji vidijo tudi priložnosti, vedo povedati, kaj več kot zgolj to, da se jim zmanjšujejo naročila, da so zaradi tega prisiljeni odpuščati zaposlene in čakajo na pomoč države. Ti menedžerji kot zgled lahko vsekakor pomenijo posreden pritisk na tiste, ki samo čakajo, kaj jim bo ponudila država ali povrh poskušajo finančno krizo in recesijo izkoristiti le v svoj prid in svoj žep.
